Naša pričakovanja o izjemnem življenju se spreminjajo. Tudi vam (običajno) življenje ni več dovolj?

12. 6. 2021
Naša pričakovanja o izjemnem življenju se spreminjajo. Tudi vam (običajno) življenje ni več dovolj? (foto: Profimedia)
Profimedia

Tudi vas obremenjujejo lastne ambicije in ste ves čas zaskrbljeni, ali boste v življenju dosegli dovolj, da si sploh zaslužite živeti? MOJCA ZEMLJAK

Nova uporniška ideja, ki se je imela čas poroditi v času epidemije, se navdušuje nad manjšimi, bolj preprostimi in dosegljivimi cilji, ki prinašajo precej bolj zadovoljno in srečnejše bivanje. Po vseh letih neprekinjene gonje za velikimi cilji, ki bodo osmislili in upravičili naš obstoj, se lahko zdaj, ko se je naše življenje malo zaustavilo ali vsaj upočasnilo, končno vprašamo: je to res naša usoda? Usoda vseh nas, ki smo se znašli v tem brbotajočem kotlu, v katerem naj bi se kuhalo nekaj pomembnega, impresivnega, dih jemajočega? Tisto, s čimer bomo lahko na smrtni postelji postregli v slovo, češ, poglejte, kaj smo dosegli za časa enega samega življenja. Je res naše poslanstvo, da iztisnemo iz sebe čisto vse, kar premoremo, in tako dosežemo neki zavidanja vredni cilj, bomo le tako umrli izpolnjeni?

Je človek nekaj vreden le, če ima kaj pokazati? Se nas bo le tako kdo spominjal?

Z družbenimi omrežji smo pridobili cel svet gledalcev, potencialnih občudovalcev, ki nam lahko zagotovijo tisti tako želeni aplavz, ko nekaj dosežemo. To je še spodbodlo našo tekmovalno naravo, da da nekaj od sebe in to razkazuje. In predvsem naš sestradani ego, večno lačen pozornosti. Ni dovolj, da zmagamo sami pri sebi, danes je treba zmago deliti z drugimi, če želimo, da nekaj šteje. Uspeh je manj uspešen, če se ne vidi.

Ženemo se in trudimo in tako bo še najmanj naslednjih 20 let našega življenja. V resnici je marsikdo utrujen od vseh poskusov postati nekdo pomemben in opazen, le priznati je težko. Marsikdo je pod stresom in čuti praznino, čeprav se petelini z nazivi in položaji. Vse to je večinoma površinsko zadovoljevanje, instantna sreča, v nas pa ostaja neizpolnjen najgloblji jaz, ki ga ne bi mogla zapolniti nobena podelitev nagrad ali luksuzno kosilo.

Pričakovanja družbe so velika – pa so res?

Ali so (bila) velika naša lastna pričakovanja? Govorim o času pred epidemijo. Ne gre samo za doseganje ciljev v karieri, tudi cilji, ki smo jih vztrajno zasledovali ob koncih tedna, so bili pomemben dejavnik, ko smo ocenjevali svojo vrednost. Sem doživela dovolj, je bilo to dovolj zanimivo? Bom ob ponedeljkovi jutranji kavi imela kaj povedati sodelavcem? Sem objavila všečkom privlačno vikend destinacijo, okusila jedilnik velikega mojstra, plesala na festivalu, spoznala nove ljudi?

Potem ko nas je doletela epidemija, pa se je bil marsikdo od nas prisiljen ustaviti. Nehali smo biti del vsesplošne evforije in panike, da bomo zamudili lastno življenje. Odkrivati smo začeli tiste najmanjše radosti. Se vam ne zdi, da smo bili ob tem bolj prisotni in srečnejši? (Če seveda odštejemo tiste, ki so to še vedno počeli izključno za nabiranje všečkov.)

Izkazalo se je, da izjemno življenje, ki smo ga živeli prej, izgublja moč nad nami, vse manj smo ga pogrešali, izpodrivalo ga je preprosto bivanje. Bili smo svobodnejši, spočiti in soočeni sami s sabo. Čeprav smo v notranjih monologih izražali strah, da bomo izpadli iz igre življenja, nam je počasi postajalo vseeno. Nismo propadli, preproste stvari so vse bolj osvajale naša srca in zavedati smo se začeli, da je v povprečnosti lahko veliko veselja.

Mija je imela pomembno službo, njena kariera je bila vsem na očeh in dolga leta ni nikogar razočarala.

Morda samo sebe. 39-letnica pravi, da je stopila s piedestala, kjer je igrala visokoplačano vlogo, ko je ugotovila, da njena uspešna, a stresna kariera pravzaprav resno ogroža njeno srečo. Dan za dnem je prihajala domov, ko so njeni otroci že spali, mož pa se je brez besed obračal na svojo stran postelje. "Spomnim se prebliska, ko sem dojela, da sem brez zasebnega življenja, da razpada tisti del mojega sveta, ki je edini pristen, kjer sem lahko kdorkoli brez igranja vlog, ljubljena, ne da bi mi bilo treba biti uspešna. Zagrabila me je panika in kmalu sem dala odpoved. Dovolj mi je bilo potrjevanja, ki sem ga dobivala od množice ljudi, ki me sploh ne poznajo. Za kakšno ceno?! In le kdo se me bo spominjal po tem, da sem dobro vodila ekipo v podjetju? In tudi če, me to osrečuje? A ko sem odstopila s svojega velepomembnega mesta, sem si v bistvu izmislila popolnoma druge razloge za to, javnosti nisem priznala, kaj se je v resnici zgodilo z mano. Pravzaprav sem samo spoznala, da to ni zame, da v pomembnih nazivih ne vidim svojega poslanstva, medtem ko me moji otroci še komaj poznajo. Bom zaradi lastnih potreb po odobravanju zanemarila njihove potrebe? Toda razloge mi je bilo preveč težko priznati družbi, ki hlasta za uspehi in te ocenjuje po uspešnosti." Mijo je ta dilema glodala, dokler se ni odločila in vsem razkrila svoje resnice. "To sem nova jaz! Ko opustiš poskus dokazati se svetu in nehaš sprejemati življenjske odločitve na tej podlagi, imaš več svobode, časa in možnosti, da počneš tisto, kar te zares osrečuje, v čemer dejansko uživaš. Pa čeprav je to začasno delo v lokalni kavarni. Pa čeprav je to nekaj, česar nihče ne všečka. Končno lahko začneš uživati življenje, ki ti je bilo dano, namesto da si ves čas na preži, kako tvoje življenje vidijo drugi."

Uživati v drobnih radostih življenja, ki ne želi nikogar navdušiti razen nas.

Nekaj noro osvobajajočega je v tem, ko nehamo posegati po zvezdah in se preprosto sprostimo v zemeljskih doživetjih. Mogoče se končno razbije tudi iluzija lastne pomembnosti. To se dogaja v ozadju vse bolj utrujene generacije lovcev na status, ki jih je pandemija na neki način rešila, saj jim je izsušila neskončni ocean možnosti. Na tleh so morali pristati tudi vsi helikopterski, a v svoji veri dobronamerni starši, ki so svoje otroke neutrudno pošiljali na obšolske dejavnosti, dodatna izobraževanja, tečaje. Čas je bil za povečanje resničnega osebnega kapitala vseh izčrpanih na račun minljivega ugleda in priljubljenosti, ki sta vse prej kot resnična.

