Prebivalci enega najsevernejših območij v Evropi morajo spoštovati strogo, a nenavadno pravilo - umiranje tam ni dovoljeno.
Na Svalbardu, norveškem arhipelagu med celinsko Norveško in severnim tečajem, leži oddaljeno mesto Longyearbyen, z nekaj manj kot 2.000 prebivalci.
Mesto ima večino stvari, ki bi jih v tako velikem naselju pričakovali. Tudi pokopališče. Vendar pa tam že več kot kot 70 let niso nikogar pokopali. Ljudje namreč v mestu ne umirajo. Pa ne zato, ker bi bilo tako zdravi, pač pa zato, ker je umiranje tam prepovedano. Razlog za to na prvi pogled morbidno prepoved je povsem utemeljen.
Mesto je najsevernejše mesto z več kot tisoč prebivalci na svetu. Območje mesta je znotraj arktičnega kroga in pozimi se tam temperature spustijo tudi do minus 30 stopinj Celzija, pa tudi poleti niso pretirano visoke. Zaradi tako nizkih temperatur je tudi zemlja, razen nekaj centimetrov globoko, vedno zamrznjena.
To pa prinaša na prvi pogled srhljivo težavo. Trupla umrlih, ki jih zakopljejo v zemljo, namreč zaradi tako nizkih temperaturah ne razpadajo.
Mrtvim seveda to ne predstavlja kakšne posebne težave, jo pa živim.
Mesto je leta 1926 ustanovil John Munro Longyear, Američan, čigar družba Arctic Coal Company je tam leta 1906 začela kopati premog. Število prebivalcev je naraščalo in ljudje so se tam rojevali in umirali. Do leta 1950 so mrtve pokopavali na pokopališču, kjer je danes pokopanih 44 ljudi, piše Wikipedia. Takrat pa so odkrili, da trupla v permafrostu (zamrznjeni zemlji) ne razpadajo. To je seveda pomenilo, da zamrznejo tudi morebitni mikroorganizmi, ki povzročajo smrtonosne bolezni. Zato so se takrat odločili, da na pokopališču prepovedo pokopavanje novih umrlih.
Da je to lahko precejšen problem, je pokazala ekshumacija nekaj trupel v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so testi na 11 pokopanih truplih pokazali, da so bili virusi španske gripe, ki je leta 1918 v svetovni pandemiji pobila na desetine milijonov ljudi, v truplih še vedno prisotni, piše britanski Mirror.
Danes dodatno težavo predstavljajo podnebne spremembe in segrevanje Zemlje, zaradi česar se na skrajnem severu permafrost vedno pogosteje in vedno globlje tali. Ob talitvi večnega ledu pa bi se lahko odtalili tudi virusi in se ponovno začeli širiti (tega se sicer bojijo ne le v Longyearbyenu, pač pa tudi drugje, o čemer smo že pisali). Da bi to preprečili, v kraju ne sme nihče umreti. Zato morajo tudi neozdravljivo bolni ali ljudje, za katere je verjetno, da bodo kmalu umrli, zapustiti otok in jih z letalom prepeljejo na celinsko Norveško. Na pokopališču sicer lahko pokopljejo žare, vendar se za ta način pogreba ne odloči skoraj nihče.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje