REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Začetek rušenja mednarodnega prava in meja v Evropi: 25 let od agresije zveze NATO proti Srbiji in ZRJ

Začetek rušenja mednarodnega prava in meja v Evropi: 25 let od agresije zveze NATO proti Srbiji in ZRJNapad na ZRJ - 117A. Vir: Posnetek zaslona, X

Danes mineva 25 let od začetka agresije Nata na Srbijo oziroma ZRJ, ki sta jo sestavljali Srbija in Črna gora. Začela se je 24. marca 1999.

Agresija Nata na Srbijo se je pripravljala dlje časa, od leta 1998, ko je t. i. »Osvobodilna vojska Kosova« (OVK) dobila podporo ZDA, pa precej aktivno.

Uradno so bile povod za agresijo razmere na Kosovu in Metohiji, kjer je potekal oborožen upor OVK, ves čas pa so se dogajala številna teroristična dejanja, katerih žrtve so bili pripadniki državnega aparata Srbije in ZRJ, pa tudi miroljubni civilisti, tako Srbi kot Albanci.

Razvpiti ameriški general Wesley Clark v knjigi Modern Warfare ni skrival, da je bilo, kot je dejal, načrtovanje agresije Nata na ZRJ »sredi junija 1998 že dobro v teku«.

Mineva 25 let od začetka agresije Nata na Srbijo oziroma ZRJ, ki sta jo sestavljali Srbija in Črna gora. Nezakoniti napad je bil presedan, ki je porušil temelje miru in mednarodnega prava v Evropi in svetu. 

Mesec dni kasneje je bilo vse pripravljeno.

Nato je Svet Nata 12. oktobra 1998 sprejel sklep o sprejetju ukaza za aktiviranje sil. Naslednji dan je sledil dogovor med Slobodnom Miloševićem in Richardom Holbrookom.

Ukazano je bilo zmanjšanje števila vojakov Vojske Jugoslavije na območju Kosova in Metohije na število iz začetka leta 1998.

Dogovorjeno je bilo, da bodo opazovalci OVSE spremljali mirovni proces na Kosovu in Metohiji. OVSE je vztrajal, da nobena oseba ne bo preganjana na državnih sodiščih za zločine, povezane s konfliktom na Kosovu.

Po ocenah je imela tako imenovana OVK do julija 1998 pod svojim nadzorom okoli 40 odstotkov ozemlja Kosova in Metohije. Takrat je imela OVK v svoji sestavi že več kot 20.000 ljudi.

Nadzorovali so podeželske in oddaljene dele pokrajine. Hkrati so ovirali ceste, napadali mimoidoče, vozila in izvajali številne ugrabitve. Dan za dnem so bili zelo pogosti napadi na policijo, ki je varovala pomembne objekte, prometne poti, ključne točke, mesta in obmejni pas.

V nekem trenutku je bila Vojska Jugoslavije, ki je bila ves čas vztrajno ob strani, prisiljena pomagati policiji. Šlo je za deblokado Dečanov junija 1998 in osvoboditev Orahovca julija 1998, ki so ga zasedli teroristi.

Ceste na območju občin Dečani in Đakovica so bile pod obleganjem teroristov OVK. Prav na tem odseku, preko mejnih gora, so potekale glavne poti za transport orožja in vojaške opreme iz Albanije. Lokalni poveljnik teroristične OVK je bil Ramuš Haradinaj.

Pripadnik OVK: Najprej teroristi, nato s strani ZDA in zaveznic njihovi borci za svobodo. Danes vodilnim, tudi nekdanjemu predsedniku Hashimu Thaqiju sodijo na posebnem sodišču za vojne zločine v Haagu. Vir: Posnetek zaslona, X

Ni veliko primerov, ko bi oborožene skupine in teroristi dobili mednarodno podporo v Evropi, a OVK je bila zaradi ameriških geostrateških interesov kmalu obravnavana kot osvobodilno gibanje, čeprav je bila še do leta 1997 označena za teroristično organizacijo.

