V oddaji Preverjeno na Hrvaškem so razkrili pretresljivo zgodbo dveh mam in dveh otrok. Na centru za socialno delo so v postopku posvojitve obema zamolčali, da imata otroka težje duševne in telesne motnje. Ko je ena izmed mam to ugotovila, so ji rekli, da lahko otroka vrne. Povezali sta se šele 18 let po posvojitvi in ugotovili, da se je to zgodilo obema, njuna otroka pa sta dvojčka.
Vlatka Ozimec je Marka prvič držala v naročju, ko je bil star en mesec. Varaždinski center za socialno delo jo je obvestil, da imajo novorojenčka, ki se mu je biološka mati odpovedala.
“V zdravstveni dokumentaciji, ki smo jo prejeli ob posvojitvi, je bilo razvidno, da je otrok popolnoma zdrav, kar je bil tudi naš pogoj za posvojitev. K nam je prišel star mesec in pol in zelo hitro sem ugotovila, da z njim nekaj ni v redu,” za hrvaško oddajo Preverjeno pripoveduje Vlatka.
Njene sume so hitro potrdili tudi zdravniki. “Potem sem poklicala na center za socialno delo v Varaždinu in jih o tem obvestila. Rekli so, da lahko otroka vrnem. Nisem mogla verjeti, kaj slišim. Bila sem presenečena, kot da bi v trgovini kupila pokvarjeno salamo in jo bom zdaj vrnila. Jaz sem se seveda v tistem mesecu ali dveh navezala na otroka, ne glede na to, kako težko je bilo in da nisem vedela, kaj me čaka v prihodnosti. Rekla sem – če je bilo tako namenjeno, naj bo tako. To nalogo in življenjsko poslanstvo bom sprejela in se borila za tega otroka, ker verjamem, da skupaj zmoremo veliko,” nadaljuje.
Osemnajst let po posvojitvi Marka je Vlatka ugotovila, da je še ena ženska šla skozi isto zgodbo. Izkazalo se je, da si njuna otroka ne delita le diagnoze, temveč sta tudi biološka brata. Povsem po naključju sta mami – druga želi ostati anonimna – ugotovili, da jima je center za socialno delo lagal. Dejstvo, da sta otroka resno duševno in telesno bolna, so preprosto zamolčali. Čeprav, kot pravita obe, nikoli nista obžalovali posvojitve, se sprašujeta, zakaj jima niso povedali resnice.
Marko je svojega brata, ki ostaja anonimen, spoznal pred slabim letom dni. “Pomotoma sem prižgala televizijo in na televiziji videla otroka, ki je podoben mojemu. Ne podoben, ampak enak. Nisem mogla verjeti, prisluhnila sem, kaj je govorila ženska,” pripoveduje anonimna mama, ki je čakala dve leti, da je njen sin dopolnil 18 let – takrat je kontaktirala Vlatko, ki jo je videla na televiziji z dečkom.
V centru za socialno delo so materama, ko sta prišli podpisat papirje za posvojitev, dejali, da lahko izvesta, ali ima njun posvojenec brate ali sestre, šele ko dopolni 18 let.
Zdravstveni problemi otroka mame, ki ostaja anonimna, so se začeli že, ko je bil star pet mesecev. Prvič zdravstvene dokumentacije ni preverjala, dokler ni čez tri mesece njen otrok spet pristal v bolnišnici. Takrat so ji papirji iz kuverte razkrili resnico – biološko mater obeh posvojencev so leta 2005 pregledali v bolnišnici tik pred njenim petim porodom.
Zdravniki so ugotovili, da ima biološka mama otrok lažjo motnjo v duševnem razvoju. Svoje mnenje so podali tudi socialni delavci, ki so zapisali, da ženska nima strehe nad glavo in da se ne zaveda svojih dejanj. Iz dokumentov naj bi bilo razvidno, da ima ta ženska vsaj štiri otroke.
Dokumenti, ki so se znašli v rokah te mame, nedvomno kažejo na to, da so jim številne informacije ob posvojitvi zamolčali. “Počutiš se ogoljufanega, diskriminiranega, žalostnega, ne glede na to, da si sprejel to življenje. Po toliko letih vidiš, kakšno težo življenja smo prestali jaz in moj otrok, stari starši, prijatelji. To ni le moje breme in breme mojega otroka,” pravi Vlatka.
Vso dokumentacijo sta predali odvetniku. “Obstaja moralna in zakonska obveznost, da nekoga obvestiš o zdravstvenem stanju, še posebej v takšnih primerih, ko imaš medicinsko dokumentacijo, da gre za resne, zdravstvene težave,” pojasnjuje njun odvetnik Nino Ćosić in dodaja, da je to velik spodrsljaj varaždinskega centra za socialno delo.
Hrvaški zavod za socialno delo o konkretnem primeru ni želel govoriti, na ministrstvu pa so razkrili, da so v sporočilu zapisali, da so bile te posvojitve izvedene v skladu s takrat veljavnimi predpisi. Na ministrstvu sicer poudarjajo, da morajo v postopku posvojitve potencialne starše obvestiti o vseh podatkih o otrokovi družinski anamnezi, njegovem zdravstvenem stanju ter spoznati z vsemi specifičnimi lastnostmi in potrebami otroka, s katerimi so seznanjeni.
To je zgodba novinarke Preverjenega Jelene Rastočić.
Mami želita odškodnino, da bosta njuna otroka deležna vse potrebne nege. “To ni zaradi potrebe, da bi finančno zacveteli, saj ni denarja, s katerim lahko plačaš življenje, ki si ga pravzaprav izgubil. Otroka rasteta, mi pa se staramo,” poudarja Vlatka Ozimec.
Vztrajnost obeh mam, ki nista obupali nad otrokoma, se je, kolikor je le mogoče, obrestovala. Marko razume skoraj vse, kar mu povedo. Komunicira s piktogrami, in čeprav ne govori, kaže svoja čustva. “Pravzaprav sem vesela, da sem imela možnost skrbeti za takega človeka, saj sem od njega dobila ogromno pozitivnega. Spoznala sem, kaj je v življenju najpomembnejše – zdravje, sreča in ljubezen,” pravi Vlatka.
Zdaj sta mami močnejši, saj to moč vlivata druga drugi. “Recimo, da se Vlatki nekaj zgodi – jaz bom pomagala Marku,” pravi mama, ki ostaja anonimna.
“Ko dobiš otroka, si misliš – hvala bogu, ko se postaram, bom imela nekoga, da mi poda kozarec vode, nekoga, ki mu bom dala vse. In na koncu on tebi ne more dati kozarca vode, ampak moliš k Bogu, da umre en dan pred tabo, da ne vidiš, kako se muči in trpi,” pretresljivo pove mama posvojenega dečka.
Mami sicer že tri mesece nista dobili odgovorov institucij, na katere se je obrnil njun odvetnik. “Hočem resnico in hočem pravico. Mislim, da mora nekdo odgovarjati za to, kar so storili, ne samo meni in mojemu otroku, ampak tudi vsem družinam, ki so šle čez kaj takega. Želim, da nekdo odgovarja,” za konec dodaja Vlatka Ozimec.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje