Zgodba o Julianu Assangeu, ki je leta 2006 v želji po "radikalni transparentnosti in resnici" ustanovil spletno stran za žvižgače WikiLeaks. Nazadnje se je svobodno sprehajal naokoli pred 12 leti. Usodni pa bodo zanj tudi prihajajoči tedni.
Ta mesec se je nadaljevala dolgotrajna bitka za njegovo izročitev Združenim državam Amerike. Ameriški pravniki so višjemu sodišču Združenega kraljestva, kjer Julian Assange bije sodno bitko, da bi se izognil izročitvi, posredovali vrsto zagotovil o pravicah 52-letnega ustanovitelja WikiLeaksa iz prvega amandmaja ameriške ustave. Prav tako so zagotovili, da v primeru izročitve Assange v ZDA ne bo obsojen na smrt. Vsebino teh njihovih zagotovil bo sodišče obravnavalo 20. maja letos.
Letos sicer mineva že 12 let, odkar se je kontroverzni Avstralec nazadnje povsem svobodno sprehajal naokrog. Zadnjih pet let je preživel v strogo varovanem londonskem zaporu Belmarsh, pred tem pa se je v izogib aretaciji skoraj sedem let skrival na ekvadorskem veleposlaništvu v angleški prestolnici.
V ZDA mu grozi dosmrtna zaporna kazen zaradi objave več sto tisoč tajnih vladnih in vojaških dokumentov, ki mu jih je pred več kot dvanajstimi leti posredovala nekdanja ameriška vojaška obveščevalna analitičarka Chelsea Manning, ki je bila sicer rojena kot moški Bradley Edward Manning.
So se pa v zadnjem času začeli vrstiti številni pozivi, naj se Assangeev primer zavrne. Tako je tudi ameriški predsednik Joe Biden nedavno dejal, da razmišlja o avstralskem predlogu, da ZDA nehajo preganjati žvižgača in ustanovitelja WikiLeaksa, kar je avstralski premier Anthony Albanese označil kot “vzpodbuden” signal.
Po njegovem mnenju je namreč Assange v vseh teh letih, kot je dejal, že “plačal visoko ceno”.
Vzpon Assangea
Julian Assange se je rodil 3. julija 1971 v Townsvillu v avstralski zvezni državi Queensland. Odraščal je nekonvencionalno. Družina se je namreč pogosto selila, zato se je izobraževal deloma doma, deloma v šoli in na tečajih.
V najstniških letih je odkril svoj talent za računalništvo. Njegov hekerski vzdevek je bil Mendax. Vdiral je tudi v varovane sisteme, kot sta Pentagon in Nasa, zato je kaj hitro padel tudi na radar oblasti.
Že leta 1991 so ga avstralske oblasti obtožile za 31 primerov kibernetskega kriminala. Ker je krivdo za večino obtožb priznal, jo je takrat odnesel zgolj z majhno denarno kaznijo.
Po njegovi epizodi navzkrižja z zakoni je začel delati kot svetovalec za računalniško varnost, veliko je tudi potoval ter se zavzeto posvetil študiju fizike na Univerzi v Melbournu, ki pa ga je naposled opustil.
Več let daleč od oči javnosti
Ko je leta 2006 ustanovil WikiLeaks, je bila njegova vizija ustvariti nekakšen spletni strežnik za shranjevanje in dostopanje do dokumentov in datotek, kjer bi se po preverjanju objavljali dokumenti, videoposnetki in druga občutljiva gradiva anonimnih virov.
Več let je WikiLeaks deloval daleč od oči svetovne javnosti. Objavljali so vse od operativnega priročnika ameriške vojske za paznike v vojaškem zaporu Guantanamo na Kubi, do internih dokumentov scientološke cerkve in ukradenih elektronskih sporočil republikanske podpredsedniške kandidatke na volitvah leta 2008 Sarah Palin.
Pozornost svetovne javnosti pa je pritegnil leta 2010, ko je WikiLeaks objavil videoposnetek, ki se ga je kasneje prijelo ime “Collateral Murder” oziroma “kolateralni umor”.
Takrat je novinarka CNN v Londonu Atika Shubert ta posnetek opazila, prikazoval pa je smrtonosni napad ameriških helikopterjev v Iraku leta 2007, v katerem je bilo ubitih dvanajst nedolžnih ljudi, med njimi tudi dva novinarja agencije Reuters. Novinarka se je podala v lov za osebo, ki je ta posnetek posedovala.
Prišla je v stik z Assangeem. Kot se spominja, ji je ta na prvi vtis deloval “nejasen” in “izmuzljiv”. Ko se zdaj ozre nazaj, pa verjame, da se tedaj tako vedel zato, ker je že imel “ogromno dokumentov Chelsea Manning in je skušal ugotoviti, kako jih objaviti”.
Kmalu po njunem prvem stiku se je Assange z USB ključem, polnim zaupnih dokumentov, nenapovedano pojavil v londonski pisarni CNN. “To je bil tudi moj prvi stik s tem, kaj WikiLeaks dejansko je, in to v takšnem obsegu, za kakršnega še nikoli prej nisem slišala,” je dejala Shubert.
