Iz Vujovićevih izjav ne bi delal drame

Slovenski rokomet je v minulih dneh skočil iz športnih okvirjev. Zaradi spornih, če že ne krivičnih sodniških odločitev na EP na Hrvaškem, je bil družbena tema številka ena, slovenski živelj pa je nestrpno pričakoval odločitev predsedstva RZS, ali bo protestno odpoklicalo reprezentanco. Predsednik Franjo Bobinac se s sodelavci ni odločil za skrajni ukrep, pravi pa, da je odločen nadaljevati proces sprememb, ki bi rokomet popeljale na višjo, bolj transparentno raven. Ali bi se lotil tudi sprememb na Olimpijskem komiteju Slovenije, pa še ni želel razkriti.

Kako blizu je bila Slovenija odhodu z EP? Je bila grožnja pristna ali je bila mišljena le kot dodatni pritisk ob vložitvi pritožbe na sodniške odločitve?

Razočaranje je bilo res veliko, nihče ni pričakoval, da gredo stvari lahko tako daleč. Na tekmi z Nemčijo ni šlo za sodniško napako, temveč materialno kršenje pravil. Skoraj desetminutno gledanje v zaslon za črno zaveso je bila prava farsa, vsekakor tudi ni bila dobra reklama za ta šport. Tudi predsednik Evropske rokometne zveze (EHF) Michael Wiederer mi je dejal, da se mu je vse skupaj zdelo slabo. Verjamem, da je bilo vodilne pri EHF tudi sram. Nismo se hoteli prehitro odzvati. Veliko je bilo sporočil, ki so pozivala k odhodu, češ da je dovolj, a še več takšnih, naj pritiskamo na različne načine, igralci pa morajo tekmovati. Na začetku seje predsedstva sem povedal svoje mnenje, da moramo ostati in vzporedno nadaljevati s pritiski, da se zgodijo potrebne spremembe. Predlog je užival popolno podporo in smo ga soglasno sprejeli. Odločili smo se tudi, da igralce povsem izločimo iz tega procesa, imeli so nalogo, da se pripravijo na tekmo s Črno goro, z igro so pokazali, da jih zunanji vplivi niso preveč zmotili.

Bolj ko je afera prodirala v laično javnost, več je bilo teorij o tem, zakaj so nas sodniki »okradli«. Katero zagovarjate vi?

Na tekmi z Nemčijo ni bilo dovolj znanja, šlo je za amaterizem sodnikov v primerjavi s profesionalnostjo športnikov. Tako pomembne tekme ne bi smeli soditi ljudje, ki nimajo dovolj znanja in izkušenj. Litovska sodnika nimata zadostne kilometrine na tej ravni, da bi se pravilno odzvala. Tega ne jemljem kot teorije zarote. Izbor sodnikov za prvo tekmo z Makedonijo pa kaže, da so morda sodniki zapadli v merila, ki so bila očitno bolj pisana na kožo Makedoncem. Ti tekmi sta bili povsem različni, čeprav smo bili pri obeh oškodovani.

Niste le predsednik RZS, temveč tudi predsednik uprave Gorenja, ki je pokrovitelj EHF. Kako na sodniške peripetije gledate iz tega zornega kota? Rokometni veljaki grizejo roko, ki jih hrani – ste razmišljali o umiku?

Pokrovitelji so se iz športa umikali, kadar je šlo za brutalne kršitve, doping. Tu ne gre za to, rokomet je vrhunski šport, fantastična igra, v Evropi ima 118 milijonov oboževalcev. Igra se po vsej celini, za Gorenje ni dileme, zakaj smo se odločili za ta šport. S primerno velikimi vložki dobimo dobre učinke. Rokomet ima podobne lastnosti kot naše blagovne znamke – dinamičnost, hitrost, vznemirljivost, ekipni duh. Šport lahko prinese večjo prepoznavnost blagovne znamke, lojalnost potrošnikov. Velika tekmovanja in liga prvakov so dobra platforma za »B to B« (business to business, op. p.), priložnost, da se srečujejo poslovni partnerji in se dogovarjajo. Posel še vedno delajo ljudje, čeprav živimo v digitalnem svetu. Dogodki zadnjega tedna niso takšni, da bi razmišljali o umiku, moramo biti proaktivni in poskušati rokomet spremeniti na bolje.

Napovedali ste tudi boj za pravico »do konca«. Imate dovolj močno pravno podlago za kaj takšnega, kaj si obetate od nadaljnjih pritožb, če na dveh stopnjah niste bili uspešni?

S pravnimi sredstvi bomo poskušali predvsem dobiti zaveznike v rokometni Evropi in svetu. Nadaljevali bomo s pritožbami, ne le zaradi tekem na EP, saj nismo naivni, da bi pričakovali, da bi se za nazaj lahko kaj spremenilo. Ko bo arbitraža pri EHF končana, bodo kolajne na EP že zdavnaj podeljene. V to gremo, da spodbudimo potrebne spremembe, predvsem pri sojenju. Poskrbeti je treba za manjšo subjektivno vlogo sodnikov, boljše izobraževanje, višja merila za napredovanje na najvišjo raven. Tudi nagrajevanje bi moralo biti izdatnejše, da ne bodo več amaterji sodili profesionalcem.

Bi veljalo najprej urediti domače razmere, nenazadnje na EP ni slovenskih sodnikov, padali so tudi očitki, da se reprezentanci krivice dogajajo, ker naša rokometna diplomacija in vpliv pri EHF nista dovolj močna?

Diplomacija niso samo sodniki. Na širši ravni imamo dobre in močne odnose, zadnje dni sem bil večkrat na liniji z vodilnimi na EHF. V Sloveniji pa smo glede sodnikov vzpostavili sistem, po katerem se nismo več pogovarjali o nepoštenosti pri sojenju. Tu je Andrej Juratovec naredil pomembne korake naprej, za to si zasluži vse priznanje. Pri razvoju mladih sodnikov, njihovega uvajanja ter napredovanja na najvišjo raven pa nismo bili dobri. Zato smo se odločili za spremembe v sodniški organizaciji. Razen dvojca Lah-Sok v zadnjih letih nismo razvili vrhunskih sodnikov. To ni dobro, želeli bi si tri ali štiri takšne pare.

Kakšne povezave oziroma vzvode moči boste uporabili za uveljavljanje sprememb? Evropsko nogometno zvezo in evropske olimpijske komiteje vodita Slovenca, se boste morda potegovali za predsednika EHF, kar se sicer ni posrečilo Zoranu Jankoviću?

V tej smeri ne razmišljam. Wiederer je pred enim letom dobil nov mandat. Ni nujno biti na vrhu, da vzpodbudiš spremembe. Imamo vpliv in nas ne bodo mogli preslišati. Sestavili bomo predlog sprememb in ga naslovili na predsednike zvez in vodstva EHF. Ob robu mladinskega EP v Celju, na katerem bodo prisotna najpomembnejša vodstva, bomo skušali pripraviti konferenco, da bi postavili osnovo za spremembe. Poznanstev imamo veliko, predvsem s predsednikom francoske zveze, ki je velesila v tem športu, sva dobra prijatelja. Poskušali bomo še prek povezav z najmočnejšimi – Nemčijo, Rusijo, Skandinavijo, Balkanom. Na profesionalno organiziran način bomo poskušali pritisniti in voditi proces sprememb v korist rokometa.

Ta afera je sicer potrdila, da slabe reklame ni, zanimanje in podpora za slovensko reprezentanco sta v javnosti poskočila v nebo …

Ne bi tako tolmačil stvari. Ob preteklih športnih uspehih, odbojkarjev s srebrno kolajno na EP, rokometašev z bronasto na SP in košarkarjev z naslovom evropskih prvakov, ni bilo takšnih neljubih dogodkov in je bila Slovenija združena. Šport je fantastičen promotor ugleda države ter povezovalec slovenstva, nacionalnega ponosa in zanosa. Tudi ko je Aleksander Čeferin kot predsednik UEFA zasedel najpomembnejšo funkcijo Slovencev v svetu, je bila Slovenija poenotena. Vse, česar se šport dotakne, nas poveže v dobrem in slabem. Tudi ob takšni aferi.

Njen osrednji lik je bil selektor Veselin Vujović, ki se je z očitki na račun vodstva EHF izpostavil kot strelovod. Podpirate njegovo držo ali je šel predaleč?