Pomislite. Kako gledate na bivše sošolce, ki niso nikoli zapustili domačega praga, se podali v svet, po poti kariere, se preizkusili v velikih vlogah? Zviška? In še vedno mislite, da gre za neuspeh, kajne? Ni pomembno, kako srečni so, ko opravljajo preprosta dela in se preostanek časa posvečajo družini, prijateljem, sebi, kajti niso v službi spustili duše od preobilice odločanj, sestankov, dinamičnega dela. Se vam takšno življenje zdi sramotno, ker ga povezujete s pomanjkanjem poguma, talenta, inteligence, ambicij? Ste res prepričani, da je vaše mega vznemirljivo in naporno življenje boljše od njihovega, saj če nekdo ni napol izgorel, pomeni, da ni niti živel? Kaj pa če je prav nasprotno?

Tamara je takoj po magisteriju na filozofski fakulteti dobila prestižno službo. Prihajala je s podeželja in menila je, da njeno življenje ne bi štelo nič, če ne bi živela v prestolnici in bila glavna pri organiziranju največjih prireditev. Pove mi: "Delo mi je bilo v resnici grozno. Hitro sem spoznala, da sta večna nepredvidljivost in potreba, da je vse opravljeno čim hitreje, a obenem brez napak, neznosno zajedajoči. Zelo sem se trudila prepričati samo sebe, da je to zame nujno, da sta mi všeč služba in novo mesto. Na družbenih platformah sem objavljala o dogodkih, ki sem jih organizirala, in ob tem prikazovala glamurozno plat svojega dela, v resnici pa sem skoraj vsakič 45 minut pred začetkom dogodka jokala na stranišču. Mislila sem, da moram biti vrhunska različica sebe. Nato pa se je začela epidemija, dogodkov ni bilo in preselila sem se nazaj k staršem, na podeželje. Najprej sem objokovala svojo situacijo, nato pa sem si počasi priznala, da to počnem samo navidezno, da blefiram sama pred sabo, pred svojo ambiciozno različico, v sebi pa sem si oddahnila. Začela sem skrbeti za vrt, hoditi v naravo, moj obraz je dobival drugo barvo, v meni se je počasi nabirala energija. Ko sem pomislila, da bi se vrnila v svoje prejšnje življenje, me je zvilo v trebuhu. Odpor. Misel nanj je bila misel na toksični svet, na napol mrtvo sebe, izmozgano od neskončnega pretvarjanja, truda, gonje za nečim, kar sem mislila, da moram biti. Odločila sem se, da se 'prekvalificiram' v učiteljico in prevzamem službo, za katero sem nekoč menila, da je preveč povprečna in dolgočasna, da bi zvenela dovolj vznemirljivo in mi prinesla ugled."

Če živimo bolj preprosto življenje, ne pomeni, da smo pokopali svoje ambicije.

Mija, ki je prekinila svojo uspešno kariero in začela delati v prijateljevi kavarni, pravi, da svoje ambicije zdaj uresničuje v prostem času. Piše roman, ki nastaja iz njenih dnevniških zapiskov. "Počasi se razvijam v nekoga z lastnimi idejami o tem, kako sta videti sreča in uspeh, vendar moje navdušenje nad delom in ustvarjanjem ni pojenjalo. Ambiciozna ženska v meni si želi objaviti svojo knjigo in drznem si celo upati, da bo postala uspešnica. Zdaj bolje uravnovešam služenje denarja (ki ga sicer ni veliko, a saj sem prej zaslužila več kot dovolj) s tistim, kar počnem za dušo. Ne glede na končni rezultat je že ustvarjalnost tista, ki me res izpopolnjuje."

Z zavračanjem preveč impresivnega in hkrati napornega življenja si dokazujemo, da smo lahko zadovoljni sami s seboj, tudi če nismo odkrili novega planeta, da smo se bili sposobni toliko odmakniti od svojega požrešnega ega, da se nam ni treba hraniti z razkazovanjem in odobravanjem. Preprosto življenje je lahko prav čudovito, življenje svobode, sproščenosti, veselja. Ne bojte si tega želeti.

Fotografije: Profimedia

Preberite še: Lahke pletenine bomo letošnje poletje nosili tako

Priporočamo tudi: Vrača se trend krila, ki ga letos zagotovo nismo pričakovali

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc