"Vse se zgodi z razlogom". Ta stavek že vsi tako dobro poznamo, da včasih kar podvomimo, ali to resnično drži.
Tudi meni so že dejali, da ima vsaka stvar, dobra ali slaba, svoj namen in širšo sliko, kot jo vidimo v dani situaciji in tudi sama sem ta stavek že večkrat podelila naprej. Skoraj je ni osebe, ki na neki točki ni slišala ali svetovala ravno tega stavka.
Toda, ali resnično resnično verjamemo, da se nam vse (čisto vse) vedno zgodi z razlogom? Kaj pa, če za trenutek nespameti storimo nekaj tako drugačnega, da si za zmeraj preobrnemo usodo? Ali je bila ta odločitev del širše slike ali zgolj naključje? Ali pa morda menite, da je stavek »vse se zgodi z razlogom« en velik kliše in nekaj, kar rečemo samo zato, da potolažimo drugo osebo.
Kakorkoli, ne glede na vašo odločitev (ki je seveda vaša svobodna izbira), pa je to, kar se odločimo verjeti, edina prava resnica, ki dejansko šteje.
To je dejstvo. To je resnica.
Stvari se v resnici zgodijo z razlogom in vse, kar bomo doživeli v življenju ni zaman.
Vsaka oseba, ki je kdaj stopila v naše življenje, v naš krog, vsako strto srce in bolečino, vsaka solzo, ki smo jo kdaj pretočili – vse to se nam je zgodilo, ker smo se nekaj morali naučiti. Nekaj spoznati. Dojeti.
Vem, ni lahko vse to sprejeti. Zakaj bi mi nekdo namenil toliko trpljenja in bolečine, se sprašujete. Zakaj nisem srečna tako, kot si zaslužim, saj pa vendar počnem vse prav. Čemu toksične osebe, s katerimi moram imeti stike, ker so neizogibni? Zakaj jaz?
Da, vse to poznam in razumem. Toda razumem tudi (sem pričela razumevati), da brez teh ovir, ljudi in situacij najverjetneje ne bi zrastla v osebo, kakršna sem danes.
Včasih nam življenje resnično ponudi limone, toda zakaj si ne bi naredili limonade? Včasih nam resnično nameni trpljenje in stvari, ki si jih ne zaslužimo in temni, težki oblaki se nad nas razgrnejo kakor težka odeja. Počutimo se osamljene in zmedene. Zdi se, kakor da je bilo še včeraj vse prav in lepo, spet danes pa iznenada strahovi in zmeda. Sprašujemo se, kje smo skrenili s poti in kakšen naj bi bil naslednji korak.
Vse to poznam. Sliši se tako turobno, ampak vse to je življenje. A vendar tudi na tak način zrastemo.
Razumem tudi ljudi, ki v življenju še niso izkusili vsega naštetega in je zanje to nekaj, kar ne razumejo. Sploh ni pomembno, kaj si doživel, pomembno je, da se zavedamo, da zmeraj, ko nas življenje preizkusi, se mi spremenimo. Vsakič, ko smo prisiljeni iti iz cone udobja in se soočiti z nečim težavnejšim, dobimo priložnost, da se naučimo iz svojih napak (in izkušenj) ter se povzdignemo še višje.
Vsakič, ko pademo, dobimo novo priložnost, da se dvignemo še močnejši, kot smo bili. In to je resnica. A le v tem primeru (pazljivo preberite):
Vse je odvisno od nas. Od nas je odvisno, ali se bomo pobrali, se naučili nove lekcije in šli pokončno dalje, ali pa se predali bolečini, dvomom in strahovom, ki nas bodo odvračali od učenja in skrivali v varnem zavetju cone udobja.
Prišli bodo trenutki, ko bomo hvaležni za vse, kar imamo.
Prišli bodo trenutki, ko nas bo usoda izzvala in bomo padli.
Toda vse to nas ne sme odvrniti od tega, da si upamo. Da živimo in ne le obstajamo. Življenje niso samo lepi trenutki, življenje je tudi vse vmes. Ni nam treba mižati. In vse brazgotine naj spominjajo na pot, ki smo jo prehodili, da smo sedaj tukaj, kjer smo. Novi in izboljšani, predvsem pa močnejši in bogatejši.
In prosim, ne glede na to, kaj bomo dobili, bodimo hvaležni.
Danes lahko postanemo najboljše verzije samih sebe.
Nina Kirbiš
Poglejte si še: Vsak človek pride v naše življenje z razlogom
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