WikiLeaks je z objavo posnetka ameriškega helikopterskega napada v Iraku sprožil val obsodb aktivistov za človekove pravice, na drugi strani pa ostrih očitkov ameriških vojaških uradnikov. Do konca istega leta je nato objavil še skoraj pol milijona zaupnih dokumentov, povezanih z ameriškima vojnama v Iraku in Afganistanu.
V soju svetovnih žarometov
Ko je WikiLeaks nadaljeval z razkritji, se je vsaka Assangeeva poteza znašla pod drobnogledom oblasti. Z vsako objavo se je njegova nepriljubljenost med tistimi, ki niso delili njegovega pogleda na razkritja, povečala.
Leta 2011, ko je WikiLeaks objavil še eno razvpito zbirko dokumentov, ki so vsebovali tajne depeše ameriške diplomacije, je Assange spoznal tudi nekdanjega konzula ekvadorskega veleposlaništva v Londonu Fidela Narvaeza in z njim spletel tesno prijateljstvo.
“Assange zna biti trmast, včasih se lahko tudi s kom spre, a ko ga enkrat spoznaš, vidiš, da je izjemno spoštljiva in topla oseba z odličnim smislom za humor,“ je za CNN povedal Narvaez. “Njegovo edino življenjsko poslanstvo je objavljanje, kar je storil z WikiLeaksom,” je dejal.
Assangeeva zgodba o “najstniškem hekerju, ki je postal upornik v informacijski vojni”, je zvenela kot zaplet hollywoodskega filma. Zato ni trajalo dolgo, ko so o njem začeli nastajati tudi dokumentarci in filmi.
Najbolj znan je film z naslovom The Fifth Estate iz leta 2013, ki ga je sicer Assange označil kot uspavanko.
Za novinarja Jamesa Balla, ki je kratek čas delal za WikiLeaks in bival v odmaknjenem dvorcu Ellingham Hallu severno od Londona, kjer se je Assange skrival, preden se je zatekel na ekvadorsko veleposlaništvo, so bili začetki WikiLeaksa vznemirljivo obdobje.
“Delali smo z materiali, ki jih še nikoli prej nismo videli. Čeprav je odtekanje zaupnih podatkov od takrat postalo nekoliko bolj razširjeno in običajno, je bila takratna zamisel o objavljanju ogromnih zbirk podatkov, ki so razkrivali ozadja konfliktov in dogajanja znotraj štirih sten odločevalcev, nekaj popolnoma novega,” je za CNN povedal Ball.
WikiLeaks je tako postal sinonim za objavljanje tajnih podatkov, vendar so nekateri sčasoma začeli dvomiti tudi o načinu delovanja njegovega ustanovitelja. Za mnoge je bila namreč problem njegova osebnost.
“Na nek način sta mu pozornost in pomp, ki ga je ustvarjal z razkritji, ugajala, a po drugi strani je bil pogosto nezainteresiran za vsebino dokumentov,” je dejal Ball.
Njegovo ekscentričnost in nenavaden odnos je Narvaez pojasnjeval s tem, da je Assange “hiperaktiven deloholik”, na to, kako se vede, pa da vpliva diagnosticirana avtistična motnja.
Spreminjanje stališč
Delovanje WikiLeaksa v tako širokem obsegu se je ustavilo avgusta leta 2010, ko je bil Assange na Švedskem obtožen spolnega napada. Osredotočenost organizacije se je takrat z napada preusmerila v obrambo, čeprav je Assange vseskozi zanikal obtožbe.
Vse glasnejši so bili pozivi, naj Assange zapusti WikiLeaks. Ker tega ni želel, je izgubil številne sodelavce. Assange je o tem govoril kot o kampanji blatenja z namenom priprave terena za izročitev ZDA. Tudi zato je zavrnil odhod na zaslišanje na Švedsko.
Junija leta 2012, ko so ga po plačilu varščine zaradi obtožb na Švedskem britanske oblasti spustile na prostost, se je odločil za drastično potezo. Potrkal je na vrata ekvadorske ambasade v ulici Hans Crescent 3 v Londonu in zaprosil za politični azil.
Takrat so se začela pojavljati tudi vprašanja, ali se želi Assange s tem izogniti roki pravice.
Sčasoma se je poslabšal tudi njegov odnos z ekvadorskim gostiteljem, nato pa je ta južnoameriška država leta 2017 dobila še novega predsednika. Assange je bil “podedovan problem” za novoizvoljenega Lenina Morena, ki se je ob tem soočal s pritiski ZDA, naj ga izžene iz diplomatskega zavetišča.
“Očitno je bilo, da bo nekdanji predsednik Moreno (na predsedniškem položaju je bil do leta 2021) popustil zunanjim in notranjim pritiskom,” je dejal Narvaez, ki je veljal za osebo, ki je bila preblizu “nezaželenemu gostu”.