Vsi smo celovite osebnosti. Od nekoga ne moreš dobiti le najboljšega ali najslabšega dela, temveč vse. Vujović ima veliko dobrih lastnosti in je odličen trener, zato še vedno stojim za tem, da je bil prava izbira. Sicer mu sproti kaj povem, imava odprt in odkrit odnos. Vsak ima svoj značaj. Če lev posnema leva, postane opica. To, kako bi se moral obnašati, je najlažje komentirati od daleč. Obstajajo meje dobrega okusa, kritičnost je bila izražena, ko smo bili vsi prizadeti, iz tega ne bi delal velike drame. Stvari se umirjajo, odslej se bomo ukvarjali le z igriščem in igro. V celoti se z Vujovićevimi izjavami ne strinjam, poskušam jih relativizirati, ne pristajam pa na čistunstvo nekaterih, ki so postali specialisti za pravila obnašanja ob klopi.

Vi se zadnje čase sicer izpostavljate pri širših športnopolitičnih vprašanjih. Je pobuda velikih športnih pokroviteljev o davčni politiki, prijaznejši športnikom in vlagateljem v šport, obrodila kaj sadov?

Ni se veliko premaknilo, razen zavedanja, da bo treba nekaj narediti. S skupino najuglednejših slovenskih podjetij, ki največ vlagajo v šport, smo spomladi na vlado naslovili pismo ter pripravili deset predlogov za spremembo ureditve davčne zakonodaje na področju športa – s poudarki na sponzorstvu, dohodnini, DDV, obdavčitvi nagrad, tudi kapitalskih dobičkih. Predlogi so konkretni, a bistvenih sprememb še ni bilo. Glavni problem je v tem, da vlada tega še ni znala zajeti enotno. Še vedno zadeve zaustavijo na medresorskih usklajevanjih. Do športa se je treba obnašati celostno in celovito, ne pa, da eden minister prižge zeleno luč, drugi pravi, da se ne da narediti ničesar. Tu je nekaj razočaranja. Želimo, da bi se uresničevanje javnega interesa v športu izvajalo bolj učinkovito, da bi bila podpora države do športnih organizacij bolj usmerjena, da bi imel šport bolj konkurenčno okolje, več vlagateljev. Mnoge panoge se borijo za preživetje, javno financiranje stagnira oziroma se je močno znižalo. Pred leti je RZS s prejemki od države in Fundacije za šport pokrila dve tretjini od 1,2 milijona evrov proračuna, zdaj javni delež znaša manj kot tretjino proračuna, drugo pridobimo od pokroviteljev. Mnoge zveze, tudi košarkarska, čeprav so bili košarkarji evropski prvaki, so v težavah. Ne želim sicer, da šport tekmuje s kulturo za javna sredstva. Verjamem, da bi lahko v času gospodarske rasti, ko se hitro najde denar za plače javnih uslužbencev, z nekaj milijoni več za šport ali pa tudi kulturo uspešnost slovenske države še povečali.

Predsednik OKS Bogdan Gabrovec v pogovoru za Delo ni bil navdušen nad vašo pobudo, češ da ste šli z njo mimo OKS pri zadevah, pri katerih bi morali nastopati enotno. Dejal je tudi, da pričakuje, da boste vi njegov glavni tekmec na decembrskih volitvah. Boste kandidirali za predsednika OKS?

Preden smo oddali pobudo, je strokovno besedilo prejel tudi OKS. Če nekatere stvari niso dovolj konsistentne in urejene, ni razloga za to, da bi čakali. Obtoževati, da smo prehitevali, ni smiselno, zakaj pa ne bi, če gre pobuda v korist slovenskega športa. Pričakovanja so bila, da bi bila takšna iniciativa že zdavnaj sprožena in bi si lahko prej obetali njene učinke. Če gre za interes slovenskega športa in dobro idejo, ne vem, zakaj bi koga zaustavljali. Če gre za tekmovalnost med različnimi akterji, pa je to neprimerno. Gledati moramo na športnike, trenerje, športne organizacije in njihov status. O kandidaturi pa se še nisem odločil, za to je še dovolj časa. Če kdo omenja, da bom kandidat, je to preuranjeno.

Kako pa sicer ocenjujete delo OKS v zadnjih treh letih?

Marsikaj dobrega je bilo narejenega. Treba pa bo prestaviti v višjo prestavo, biti večji povezovalec športa, narediti preboj v odnosu države do športa.