Druge manjšine, ki si želijo odcepitev od matičnih držav v Evropi take privilegirane obravnave nikoli niso dobile.

Aprila in maja so potekali hudi boji. Konec maja so se množili napadi OVK in umori civilistov in policistov s številnimi žrtvami. Takrat je bila v operacije prvič vključena jugoslovanska armada, in sicer prvega dne junija.

Dečani so bili po večdnevnih bojih deblokirani.

Oblasti v Tirani so trdile, da naj bi v Albanijo zbežalo 20.000 ljudi, v Črno goro pa po njihovih navedbah 8500, kar so mejne službe ZRJ zanikale. V prvih dneh junija je teroristična OVK vse Albance od 18. do 55. leta pozvala k orožju, torej je šlo za poziv k splošni mobilizaciji oziroma oboroženemu uporu.

Ker so bili Dečani osvobojeni, so oblasti Srbije, torej ZRJ, organizirale obisk diplomatov iz Beograda na tem območju. Njihova poročila in napovedi so si bile nasprotujoče, saj so se politike njunih vlad razlikovale. Sledile so ostre obsodbe Srbije z Zahoda.

Obrambni ministri držav Nata so že 11. junija 1998 sprejeli izjavo o pripravah na vojaško posredovanje na Kosovu in Metohiji. Že sredi junija na sami meji s Srbijo so potekale vojaške vaje Nata imenovane »Odločni orel«.

Kontaktna skupina je zahtevala umik srbskih sil s Kosova in Metohije, kar Slobodan Milošević sprejme, pod pogojem, da OVK preneha s terorističnimi aktivnostmi. Pomemben trenutek je bil tudi napad na Orahovac, torej zasedba tega mesta. Pripadniki teroristične OVK so 17. julija 1998 napadli Orahovac.

Slobodan Milošević Vir:Twitter
Slobodan Milošević je bil pred ad hoc sodiščem za vojne zločine v Haagu obtožen, a nikoli obsojen. Umrl je med postopkom. Vir: Posnetek zaslona, X

To je bil prvi poskus t. i. OVK, da zasede večji kraj, mesto. V prvih dveh dneh so albanski skrajneži zasedli ključne stavbe v mestu, občinsko upravo, pošto in zdravstveni dom. Del Srbov so ugrabili in pobili. Orahovac je bil po dvodnevnih bojih 19. julija večinoma osvobojen, boji pa so se nadaljevali še naslednji dan. Ob tem se je nadaljeval teror nad Srbi v okolici mesta.

Ni veliko primerov, ko bi oborožene skupine in teroristi dobili mednarodno podporo v Evropi, a OVK je bila zaradi ameriških geostrateških interesov kmalu obravnavana kot osvobodilno gibanje, čeprav je bila še do leta 1997 označena za teroristično organizacijo. Druge manjšine, ki si želijo odcepitev od matičnih držav v Evropi take privilegirane obravnave nikoli niso dobile.

Ugrabljenih je bilo najmanj 110 srbskih civilistov. Po tem so našli posmrtne ostanke 42 žrtev.

Bilo je več primerov pobojev celih družin.

Hkrati je v zahodnih medijih potekala ostra kampanja proti Srbiji. Prišlo je do poplave propagandnih, neresničnih informacij o dogodkih na Kosovu in Metohiji.

Po zasedanju Sveta Nata 30. januarja 1999 je bilo uradno objavljeno, da je NATO pripravljen na napade na ZRJ. Pred agresijo Nata so bile neiskrene ponudbe mednarodne skupnosti glede reševanja situacije na Kosovu in Metohiji, sledila je tudi napotitev dodatnih enot Nata v Albanijo in Makedonijo.

Navidezna pogajanja v Rambouilletu so potekala od 6. februarja do 19. marca. Delegacija ZRJ ni podpisala ponujenega končnega besedila, ki bi omogočilo prihod zveze NATO na celotno področje Srbije.