Leta 2018 je moral zapustiti veleposlaniško mesto v Londonu “Pustil sem ga samega, bil sem zadnja oseba, ki ji je zaupal,” je dejal Narvaez.
Devet mesecev po njegovem odhodu, aprila leta 2019, je londonska policija na podlagi naloga za izročitev ameriškega ministrstva za pravosodje Assangea na silo odvlekla iz ekvadorske ambasade.
Pravna praznina
Assange je od takrat večino časa prebil v izolirani šest kvadratnih metrov veliki celici zapora Belmarsh na jugovzhodu Londona. Zapor lahko sprejme več kot 900 zapornikov in je znan po tem, da so nekoč tam zapirali tudi zloglasne teroristične osumljence, med njimi Abu Hamza Al Masrija.
V ZDA je Assange obtožen ogrožanja življenj z objavo tajnih vojaških dokumentov. Na sodišču ga želijo zaradi 18 kazenskih obtožb. Če bo obsojen, mu grozi do 175 let zapora v veliko strožjih razmerah, kot jih je deležen v zaporu v Združenem kraljestvu.
V boju pri iskanju pravice mu, odkar biva v Belmarshu, pomaga tudi žena Stella Assange, s katero se je poročil marca leta 2022 med bivanjem v zaporu. Stella, s katero imata dva sinova, je Assangea prejšnji mesec na sodišču označila za političnega zapornika in izrazila strah, da bi si utegnil v primeru izročitve ZDA tudi vzeti življenje.
“Zelo me skrbi zanj. Fizično se je prezgodaj postaral. Jemlje zdravila in oktobra 2021 je doživel rahlo možgansko kap. Poleg tega ima še najrazličnejše zdravstvene težave,” je povedala za CNN.
Zadnja zagotovila ZDA, da se bo Assange na sojenju lahko zanesel na pravice iz prvega amandmaja, pa je v izjavi 16. aprila letos označila za zvijačo.
“Diplomatska nota ZDA ni olajšala izjemne stiske naše družine glede njegove prihodnosti in temačnega pričakovanja, da bo preostanek svojega življenja preživel v izolaciji ameriškega zapora zaradi objav, ki bi si prej zaslužile novinarsko nagrado,” je prepričana.
Na drugi strani je vodja oddelka za gospodarski kriminal pri odvetniški hiši Peters & Peters in nekdanji vodja oddelka za izročitev pri britanskem državnem tožilstvu Nick Vamos za CNN povedal, da bi morali pravosodnemu sistemu dovoliti, da zadevo izpelje do konca, ne da bi nanj vplivali protesti Assangeevih podpornikov.
Assangeeva ekipa namreč ostro nasprotuje njegovi izročitvi iz političnih razlogov, saj da bi s tem kršili Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Takšno tolmačenje podpirajo tudi neodvisni strokovnjaki.
Posebna poročevalka odbora Združenih narodov proti mučenju Alice Jill Edwards je februarja pozvala britansko vlado, naj ustavi morebitno izročitev, in izrazila zaskrbljenost zaradi možnosti, “da bi Assangeu v ZDA izrekli popolnoma nesorazmerno kazen”.
Generalna sekretarka Amnesty International Agnès Callamard pa je ob petletnici njegovega bivanju v angleškem zaporu opozorila, da bi bil v primeru izročitve “izpostavljen resnim zlorabam, vključno z dolgotrajno osamitvijo, kar bi pomenilo kršitev prepovedi mučenja ali drugega slabega ravnanja”. Dodala je, da se na zagotovila ZDA ni mogoče zanesti, saj da so polna vrzeli.
Svoboda tiska
Poleg osebnih posledic za Assangea morebitna izročitev ZDA vzbuja tudi širšo zaskrbljenost; zlasti v luči omejevanja svobode tiska. Zato je tudi pet velikih medijskih hiš, ki so sodelovale z Assangeem, ameriško vlado pozvalo, naj prekine pregon.
V pismu leta 2022 so predstavniki New York Timesa, Guardiana, Le Monda, El Paísa in Der Spiegla navedli, da objavljanje zaupnega gradiva ni kaznivo dejanje. “Pridobivanje in razkrivanje občutljivih informacij, kadar je to v javnem interesu, je osrednji del vsakodnevnega dela novinarjev. Če se to delo kriminalizira, sta naš javni diskurz in demokracija bistveno šibkejša,” so zapisale velike svetovne medijske hiše.
Izvršni direktor inštituta Knight First Amendment Institute na univerzi Columbia Jameel Jaffer pa je dejal, da nikogar, ki mu je mar za svobodo tiska, ne bi smela tolažiti zagotovila po pravicah iz prvega amandmaja, ki jih ponujajo ameriški pravniki. “In če bo vladi uspelo, noben novinar nikoli več ne bo mogel objavljati skrivnosti ameriških oblasti, ne da bi s tem tvegal tudi svojo svobodo,” je sklenil.
Avtorja analize na CNN sta Lauren Said Moorhouse in Claudie Rebaza z vsebinskimi prispevki Xiaofei Xu in Alexa Stambaugha.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje