Ko sem bil majhen, sem imel starejšo sorodnico, ki je rekla, da vidi svojega moža, ki je že zdavnaj umrl, vsako noč, ko se pojavlja v njeni sobi. Vizija, ki je trajala nekaj sekund in nato izginila. In jaz sem kot otrok z začudenimi očmi in široko odprtimi ušesi ostal začuden poslušal te zgodbe in si predstavljal prikaze duhov.
Tudi kasnejših letih, sem večkrat slišal zgodbe o prikazovanjih prednikov v obliki duhov ali duhov in več ljudi mi je priseglo, da so jih res videli.
Zgodba o videnjih in prikaznih ni nedavni pojav, temveč sega v zelo starodavne mitološke in literarne zgodbe. Homer nam pripoveduje o Odiseju, ki se je spustil v Had in komuniciral s svojo materjo Anticlea in drugimi umrlimi grškimi junaki ter srečal svojega popotnega spremljevalca Elpenorja, ki je bil že mrtev. V Iliadi nam pripoveduje o žalostnem Ahilu, ki vidi duha svojega ljubljenega prijatelja Patrokla. Vergilij opisuje Enejevo srečanje z očetom Anhizom in številnimi drugimi dušami pokojnika med njegovim obiskom podzemlja. V mnogih starodavnih kulturah, kot so to Rimljani, Grki, Kitajci, Egipčani, so prakticirali vedeževanje, nekromantijo (posvetovanje z mrtvimi), uporabo orakljev ali medijev ali celo obredno povzročene sanje in vizije.
Tudi v nordijski in keltski mitologiji, tako kot pri avstralskih aboriginskih ljudstvih ali ameriških staroselcih, najdemo različne sage junakov, ki komunicirajo z duhovi prednikov in mitskimi liki.
V krščanski veri imamo poleg videnj vstalega Jezusa, o katerih bomo takoj spregovorili, učence na Taboru, ki vidijo Elija in Mojzesa, ter svetega Janeza apostola, ki v Apokalipsi dobi videnja duhov, ki komunicirajo z njim. Skozi zgodovino Cerkve imamo veliko zgodb o prikazovanjih Marije, svetnikov ali samega Jezusa, kot je bil primer sestre Favstine Kowalske. Zgodbe o videnjih mrtvih najdemo v srednjem veku in renesansi po vsej Evropi. V literaturi poleg legende o kralju Arturju in vitezih okrogle mize imamo več Shakespearovih likov, ki imajo vizije mrtvih, kot je princ Hamlet, ki vidi svojega očeta, Macbeth, njegov nekdanji prijatelj in tekmec Banquo, ki ga je ubil, hčerka kralja Leara Cordelia, Julij Cezar se prikaže svojemu sinu Brutu. In še mnogo drugih primerov.
Na prvi pogled bi lahko padli v skušnjavo, da bi Jezusova prikazovanja zamenjali s tistimi zgodbami, o katerih smo uvodoma govorili, so z izjemo krščanskih, literarne izmišljotine ali plod domišljije in avtosugestije.
Jezusovi apostoli in učenci, tako kot apostoli iz Emavsa in žene, ko so zagledali vstalega Jezusa, niso videli duha, ampak človeka iz mesa in krvi, čeprav so sprva verjeli, da vidijo duha, kot pravi nedeljski evangelij, ki nam pove: »Šokirani in polni strahu so mislili, da vidijo duha.« Tisti učenci niso imeli domišljije ali avtosugestije, saj so videli in se dotaknili nekoga resnično živega Jezusa, prisotnega v telesu in ne samo v duhu: »Poglejte moje roke in moje noge: to sem res jaz! Dotakni se me in poglej; duh nima mesa in kosti, kot vidite, da jih imam jaz.” Nato Jezus sede k jedi: »pravi duh« ne jé, kot vemo.
Ko torej razmišljamo o vstalem Jezusu, si ne smemo predstavljati nečesa duhovnega, eteričnega ali neko idejo, temveč Boga, ki je postal meso in ki je tudi po smrti vzel nazaj isto telo, ki je bilo na križu: »pokazal jim je roke in noge.” Tomažu je rekel: »Daj prst sem in poglej moje roke; iztegni roko in jo položi v mojo stran.«
Jezusovo je fizično, resnično telo, a hkrati vstalo telo, ki gre skozi stene zadnje večerje, se pojavlja na različnih mestih in se dviga v nebesa. Naša krščanska vera ne temelji na mitoloških zgodbah, sagah ali literarnih bajkah, temveč na veri v pričevanje tistih, ki so živeli z Bogom, ki je postal meso, umrl in vstal z njegovim telesom in ki so jih videli in se jih dotaknili. Naša krščanska vera se vsak dan ali vsako nedeljo hrani ne le z duhovnimi stvarmi, ampak tudi z Gospodovim telesom in krvjo.
V krščanski tradiciji poleg netelesnih prikazovanj svetnikov in mučencev obstajajo tudi telesna prikazovanja, ki so v interakciji z verniki, kot na primer pripoveduje legenda o svetem Frančišku Asiškem, ki se fizično prikaže svojim tovarišem Ruffinom, Leonejem in njegovemu življenjepiscu Tomažem Čelanskim. Tudi sveti Janez Bosko in sveta Katarina Sienska ter drugi so imeli telesna prikazovanja svetnikov, Marije in Jezusa.
Tudi v drugih verskih tradicijah obstajajo pripovedi o telesnih prikazovanjih božanstev, duhovnih figur ali nadnaravnih bitij, kot v budizmu, džainizmu, novodobnih tradicijah in šamanizmu.
V hindujski tradiciji npr. obstajajo bitja, imenovana Avatarji (izraz, ki je postal znan po hollywoodskih filmih), poslana, da opravijo določeno nalogo, kot je ponovna vzpostavitev kozmičnega reda ali zaščita človeštva. So neposredna manifestacija vrhovnega božanstva na zemlji. Najbolj znani avatarji v hinduizmu so Višnu, Rama in Krišna.
Rudolf Steiner, utemeljitelj antropozofije in duhovne znanosti, ezoteričnih disciplin, vključenih med psevdoznanosti, je Jezusa opredelil kot “velikega avatarja” kot božansko bitje, ki je doseglo vrhunec človeške evolucije in se utelesilo na zemlji, da bi človeštvu prineslo novo duhovno obdobje. Jezus za Steinerja ni le duhovni učitelj, ampak tudi kozmično bitje, ki je vplivalo na usodo celotnega vesolja.
Opredelitev Jezusa kot »velikega avatarja« je definicija, ki sledi drugim omejenim poskusom inkulturacije Jezusa, kot je definicija »velikega prednika« na afriški celini ali »neznanega boga« na atenskem areopagu. Toda največjo definicijo Jezusa je dal sam, ko se je opredelil kot Pot, Resnica in Življenje.
In če res želimo govoriti o avatarjih, bi nas kristjane lahko prijetno imenovali za “avatarje” Jezusa. Toda za razliko od avatarjev iz hollywoodskega filma, ki so jih ljudje poslali na Pandoro, luno, naseljeno z nezemljansko raso, imenovano Na’ vi in jih je človeštvo koloniziralo, da bi izkoriščalo njegove naravne vire, namesto tega je Jezus poslal kristjane v svet, da bi oznanjali “spreobrnjenje in odpuščanje grehov vsem ljudstvom”. Kristjani smo »avatarji« zaljubljeni v Jezusa s poslanstvom da vzljubimo ves svet vanj, ki nam edini kaže pravo pot k Očetu vnebesa.
