Pogled na predstavo ... izza pultov

“Samo nekdo, ki je doživel takšno ljubezen, je sposoben v glasbo skriti toliko čustev. Trenutki, ko violina zajoka zaradi lepih spominov, ko kitara skozi strune spusti ves bes, ki ga čuti prevarano srce, ali pa ko bas objame vso nemoč polovice duše, ki ve, da izgublja drugo polovico, so razkrili vse znanje izjemnega skladatelja.” Tako piše prevajalec muzikla Zadnjih pet let Janez Usenik o vlogi instrumentalistov, ki so soprotagonisti te uprizoritve.

Njim smo dali besedo, da bi spregovorili o tej predstavi iz svojega zornega kota.

“Instrumentalna zasedba je posebna zaradi barv, ki jih različni žanri zahtevajo: prehajamo namreč iz klubskih v komorne vode, medtem pa si vzamemo čas za rock, latino, swing,” pojasnjuje Andrejka Možina, glasbena vodja in korepetitorka v muziklu. “Raznolikost v ritmu in barvi je del izvirnega koncepta. Zapisana sem evropski tradiciji, zato težje prenašam glasne ameriške muzikle velikega formata: ta muzikal pa je drugačen, ker stavi na zgodbo, na pripoved, zato mi je zelo blizu,” še dodaja.

Violinist Sebastiano Frattini priznava, da igrati v tem muziklu sploh ni enostavno: “Po eni strani violina nosi lirično nit, po drugi pa mora kljubovati nekaterim improvizacijskim trenutkom, pri katerih mi je veliko pomagalo dejstvo, da ne izhajam iz klasičnega okolja. Igranje v mali zasedbi nam daje možnost, da smo veliko bolj povezani in da je med nami tesna interakcija, kar me zelo navdihuje.”

Violončelistka Irene Ferro Casagrande že tretjič sodeluje pri produkciji SSG in zato ve, da je biti glasbenik na sceni nekaj posebnega: “Ob obvladanju glasbene vloge se moraš še prepustiti dogajanju na odru. Včasih pride do nenavadnih prošenj: v prejšnji produkciji me je režiser na primer vprašal, naj zaspim, medtem, ko igram, kar zagotovo ne spada v moj cv ... Srečna sem, da lahko spet sodelujem z gledališčem, saj mi take umetniške izkušnje vlivajo veliko nove energije!” Kitarist Matteo Bognolo je sicer predan kantavtorski glasbi in prvič sodeluje pri muziklu: “Moj položaj na sceni mi ne omogoča, da bi dobil pravi feedback. Prav gotovo doživljam celoto na poseben način, z izostrenim posluhom bolj kot z očmi. Počutim se kot v pravem bendu, v katerem pa nimaš rezerve za morebitne napake. Dirigenta sta v tem primeru igralca.”

Basist Luca Emanuele Amatruda pa je že kot otrok oboževal muzikal Jesus Christ Superstar, v katerem je pred leti tudi igral: “Ta izkušnja pa je drugačna. Zadnjih pet let spregovori namreč preko zgodbe in tesno sodelovanje z igralcema/pevcema zahteva intenzivno pozornost. Obožujem tudi kombinacijo klasičnih in modernih glasbil kot je moj električni bas. Nisem pričakoval, da bom imel tudi statažo, a je postala prav zanimiva izkušnja.”

Violončelist Mariano Bulligan je že večkrat sodeloval pri gledaliških predstavah kot glasbenik na odru: “Večkrat je šlo za koncertne izvedbe, bolj kot za pravo mizansceno, tokrat pa je spet nekaj drugačnega. Znašel sem se v čudoviti skupini in glasba je res huda! Bistveno je bilo razumeti, koliko in kdaj smo izpostavljeni. V odnosu do igralcev in konteksta smo naredili, kar nam je svetovala režiserka: našli smo svojo zgodbo. Ko pa igralka poišče stik z mano, je ohranjanje zbranosti hkrati vznemirljiv in zabaven izziv!”

---