To plezalko v naših vrtovih opazimo precej redko (FOTO)
Šisandra, plezalka z olesenelim steblom, ki izhaja iz vzhodne Azije, izredno priljubljena je na Kitajskem, Japonskem, v Koreji in Rusiji, je znana po svojih zdravilnih lastnostih in se v tradicionalni kitajski medicini uporablja že tisočletja. Mnogi iz njenih rdečih plodov, ki spominjajo na ribez, pripravljajo tinkture, ki spodbuja delovanje jeter, prebavil in možganov, blagodejno vpliva tudi na kožo in uravnava hormonska neravnovesja. Jagode lahko tudi posušimo in uporabimo v čaju, iz svežih pa skuhamo marmelado ali sok.
Čeprav je pri nas ne vidimo pogosto, pa živimo v okolju, ki ji ustreza, prenese namreč tudi veliko nižje temperature, kot smo jih deležni med našimi zimami. Sadimo jo spomladi ali jeseni v dobro odcedna tla, ki so bogata s humusom. Sadilno jamo izkopljemo kakšen dan pred sajenjem, globoka in široka naj ne bo več kot 40 centimetrov. Ker se rastline močno razrastejo, kako in kam, je seveda odvisno od tega, kako jo bomo usmerjali, pustimo med posameznimi sadikami precej prostora, priporočena razdalja med rastlinami je med 4,5 in petimi metri. Optimalno mesto za sajenje šisandre je delno senčno območje, sončna pripeka ji ne odgovarja, je pa, ko se enkrat dobro ukorenini, dokaj odporna proti suši.
Iz njenih kiselkastih jagod skuhamo marmelado ali sok, lahko jih tudi posušimo in uporabimo za čaj.
Ob zid ali oporo
Cveti od maja do junija, njeni mali beli cvetovi omamno dišijo. Plodovi začnejo dozorevati poleti, septembra ali oktobra pa lahko male rdeče jagode z značilnim kiselkastim okusom že obiramo.
Ker gre za plezalko, jo posadimo ob ograjo ali zid ali ji priskrbimo kakšno drugo oporo. Obrezovanja v nasprotju z vinsko trto ne potrebuje, obrežemo jo le, če jo želimo oblikovati, priporočljivo je tudi, da jo prikrajšamo, preden jo še kot sadiko posadimo na prosto. Steblo naj ostane le deset do 15 centimetrov visoko, saj bomo tako rastlino spodbudili, da bo že prvo leto po sajenju postala močna in odporna, če ne bo izgubljala nepotrebne energije z razvojem dodatnih poganjkov, ki bi zrasli iz glavnega stebla.
