NA KOŽO

Komentar Lovra Kastelica: Sončni vzhod

Odkar smo v EU, si lahko tako drago kavo naročimo tudi pri nas.
Fotografija: FOTO: Xantana Getty Images/istockphoto
Odpri galerijo
FOTO: Xantana Getty Images/istockphoto

Sošolec s faksa mi je povedal, da je njegova brezposelna mati pravilno izpolnila križanko ter prejela drugo nagrado, druga nagrada pa je bila – avto! Sicer le za mesec dni, a bil je avto.

Srečnica je prejela čisto novega opla, za kar pa je morala plačati še predpisani davek. In ko je tudi to storila, je nagrado prepustila sinu, Gorenjec pa je pri priči povabil še tri sošolce, Primorca, Zasavca in Ljubljančana, in jih odpeljal v Firence.

Slovenijo smo zapuščali v zgodovinskem trenutku, po katerem ni bila nikoli več tako deviška in tako samostojna. Na mejnem prehodu, ura je bila okoli pete zjutraj, smo se zato še zadnjič uzrli nazaj: v noč in proti nekdanji železni zavesi, ki je medtem prešla že v neko drugo agregatno stanje. Nekoliko tesno nam je bilo pri srcu, saj smo zapuščali obdobje neverjetnih zgodovinskih zasukov, ki pa ga v tistih letih še nismo znali čisto dojeti, opredeliti. Pripadam namreč generaciji, ki je bila še preotročja, da bi razumela prehod iz Jugoslavije v Slovenijo pa tudi iz Slovenije v EU. Kar se vidi še danes.

Nekdo izmed nas je tik pred slovenskim vstopom v EU, 20 let je že tega, tedaj pogledal na uro in kar tako vzkliknil: še 19 ur! Toliko časa je namreč še preostalo moji domovini; toliko ji je preostalo še do konca njene samostojnosti, smo takrat to razumeli.

Že čez nekaj ur sem Michelangelov Duomo videl še četrtič v življenju. Spominjam se tako čiste svetlobe ter kot iz kakšne renesančne slike nebeškega neba, posutega s kumulusi.

Noč sem potem preživel sam. V dnevniku piše, da sem zaspal ob reki Arno ter da me je hladen vetrc tako dolgo zbadal, da sem se prebudil. Baje se mi je še lep čas dozdevalo, da hodim v spanju. Nakar sem, kot piše, le priblodil do železniške postaje ter se pozneje prebudil ob florentinskih klatežih. Da je bil občutek skoraj romantičen in evropski, še piše, saj sem bil eden prvih, ki je ugledal sončni vzhod, ki se je prikradel iznad Santa Marie Novelle. Šlo pa je za zgodovinski sončni vzhod, saj smo ga v dresu polnopravne članice evropske družine takrat doživeli sploh prvič.

»Povsem se je že zdanilo. Že spet sem se znašel pred veličastnim Duomom in pil macchiato za pet evrov.«

EU je sčasoma naredila svoje: Gorenjec zdaj živi na Dunaju, Primorec ima z Romunko otroka, Zasavec je filmski producent in se prijavlja na evropske razpise. Pa še nekaj: odkar smo v EU, si lahko tako drago kavo naročimo tudi pri nas.

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije