Tomaž Grušovnik: “Izobrazba nas ubrani pred teorijami zarot”

Izredni profesor filozofije na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem (UP) dr. Tomaž Grušovnik je prepričan, da se je pandemija koronavirusa za posebej kritično in apokaliptično izkazala v šolstvu - in ne samo v javnem zdravstvu, ideologiji vladajočih političnih opcij ter na področju financ, živilskih trgovin in temeljnih svoboščin, kot je pravica do neoviranega gibanja.

Tomaž Grušovnik Foto: Vir: osebni arhiv T. Grušovnika
Tomaž Grušovnik Foto: Vir: osebni arhiv T. Grušovnika

PRIMORSKA > Tomaž Grušovnik svoje prepričanje utemeljuje s tem, da se je že v času prve pandemije razkrilo, da šola odvzame staršem veliko frustracij. Ko govori o apokalipsi, ne misli na katastrofo, ampak na prvotni starogrški izraz, iz katerega izhaja ta beseda in pomeni od-kritje, razodetje. V času razkritja namreč na plan privrejo nekatere stvari, ki so bile v vsakdanjem življenju zakrite, skrite in nanje zato nismo bili pozorni - na delovanje trgovin ter pomen javnega prevoza in šol na primer.

Česa vsega se niso zavedali starši?

dr. Tomaž Grušovnik

Osemintridesetletni Tomaž Grušovnik prihaja s Štajerske, na UP poučuje predmete, povezane s filozofijo vzgoje in izobraževanja ter z etiko. Je avtor znanstvenih monografij Odtenki zelene in Etika živali ter zbirke esejev Moralke, ob koncu maja je izdal knjigo Karantenozofija: razmišljanja o pandemiji. Je tudi redni kolumnist Večera, pri založbi Slovenska matica pa bo kmalu izšla njegova peta knjiga Hotena nevednost.

“Otroke so enostavno peljali v šolo in o tem niso veliko razmišljali. Številni so bili prepričani, da je delo učitelja bistveno lažje, in tako smo večkrat slišali hudomušne pripombe, da gredo za učitelje tisti, ki si želijo dva meseca počitnic na leto. Ko pa so otroci ostali doma, se je pokazalo, kako pomemben del državne infrastrukture je šolstvo. Ne samo, ker posreduje znanje, ampak tudi, ker zapolni vsakdan otrok s kakovostnimi vsebinami. Tudi beseda šola izvira iz stare grščine in, na presenečenje mnogih, pomeni 'prosti čas' ali 'brezdelje'. Šolanje je torej čas, ko ni potrebno delati za preživetje in ga lahko namenimo razvoju otroka kot osebnosti. Vse to je prišlo na dan s pandemijo in z zaprtjem šol.”

Razmišljanja o pandemiji je Tomaž Grušovnik strnil tudi v knjigi.

“Ko so otroci ostali doma, se je pokazalo, kako pomemben del državne infrastrukture je šolstvo. Ne samo, ker posreduje znanje, ampak tudi, ker zapolni vsakdan otrok s kakovostnimi vsebinami.”

Se je to, da šola odvzame staršem frustracije, pokazalo, ker so bile družine prisiljene vse dneve preživeti skupaj?

“Ne samo v tem smislu. Ko smo sami, ne vemo, kaj s seboj početi, slej ko prej nam postane dolgčas. Šola je tista, ki nam daje kakovostne naloge in vsebine, tudi če njihov smisel na prvi pogled ni viden. Kolikokrat šolarji rečejo, 'zakaj se moramo tega učiti, to nam ne koristi'? Šolske vsebine so vendarle kakovostnejše od tega, da posameznik dan preživi na telefonu. Učinki tega, česar se učimo, pa so veliko kompleksnejši od učinkov prehranjevanja, kjer smo siti kmalu po tem, ko damo nekaj v usta. Za stvari, kot je slovnica in včasih matematika, se ne zavedamo, zakaj so dobre, ko se jih učimo. Izkaže pa se, da prek njih vadimo razmišljanje in si, tako kot prek literature in filozofije, izoblikujemo osebnost. Iz-obraziti se pomeni prav to, narediti si obraz, postati človek. Pandemija pa je razkrila tudi, da je do frustracij prihajalo, ker je ljudem včasih težko sobivati, in da je pomembno, da lahko zapustimo stanovanje. Omejitev gibanja zdaj, ko so uvedli policijsko uro, potrjuje tudi - kar je opozarjal že nemški filozof Arthur Schopenhauer - da smo ljudje podobni ježem. Pozimi in ko smo sami, nas zebe in iščemo bližino, radi bi se stisnili. Če pa si pridemo preblizu, se začnemo zbadati z bodicami in se moramo razmakniti, da dobimo svoj prostor in laže dihamo.”

“Ni vlade, ki bi zavestno želela imeti neumne državljane, saj bi ti pomenili nižji bruto domači proizvod. Najvišjega imajo, kjer je visoko kvalificirana delovna sila. Demokratične družbe so uspešnejše od totalitarnih družb in teokracij.”

Menite, da so učitelji zdaj bolj ponosni na opravljanje svojega poslanstva?

“Mislim, da so bili na svoje delo že doslej ponosni, zdaj končno dobivajo zadoščenje, ker to prepoznavajo tudi drugi. Žal je zadoščenje prišlo šele, ko pouk ni več potekal po običajnih tirih. Že nemški filozof Martin Heidegger je ugotovil, da pomen neke stvari spoznamo, ko ta zataji.”

“Zamujenega v zgodnejših človekovih obdobjih ne moremo nadoknaditi, jezikovnega razvoja na primer, zato moramo narediti vse, da otrokom nudimo najboljše možne okoliščine za razvoj. Učitelji in šole delujejo tudi kot obramba pred socialnimi razlikami.”

Študentje so menda spoznali, da na fakultetah ne gre samo za p(r)odajanje kompetenc za zaposlitev, ampak za ustvarjanje zanimivega učnega okolja, kjer dobijo znanja, ki jim pomagajo biti boljši ljudje.

“Namen izobraževanja, tega, da človek dobi obraz, je samouresničitev. Po starogrškem filozofu Aristotelu smo živa bitja, ki se moramo samouresničiti, in tu igra izobraževanje zelo pomembno vlogo. Njegov namen ni samo, da nam poda informacije, ker jih danes na internetu lahko sami dobimo, ampak da nas očloveči. Ko je bilo delovanje univerz zamajano, je privrelo na dan, da zmanjka nekaj pomembnega, če ni medčloveškega stika. V Kopru sta poleg univerzitetnih stavb prisotna tudi študentsko življenje in akademska kultura. Vse to je del visokošolskega izobraževanja, ki nam prej ni tako padlo v oči.”

Karantenodukacija naj bi nam dala tudi lekcijo o tem, da nam izobrazba pomaga vzpostaviti odnos s pandemijo ter nas ubrani pred iskanjem instant smisla in teorij zarot.

“Izobrazba nam lahko pomaga vzpostaviti ustreznejši odnos tudi do tega, da ugotovimo, da v življenju ne najdemo resnice ali smisla takoj za ovinkom. Za vsako spoznanje je potreben trud. Med najpogostejšimi lažnimi novicami so danes teorije zarot, kot je ta, da je virus razširil sovražnik, ali da imajo farmacevtske družbe že vse odgovore, nas pa držijo v nevednosti. To so instant pojasnila kompliciranega dogajanja, po mojem mnenju nekakšna bližnjica in tolažba pred dejstvom, da resnica ni enostavna. Če verjamemo teorijam zarote, verjamemo, da ima nekdo stvari pod nadzorom in da bomo nadzor sami prevzeli, če bomo posameznika ali združbo razkrinkali. Velikokrat pa nima nihče nadzora nad dogajanjem, naše življenje je nepredvidljivo in sami ne moremo veliko narediti. Pred tem zavedanjem radi pobegnemo in če nam ponudijo teorije zarote, se jih hitro oprimemo. Znanost potrebuje dolgo časa, da pride do spoznanj, slediti mora metodologiji in tudi pri tem procesu lahko govorimo o večji ali manjši stopnji verjetnosti. Izobrazba nas uči prav to; resnica, znanost in razmišljanje so pomembni, vendar gre za proces 'per aspera ad astra', z muko, po trnovi poti, pridemo do zvezd.”

Ne verjamete niti v domnevo, da skušajo svetovne elite karanteno izkoristiti, da bi dobile ljudi-ovce in z njimi laže vladale?

“V izrednih razmerah vedno prihaja do zlorab moči, ker je moč skoncentrirana in običajne demokratične institucije ne delujejo v polnem obsegu. Takrat ni vselej možno, da bi vse odločitve predebatirali. V tem smislu ti ukrepi nudijo priložnost slabim ljudem, da se z njimi okoristijo, čeprav so državam v interesu pametni državljani. Ni vlade, ki bi zavestno želela imeti neumne državljane, saj bi ti pomenili nižji bruto domači proizvod. Najvišjega imajo, kjer je visoko kvalificirana delovna sila. Demokratične družbe so uspešnejše od totalitarnih družb in teokracij.”

Ne dopuščate, da bi nas kdo želel pahniti v novi srednji vek, kot prikazujejo apokaliptični filmi?

”Mislim, da tega ni v ozadju.”

Med negativnimi posledicami karantene na vzgojo in izobraževanje na osnovnošolski ravni omenjate različna znanja učencev, večanje socialnih razlik in socializacijski primanjkljaj. Se bo to dalo nadoknaditi?

“Zamujenega v zgodnejših človekovih obdobjih ne moremo nadoknaditi, jezikovnega razvoja na primer, zato moramo narediti vse, da otrokom nudimo najboljše možne okoliščine za razvoj. Učitelji in šole delujejo tudi kot obramba pred socialnimi razlikami. Ne glede na to, kaj nekateri starši znajo in česa ne, imajo otroci v šoli istega učitelja. Ko pa se šolajo od doma, je zelo odvisno, koliko se starši zavedajo in koliko jih znajo motivirati ter usmerjati. Tisti, ki prihajajo iz višjih slojev, dajo na izobrazbo več in nudijo otrokom boljše okolje, zato pravim, da se socialne razlike v času šolanja na daljavo poglabljajo in večajo.”

Se zgodnejše obdobje konča pri razredni stopnji?

“To obdobje traja do srednje šole in še dlje. Utopično bi bilo razmišljati, da so osemnajstletniki že odrasli, zato imajo tudi univerze vzgojno funkcijo. Gre pa za različne stopnje tega obdobja, od vrtca naprej.”

Karantena naj bi vzgoji in izobraževanju prinesla tudi pozitivne učinke: večjo dostopnost do učnih vsebin, razvoj novih didaktičnih pripomočkov in celo manj onesnaževanja.

”Predavanja in tečaji so bili že prej na spletu, zdaj jih je več in nekateri so brezplačni. Še zlasti pri visokošolskih predavanjih na daljavo prihaja do manjšega onesnaževanja okolja ter varčevanja z gorivom in časom, saj visokošolski učitelji predavamo po vsej Sloveniji in zunaj nje. Če nam ni treba zapravljati časa za pot, ga lahko porabimo za študente. Pozitivni so tudi novi didaktični pripomočki - interaktivni programi, ki pomagajo pri učenju, in kvizi. Študentje Pedagoške fakultete so mi povedali, da jim zoom aplikacija za avdio-video komunikacijo daje občutek, da na predavanju vsi sedijo v prvi vrsti in se lahko oglasijo, ne da bi se morali dreti izza številnih klopi. Nekateri so mi zaupali tudi, da doma ne čutijo pritiska, kot ga v predavalnici, in laže sodelujejo. Predavanja na daljavo lahko poslušajo tudi, ko zbolijo, čeprav ne morejo aktivno sodelovati.”

Prav zaradi tega obstaja menda bojazen, da bi visokošolski študij skomercializirali.

“Da bi na visoko šolstvo začeli pritiskati, naj masovno proizvaja kadre. V predavalnicah lahko sedi omejeno število študentov, z algoritmom bi jih lahko obravnavali 10.000 naenkrat. Lahko bi kdo dobil zamisel, da bi predavanja posneli za več let vnaprej. Toda programi in druge digitalne rešitve ne morejo nadomestiti človeka. Potrebujemo usposobljene učitelje-moderatorje in ne računalničarjev. Izobraževanje lahko le v določeni meri ostane na daljavo, sicer bo v nasprotju z zamislijo o šoli in univerzi kot prostoru, kjer se razvija (akademska) skupnost. Za našo družbo in civilizacijo bi nastala zelo velika škoda, če bi dopustili, da nas učijo roboti; iz ljudi bi naredili robote.”

Srbska virologinja Ana Gligić meni, da bi morale v času koronavirusa delovati prav šole in fakultete. Kolikšno obdobje karantene je po vaši oceni v vzgoji in izobraževanju še sprejemljivo?

“Težko rečem, že trimesečje je dolgo, kaj šele, da bi šole zaprli za pol leta in za celotno generacijo šolajočih. Ko se nam je to zgodilo spomladi, so imeli otroci za sabo pol leta običajnega pouka, vajeni so bili osebnega stika, samo zadnje obdobje je potekalo na daljavo, zdaj pa na daljavo začenjajo, kar je bistveno težje. Osnovne šole množično obiskujemo že dobrih 150 let in ne vemo, kaj bi se zgodilo z otroki, če bi jih zadržali doma. Posledic za družbo si ne moremo predstavljati, vendar bi bile gotovo hujše, kot če bi za dalj časa zaprli nekatere trgovine ali jim občutno skrajšali urnike. Namen šolanja je naučiti otroke sodelovanja z vrstniki in drugimi. Prav šolstvo in zdravstvo sta med karanteno ključna.”


Najbolj brano