Tess Ingram je tiskovna predstavnica Unicefa, ki se je v ponedeljek vrnila z dvotedenske misije v Gazi. Za N1 je govorila o tem, kaj je videla na terenu, zakaj paketi pomoči ne pridejo do otrok, ki so podhranjeni in umirajo od lakote, opisala pa je tudi, kako se je skupaj s kolegi v konvoju Združenih narodov znašla pod streli izraelskih sil. Tess Ingram je nekdanja novinarka iz Avstralije. To je bila njena druga misija v Gazo, odkar je tam oktobra lani izbruhnila vojna.
Srečala sem otroke, ki so bili pokopani pod ruševinami, ki so postali sirote, ki so jim amputirali ude brez anestezije …
Pred nekaj dnevi ste se vrnili iz Gaze, kjer ste preživeli dva tedna. Kaj ste videli? V kakšnem stanju so otroci tam? Kaj se vas je najbolj dotaknilo?
Ta vojna je prizadela ogromno otrok. Srečala sem otroke, ki so bili pokopani pod ruševinami. Srečala sem otroke, ki so izgubili okončine. Otroke, ki so postali sirote. Otroke, ki so jim amputirali ude brez anestezije. Otroke, ki so podhranjeni in umirajo pred očmi svojih staršev.
Vse najhujše, kar si lahko predstavljate, sem videla v obdobju dveh tednov. To veliko pove o tem, kakšno škodo povzroča ta vojna otrokom. Tako rekoč vsakega otroka v Gazi je ta vojna resno prizadela, bodisi tako, da je izgubil starše, da ne more več hoditi v šolo, da ne more dobiti zdravil, ki jih potrebuje …
Tisto, kar me je tokrat najbolj pretreslo – to je bila moja druga misija v Gazo letos – je bilo število ranjenih otrok, ki sem jih srečala ne le v bolnišnicah, ampak tudi na ulicah in v zasilnih prebivališčih. Jasno je, da otroci nosijo največ brazgotin te vojne. Otroci, ki so utrpeli hude opekline v eksplozijah, otroci s polomljenimi kostmi, otroci po amputacijah … Število otrok in resnost njihovih poškodb je pretresljivo.
Iz Agencije Združenih narodov za ženske so medtem sporočili, da je v Gazi vsakih deset minut ubit ali ranjen en otrok. Opozorili so še, da je bilo od začetka zadnje vojne ubitih več kot 10.000 žensk, med njimi naj bi bilo 6.000 mater, ki so za sabo pustile 19.000 sirot.
Grozljivo je. Noben otrok tega nikoli ne bi smel doživeti.
Humanitarne organizacije opozarjate na pomanjkanje hrane in vode. Koliko vode in hrane je na voljo in kje jo ljudje lahko dobijo? Predvidevam, da gre večinoma za humanitarne pakete.
Hrane in vode v Gazi ni dovolj. V Rafi na jugu enklave sta dve vstopni točki za humanitarno pomoč, kar pomeni, da je dostop do hrane in vode tam najboljši. Kljub temu pa je tudi tam ni dovolj za vse.
Ankete, ki smo jih naredili, kažejo, da imajo otroci v povprečju na voljo tri litre vode na dan. To se zdi veliko, ker pogosto slišimo, da moramo na dan popiti dva litra vode. A trije litri niti približno niso dovolj. Minimum za preživetje je 15 litrov vode na osebo na dan, in tukaj govorimo o minimumu na območju konfliktov, ne v običajnih razmerah. Gre za vodo, ki jo potrebujemo za pitje, kuhanje, umivanje, čiščenje, pranje … Trije litri vode na dan za otroka še zdaleč niso dovolj, številni so dehidrirani.
Vodo dobivajo iz rezervoarjev, ki jih dostavljamo tja. Ljudje čakajo v vrsti, da si napolnijo svoje posode, kar lahko traja ure in ure. Za to so pogosto zadolženi otroci.
Dostop do hrane je najslabši na severu, kamor humanitarno pomoč najtežje dostavimo. Tam lahko vsak trenutek zavlada huda lakota. Bila sem na severu in videla sem podhranjene otroke. Grozljivo je. Noben otrok tega nikoli ne bi smel doživeti. Ti otroci so v neznosnih bolečinah.
Nezaslišano je, da se lahko kaj takšnega dogaja, ko pa je hrana samo nekaj kilometrov stran, a jim je ne moremo dostaviti.
V osrednji regiji in na jugu je situacija za spoznanje boljša, a sem tudi tam srečala podhranjene otroke. V Rafi se tu in tam pojavijo stojnice, kjer prodajajo hrano, a je ta izjemno draga. Večina ljudi se tako zanaša na pakete pomoči, v katerih so konzervirana hrana, moka … Količine so zelo majhne.
Od oktobra je bilo ubitih več kot 200 humanitarnih delavcev
Kaj so največje težave pri distribuciji paketov pomoči? Zakaj hrana ne doseže severa Gaze?
Največja težava so omejitve, kam lahko potujemo, in varnost. Humanitarne organizacije po vsem svetu uporabljamo poseben sistem za usklajevanje, prek katerega obe strani v konfliktu obvestimo o svoji misiji, tako da vedo, kje se bomo gibali, in da nas ne napadejo.
V Gazi ta sistem očitno ne deluje. Od oktobra je bilo ubitih več kot 200 humanitarnih delavcev, vključno s sedmimi pogumnimi kolegi iz organizacije World Central Kitchen, ki so bili ubiti pred nekaj tedni.
To je problem za nas, humanitarne delavce, a tudi za otroke. Če mi ne moremo varno izpeljati operacije, so otroci tisti, ki ne dobijo pomoči, ki jim je namenjena.
Poleg tega – in povezano s tem – je problem usklajevanje s stranema v konfliktu. Razlog, da ne moremo dostaviti več hrane na sever, je v tem, da ne dobimo varnostnih zagotovil, ki jih potrebujemo, da lahko gremo tja. Naših misij pogosto tudi ne odobrijo. To je nesprejemljivo. Ko otroci umirajo zaradi podhranjenosti, mi pa smo pripravljeni iti tja s pošiljko pomoči, mora biti to omogočeno. Še posebej, če vemo, da so se spopadi premaknili proti jugu.
“Streli so zadeli okno, vrata in pokrov motorja na vozilu, v katerem sem sedela”
Pred kratkim je izraelska vojska med streljanjem na civiliste zadela konvoj Unicefa, v katerem ste bili tudi vi. Če prav razumem, sta bili obe strani, tako izraelske sile kot Hamas, obveščeni o vaši misiji. Kako se je to zgodilo?
V mesto Džabalija na sever Gaze smo poskušali dostaviti pomoč – hrano, medicinsko opremo in nekaj goriva. Šlo je za koordinirano misijo, dobili smo odobritev. Potem ko smo dobili zeleno luč, smo zapustili Rafo in se odpeljali proti severu. Malo pred kontrolno točko proti severu nam je enota izraelske vojske naročila, naj počakamo. To ni nič nenavadnega. Tam je posebno območje, namenjeno konvojem Združenih narodov, kjer moramo včasih čakati, da nas pokličejo na kontrolno točko.
Ko smo čakali, je v bližini izbruhnilo streljanje. Streli so zadeli okno in vrata vozila, v katerem sem sedela. Zadeli so tudi pokrov motorja.
Na koordinirani misiji, potem ko smo dobili navodila, naj počakamo na točno določenem območju, se to ne bi smelo zgoditi. Vedelo se je, da smo tam. Bili smo v vozilih z jasnimi oznakami Združenih narodov. Imeli smo veliko srečo, da smo bili v oklepnem vozilu, ki ga naboji niso prebili.
Zveni kot jasno sporočilo.
O tem ne morem špekulirati. Lahko pa povem to: v Gazi je bilo od začetka vojne ubitih več kot dvesto humanitarnih delavcev, bombe in izstrelki zadevajo konvoje in skladišča Združenih narodov. Zgodi se lahko le toliko napak. Če se te napake vedno znova ponavljajo, moramo razumeti, kako in zakaj se to dogaja.
Ta sistem namreč v drugih delih sveta, na drugih kriznih žariščih deluje brezhibno. Nobenega razloga ni, da v Gazi ne bi deloval. Jasno pa je, da se ga zdaj ne upošteva.
Deklica, ki je imela na telesu veliko odprto rano, po treh tednih še vedno ni dobila oskrbe, bila je v strašnih bolečinah
V poročilu ob vrnitvi iz Gaze ste opozorili, da ni zagotovljenih dovolj medicinskih evakuacij. Kakšne so potrebe po teh evakuacijah in zakaj se ne izvajajo v zadostni meri?
Na tisoče otrok potrebuje medicinske evakuacije, da bi lahko dobili zdravstveno oskrbo, ki jo potrebujejo. Videla sem grozljive poškodbe. Otroke, ki so jim amputirali ude, rane pa se niso ustrezno celile. Otroka, ki je bil ustreljen v glavo. Deklico, ki je imela na telesu veliko odprto rano, a po treh tednih še vedno ni dobila oskrbe, ki jo potrebuje. Rano so ji zgolj drenirali. Bila je v strašnih bolečinah.
Ti otroci čakajo na ustrezno oskrbo, nekateri tudi v zasilnih bolnišnicah. Zdravstveno osebje v Gazi se trudi po najboljših močeh, da bi jim pomagalo, a včasih so rane prehude, opreme primanjkuje, osebja primanjkuje, posebej kirurgov.
Potrebe po medicinskih evakuacijah so zelo velike, a se te evakuacije ne izvajajo. Združeni narodi se trudijo, da bi jih omogočili, a se dovoljenja zanje ne izdajajo v zadostnem obsegu.
Imajo nočne more, močijo posteljo, njihovo vedenje se je spremenilo, prenehali so govoriti
Humanitarne organizacije poročate tudi o dramatičnem poslabšanju duševnega zdravja otrok. Kot ste rekli, je tako rekoč vsak otrok v Gazi utrpel posledice te vojne.
V Gazi nedvomno vlada kriza na področju duševnega zdravja, a ta problem ni deležen dovolj pozornosti. Pri Unicefu ocenjujemo, da 100 odstotkov otrok v Gazi, torej čisto vsak od več kot milijona otrok, potrebuje psihosocialno podporo.
Na drugih kriznih žariščih po svetu otroci običajno doživijo nekaj travmatičnih dogodkov, potem pa zbežijo na območje, ki je varno. V Gazi to ni mogoče, otroci ne morejo zbežati na varno. Ujeti so v začaran krog strahu, bombardiranja in pomanjkanja. In vedno znova doživljajo travme. To ima lahko velike posledice za zdravje in razvoj otroka.
Duševnih težav pa nimajo le otroci, ampak tudi njihovi starši. Pogovarjala sem se z družinami in starši povedo, da se zavedajo, da imajo njihovi otroci težave. Povedo, da imajo nočne more, močijo posteljo, njihovo vedenje se je spremenilo, prenehali so govoriti … Simptomi so lahko zelo različni. A starši ne vedo, kaj naj naredijo. Ne morejo oditi na varno. Svojim otrokom ne morejo reči, da so na varnem, ker niso. Tudi dojenček, ki ga držijo v svojem naročju, ni varen. Starši se tega zavedajo, a svojim otrokom ne morejo pomagati.
Kakšne so lahko dolgoročne posledice za te otroke?
To se bo šele pokazalo. Dokler se otrok ne začne počutiti varno in dokler ne začne predelovati takšne travme, zelo težko ocenimo, kakšne bodo posledice. Nedvomno posledice bodo.
Zelo nas skrbi, kako bi ta travma lahko vplivala na telesni razvoj otrok. Raven stresa v njihovem telesu je izjemno visoka.
Posledice vsekakor bodo, zato se tako neutrudno zavzemamo za prekinitev ognja. Dokler vojna traja, se travme kopičijo.
Kamorkoli tam pogledaš, so ljudje, in vsak drugi je otrok. Govorimo torej o kopenski ofenzivi v mestu otrok
Ali je v takšni situaciji sploh mogoče pomagati? Tudi če so psihosocialne storitve na voljo, je travmo sredi vojnega območja težko procesirati in okrevati.
Res je. Vedeti moramo tudi, da so psihologi in drugi, ki so zagotavljali te storitve, trenutno tudi sami podvrženi travmam. Tudi oni vsak dan preživljajo grozote.
Tisto, kar lahko naredimo in kar s partnerji na terenu tudi počnemo, so prostočasne aktivnosti. Otroci še vedno potrebujejo priložnost, da so lahko otroci. Sredi strahu in bolečine otrok potrebuje trenutek, da se sprosti, zabava in pozabi na vse, kar se dogaja okrog njega – četudi samo za pol ure.
Tako sem na primer doživela, da je družina izpraznila svoj šotor, svoje zasilno prebivališče, se umaknila in ga za en dan prepustila otrokom. Tam smo ustvarjali, pripovedovali zgodbe, pripravljali predstave. Tako lepo je bilo videti otroke, ki so se za nekaj ur sprostili in se smejali.
Bili ste tudi v Rafi, na jugu Gaze, kamor je pribežalo približno milijon ljudi z drugih delov enklave. Gre za eno od najbolj gosto poseljenih območij na svetu. A kljub pozivom mednarodne skupnosti izraelski premier Benjamin Netanjahu ne želi preklicati napovedane kopenske ofenzive. Nedavno je oznanil, da obstaja datum, ko se bo operacija začela izvajati. Kakšne posledice bi imela ofenziva na Rafo?
To bi bila absolutna katastrofa. Tega se ne da drugače opisati. Gre za mesto, v katerem je pred vojno živelo okrog 250.000 do 300.000 ljudi, zdaj pa jih je tam vsaj 1,2 milijona, mogoče tudi več. Kamorkoli pogledaš, so ljudje, in vsak drugi je otrok. Polovica prebivalstva so otroci. Govorimo torej o kopenski ofenzivi v mestu otrok.
Za vse bo težko zbežati na varno, saj varnega območja v Gazi ni. A za nekatere otroke bo to še veliko težje, saj so podhranjeni, bolni, poškodovani, utrujeni. Zato nas zelo skrbi, da bi kopenska ofenziva v Rafi terjala še več tisoč življenj otrok. Še več bo sirot, še več ranjenih, še več travm.
Jaz sem bila tam dva tedna, otroci so v tej vojni že mesece
Kako je misija v Gazi vplivala na vas? Vidim, da ste pretreseni, ko pripovedujete o vsem, kar ste videli in doživeli.
Zagotovo je vplivala name. A bilo bi mi nerodno govoriti o tem, kako se počutim. Jaz sem bila tam dva tedna, otroci pa so v tej vojni že mesece. Ne gre torej za to, kako je to vplivalo name, ampak za to, kaj se dogaja njim.
Veliko sva se pogovarjali o tem, kako jim je težko, poudariti pa moram tudi, da so v velik navdih. Pogum in toplina ljudi v Gazi, ki so sredi takšne katastrofe, sta izjemno navdihujoča. Ko se pogovarjaš z otroki v bolnišničnih posteljah, ki imajo resne poškodbe … Bil je neki deček, star verjetno štiri ali pet let, s poškodbo noge in v hudih bolečinah. A želel se je igrati z mano. Pripovedoval mi je, kaj se mu je zgodilo, in se želel igrati.
UNICEF Slovenija zbira sredstva za pomoč otrokom, ujetih v vojnah po svetu, tudi v Gazi. Pomagate lahko z donacijo na njihovi spletni strani ali s SMS-sporočilom s ključno besedo OTROCI10 na 1919 (s tem darujete 10 evrov).
Ta konec tedna bomo v rubriki Poglobljeno objavili še dva članka o tem, kaj se dogaja z otroki v Gazi in kaj pomeni kot otrok živeti na kriznem žarišču.