Sledil je še en teatralen prihod Richarda Holbrooka v Beograd 22. marca na pogovor s Slobodanom Miloševićem, predvsem z namenom, da bi medijem prikazal domnevne mirovne namere.

Dogodki v Račku 15. januarja kjer je policija očistila vas od teroristov, zahodni opazovalci pa so trdili, da je šlo za napad na civiliste, so bili uporabljeni kot neposredna pretveza za agresijo Nata.

V medijih je bilo tudi predstavljeno, da je bil razlog neuspeh domnevnih pogajanj v Rambouilletu in Parizu.

Walker v Račku Vir: Tanjug, X
Walker v Račku. Vir: Posnetek zaslona, X

Potem ko je srbski parlament potrdil, da ne sprejema odločitve o tujih vojakih na svojem ozemlju in predlagal, da sile Združenih narodov spremljajo mirovno rešitev na Kosovu in Metohiji, je NATO začel z zračnimi napadi.

Ukaz za napad je izdal Javier Solana, tedanji generalni sekretar Nata, ameriškemu generalu Wesleyju Clarku, čeprav Varnostni svet OZN intervencije ni odobril.

To je bil precedens, ki je nato poskrbel za kaskadno rušenje mednarodnega prava v Evropi.

Po podatkih srbskega obrambnega ministrstva je bilo med zračno agresijo Nata ubitih 1031 pripadnikov vojske in policije.

Ocenjuje se, da je bilo ubitih okoli 2500 civilistov, med njimi 89 otrok, okoli 6000 civilistov je bilo ranjenih, od tega 2700 otrok, ter 5173 vojakov in policistov, 25 ljudi še danes pogrešajo.

Po podatkih srbskih strokovnjakov so do 10. junija zabeležili 18.168 vzletov letal zveze NATO.

Po podatkih Nata je bilo opravljenih 38.004 preletov, od tega 10.484 napadalnih, ostalo pa izvidniških, protiletalskih in protioklepnih.

Sprva je v operacijah sodelovalo okoli 70 bojnih letal dnevno, kasneje pa se je ta številka gibala okoli 400 vsak dan.

Vojne izgube Nata v vojaštvu in opremi niso znane, vendar naj bi bile minimalne.

Iz Beograda so prihajale trditve, da naj bi bilo sestreljenih več kot ducat letal Nata, vendar nobene potrditve. Ruska tiskovna agencija APN je v tem času objavila, da je NATO izgubil več kot 400 vojakov in več kot 60 letal, ameriški predsednik Bill Clinton pa je v govoru 10. junija 1999 izjavil, da NATO ni imel žrtev.

Razglednica iz ZR Jugoslavije v času NATO agresije: "Oprostite, nismo vedeli, da je neviden - Pozdravi iz Srbije" Vir:Wikipedia
Razglednica iz ZR Jugoslavije v času NATO agresije: »Oprostite, nismo vedeli, da je neviden - Pozdravi iz Srbije«. Vir: Wikipedia, posnetek zaslona

V Muzeju letalstva v Beogradu hranijo ostanke sestreljenih letal F-117, F-16, brezpilotnih letalnikov in manevrirnih raket.

Letalo F-117, tako imenovani »nevidni bombnik«, prej simbol superiornosti ameriške tehnologije, je končalo na polju v vasi Buđanovci v Sremu.

Skoraj ni mesta v Srbiji, ki v 11 tednih agresije ne bi bilo tarča.

NATO je izvedel 2300 napadov in odvrgel 22.000 ton bomb in raket vključno s 37.000 prepovedanimi kasetnimi bombami in bombami z osiromašenim uranom.

Poleg napadov z ladij v Jadranu in štirih letalskih baz v Italiji so operacije potekale iz baz v državah zahodne Evrope in ZDA. Uničena je bila infrastruktura, gospodarski objekti, šole, zdravstvene ustanove, medijske hiše, kulturni spomeniki, cerkve in samostani. Vse skupaj naj bi predstavljalo okoli 50 odstotkov proizvodnih zmogljivosti Srbije.

NATO je menda prvič uporabil tako imenovane grafitne bombe za onesposobitev elektroenergetskega sistema.

Tedanje oblasti v Beogradu so škodo ocenile na približno sto milijard dolarjev, skupina ekonomistov srbske stranke G17 pa na 29,6 milijarde dolarjev.

V bombardiranju je bilo uničenih in poškodovanih 25.000 stanovanjskih zgradb, onesposobljenih je bilo 470 kilometrov cest in 595 kilometrov železnic.

Poškodovanih je bilo 14 letališč, 19 bolnišnic, 20 zdravstvenih domov, 18 vrtcev, 69 šol, 176 kulturnih spomenikov in 44 mostov, 38 pa uničenih.

Uničena je bila tretjina elektroenergetskih zmogljivosti države in dve rafineriji v Pančevu in Novem Sadu, kar je imelo tudi neprecenljive okoljske posledice.

NATO je menda prvič uporabil tako imenovane grafitne bombe za onesposobitev elektroenergetskega sistema.

Kitajsko veleposlaništvo v Beogradu je bilo uničeno 7. maja 1999.

Jugoslavija 1999
ZR Jugoslavija 1999. Vir: Posnetek zaslona, X

Stavba RTS v Beogradu je bila uničena 23. aprila.

Umrlo je 16 ljudi, prav toliko jih je bilo ranjenih. Stavba novosadske televizije je bila uničena 3. maja 1999, na mednarodni dan svobode medijev.

Agresija je bila ustavljena šele s podpisom Vojaško-tehničnega sporazuma pri Kumanovu 9. junija 1999, tri dni kasneje pa se je začel umik sil Srbije in ZRJ s Kosova in Metohije.

10. junija 1999 je generalni sekretar Nata izdal ukaz o ustavitvi bombardiranja.

Sporazum je določal ustanovitev misije Združenih narodov UNMIK.

Ta organizacija je formalno še vedno najvišja oblast na Kosovu, saj po mnenju Meddržavnega sodišča Kosovo še vedno – ni država.

Slovenija je nezakonito odcepitev Kosova in novo državo - strumno priznala.

V okviru misije KFOR je bilo na Kosovo in Metohijo napotenih 37.200 vojakov.

Srbija, Rusija, Kitajska in večina članic OZN Kosova še vedno ne priznava za državo.

Poskrbeti bi morali za umiritev napetosti, a so bili v resnici ščit, pod katerim je albanska večina na Kosovo razglasila svojo drugo državo na Balkanu.

Po razglasitvi Kosova kot neodvisne države so večinoma zahodne države priznale neodvisnost Kosova, Srbija, Rusija, Kitajska in večina članic OZN pa Kosova še vedno ne priznava za državo.

Večina Srbov, ki je bila pregnana s Kosova se kljub prisotnosti KFOR-ja nikoli ni vrnila na Kosovo, ki z enostranskimi potezami še naprej krepi svojo oblast tudi nad pretežno srbskim severom Kosova.

Napadi zoper Srbijo in še pred tem Srbe v BiH so bili prvi primeru enostranske in nezakonite uporabe sile ZDA in NATO po koncu hladne vojne in so dramatično vplivali na razmere v svetu.

Sledili so še napadi na Afganistan, Irak, Libijo, Sirijo in številne druge države.

V ozadjo teh vojn, ki so odnesle na milijone življenj so bile vedno Združene države Amerike.

Druge velike sile, predvsem Kitajska in Rusija so zato predvsem zaradi primera Srbije začele krepiti svojo moč in se povezovati, kar je nato privedlo do sedanjega procesa zatona unipolarnega sveta in vodilne vloge ZDA.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke