Preizkusili smo: Mitsubishi eclipse cross 1.5 2WD intense+

To je avtomobil, ki draži pozornost in privablja poglede. Zdi se, kot da prihaja iz prihodnosti, saj ima drzne linije, ki jih ljudje niso vajeni. In pri takšnih avtomobilih je vedno enako – nekaterim so zelo všeč, drugim sploh ne.

Že takoj spredaj vsakdo opazi velik črn plastični del v obliki črke X, zadaj pa spojler, ki deli steklo na dva dela, kar moti preglednost nazaj. Oba slogovna elementa zelo izstopata, zato do mitsubishija eclipse cross nihče ni ravnodušen, toda mnenja so deljena. Ali so dobra ali slaba, priznanega Mitsubishijevega oblikovalca Tsunehira Kunimota (nekoč Nissan) verjetno niti ne zanima več, kajti svoje je dosegel že s tem, da je eclipse cross dregnil v pozornost javnosti. Drugo vprašanje je, kako dolgo bo taka drzna oblika ljudem všeč, kajti avtomobilski kupci se kakšne oblike nemalokrat še hitreje naveličajo, kot je sprva trajalo, da so jo vzljubili.

Eclipse cross je sicer nov športni terenec iz Mitsubishijeve družine, v kateri bo v prihodnje še več tak­šnih modelov. Morda koga moti tudi ime eclipse, kajti tako se je pred desetletjem imenoval športni kupe, zdaj pa je avtomobil z dodatkom cross veliko večji in višji. Njegovi glavni tekmeci so nissan qashqai, seat ateca, renault kadjar, peugeot 3008 in toyota C-HR, ob čemer je jasno, da je pred Mitsubishijem trd boj za kupce.

Toda na koncu je potnikom najpomembnejše, kakšen je avtomobil znotraj in kako se v njem počutijo. Notranje oblikovanje je pri eclipsu cross manj drzno, ampak še vedno sodobno. Armaturna plošča je prečiščena, poudarek je na osrednjem zaslonu na dotik. Celoten sistem se lahko upravlja tudi z drsno ploščico zraven ročne zavore, ki pa ni najbolj praktična, vsaj sprva ne, dokler ne dobiš pravega občutka.

Prostora je dovolj na vse strani, kar velja za obe potniški vrsti. Posebno pohvalo zaslužijo sedeži, saj je med testnimi vožnjami skoraj vsak sopotnik kar sam od sebe pohvalil njihovo udobnost. Naokoli je dovolj odlagalnih prostorov, zato je potniška kabina kot ustvarjena za družinska potepanja. Manj uporaben je prtljažni prostor, ki sprejme vsega 341 litrov.

Na voljo je tudi štirikolesni pogon, toda preizkusili smo različico z dvokolesnim pogonom in ročnim šeststopenjskim menjalnikom. Pod pokrovom je bil 1,5-litrski bencinski motor s 120 kW (163 konjskimi močmi), kar je več kot dovolj za potrebe takšnega avtomobila. Zaradi svoje terenske narave se lahko poda tudi na bolj grobe ceste, za še kaj več pa raje izberite pogon na vsa štiri kolesa, a je res, da takšna nadgradnja v povezavi s samodejnim menjalnikom stane pet tisoč evrov. Poraba goriva na testu se je gibala med 6,7 in sedmimi litri na sto prevoženih kilometrov.