Evropske sanje in slovenska stvarnost
Ob 20. obletnici vstopa Slovenije v Evropsko unijo se nogometni privrženci v Novi Gorici posebej spominjajo še dveh okroglih jubilejev, naslova državnega prvaka leta 2004 in pokalne lovorike desetletje kasneje.
K razmisleku o vrednosti in zapuščinah, ki jih v času nosijo posamezni dosežki oziroma uspehi, je z namigom botroval dolgoletni zanesenjak iz športnih krogov. Rad vidi dobre zgodbe in želi, da se jih poudari, še posebej, če so pognale korenine in zrasle v domačem okolju oziroma bile narejene doma, od koder črpajo športno osnovo. V njih pa se prepoznajo tudi lokalna skupnost in pokrovitelji.
Tudi tujci niso več tujci. Sčasoma so krovne športne organizacije v zaščiti nacionalnih interesov sicer poskušale omejiti zajeten priliv športnikov od vsepovsod, a evropski oziroma slovenski šport nikdar ne bo več takšen, kot smo ga bili vajeni še na začetku 21. stoletja.
Kot primer dobre prakse je izpostavil dosežek rokometašic ajdovskega Mlinotesta pretekli konec tedna. Presenetljiva osvojitev pokalne lovorike ga je razveselila, a v odmevih hkrati tudi ujezila. Preveč pozornosti naj bi se namenilo administrativni napaki Krima, absolutnega vladarja na ženski rokometni sceni v Sloveniji.
Namesto dovoljenih šestih tujk jih je ljubljanska ekipa v polfinalnem dvoboju proti Ajdovkam na igrišču koristila osem in po pritožbi izgubila tekmo za zeleno mizo ter ostala brez finala in že odkljukane lovorike. Svoje sploh prve v samostojni Sloveniji so se razveselile Ajdovke, ki gradijo svojo zgodbo na domačih oziroma okoliških igralskih in trenerskih močeh. Po potrebi oziroma za ohranitev konkurenčnosti v boju za stvarne cilje doma in tudi na evropski sceni pa dopolnijo zasedbo z rokometašicami iz širšega slovenskega prostora.
Mimogrede izbrusijo tudi kakšno igralko, ki jo je profesionalni klub iz prestolnice spregledal ali celo izpustil iz rok. Pri tem pa v pokalni zgodbi niso ničesar ukradle. Navsezadnje so v polfinalu do konca ogrožale zmago Krima, ki je na igrišču z zasedbo domačih in tujih reprezentantk komaj zmagal za gol. Zato površnost oziroma malomarnost v taboru večnih slovenskih (pokalnih) prvakinj ne more zmanjšati ajdovskih zaslug. Lovorika je tudi zaupnica dosedanjemu delu in pristopu ter seveda vlaganjem. Navsezadnje prav športni kolektivi, ki delajo na dolgi rok, najbolje vedo, da je treba dobre zgodbe nadgrajevati, pri čemer pretekli uspehi niso jamstvo za prihodnje donose, če si sposodimo gospodarski izraz.
S formalnim vstopom Slovenije na skupni evropski trg z načeloma prostim pretokom ljudi in kapitala so se seveda spremenili tudi športni tokovi in športna krajina. Tudi tujci niso več tujci. Sčasoma so krovne športne organizacije v zaščiti nacionalnih interesov sicer poskušale omejiti zajeten priliv športnikov od vsepovsod, a evropski oziroma slovenski šport nikdar ne bo več takšen, kot smo ga bili vajeni še na začetku 21. stoletja.
Navsezadnje imamo v Evropi tudi kopico športnikov z drugih celin, ki s pridom izrabljajo dvojna državljanstva, pri čemer se jih obravnava v postavki domači igralci in ne tujci. Iz globalizacije seveda poskušajo črpati koristi tudi reprezentance z izrednimi naturalizacijami športnikov. To se je v Sloveniji sicer že dogajalo v 90. letih oziroma hitro po osamosvojitvi. Pri tem se še spomnimo hokejskega vratarja, Kanadčana Stana Reddicka, ki je branil tudi za izbrano vrsto, pa ameriškega košarkarja Arriela McDonalda kot dirigenta igre slovenske reprezentance.
Po vstopu v Evropsko unijo pa je postal slovenski potni list posebej zaželen tudi med športniki iz republik nekdanje Jugoslavije, od katerih večina še vedno čaka na širitev zveze na zahodni Balkan. V šampionskih časih nogometašev Gorice je tako slovensko državljanstvo dobil Alekdandar Rodić. Napadalec po rodu iz Bosne in Hercegovine je bil edini tujec v zasedbi Gorice, ki je pred dvema desetletjema dosegla nemara še vedno najodmevnejšo zmago kakega slovenskega nogometnega kluba v evropskih pokalih.
Novogoričani so poleti 2004 v kvalifikacijah za ligo prvakov na Danskem ugnali Köbenhavn s 5:0. V ekipi so bili zgolj domači nogometaši, ki so zrasli ali pa se uveljavili na Goriškem. Tudi trenerske in operativne veščine so imele goriški pečat. Le kakšen mesec prej je ekipa v domala isti sestavi osvojila prvega od treh zaporednih naslovov državnega prvaka.
Desetletje kasneje je novogoriški klub prišel do svoje zadnje lovorike na povsem drugačnih osnovah. Izkazalo se je, da zelo majavih. ND Gorica je šel v španovijo s Parmo, v klub pa so prišli nogometaši z vseh vetrov. Domači so se z redkimi izjemami znašli na stranskem tiru. V enajsterici, ki je leta 2014 začela finalno pokalno tekmo z Mariborom, je bil tako le en domači oziroma slovenski nogometaš. Tudi na klopi so glavno besedo imeli Italijani.
Zgodba se je nato klavrno končala, (novo)goriški nogomet pa si še vedno ni opomogel. Čeprav se bo po desetletju prihodnji mesec znova potegoval za pokalno lovoriko. Medtem je zamenjal nekaj partnerjev. Domačih in tujih. Evropskih in ameriških.