Tiskane izdaje
Urugvajcu Mariu Benedettiju (1920–2009) je uspelo to, kar uspe redkim pesnikom – ljudje so njegovo poezijo vzeli za svojo. Latinskoameričani so drli na njegova javna branja, v obliki grafitov so njegove verze pisali na zidove, peli so jih kantavtorji, moški so z njimi izpovedovali ljubezen izbrankam.
Pri nas lahko spoznavamo njegovo poezijo šele zdaj, v izboru Drugo nebo, ki ga je pripravila Sara Virk, izšel pa je v zbirki Nova lirika založbe Mladinska knjiga.
Benedetti velja za pesnika vsakdanjosti, ljubezni ter močne socialne in politične angažiranosti. Pravijo, da gre njegov uspeh pripisati temu, da je v primerjavi s kolegi, ki so se izgubljali v pretencioznih pesniških gibanjih, on raje pisal preprosto, iskreno in občuteno poezijo o stvareh, s katerimi se ni težko identificirati.
»Ko imam skrbi, strahove ali ljubezensko afero, znam spremeniti svoja občutja v pesem,« je definiral svoj pesniški credo. Bil je ploden avtor, objavil je več kot 80 knjig različnih zvrsti.
Rojen je bil v ruralnem urugvajskem mestu Paso de los Toros leta 1920. Oče je bil italijanskega rodu in po stari italijanski navadi so dali sinu kopico imen: Mario Orlando Hamlet Hardy Brenno Benedetti Farugia.
Ime Hamlet priča, da so v družini cenili literaturo in umetnost. Oče je bil lekarnar, vendar je njegovo podjetje zašlo v težave. Ko je bil Mario star štiri leta, se je družina preselila v Montevideo.
Šolal se je v prestižni nemški šoli, kjer se je prekalil v natančnosti in disciplini, piše v spremni kronologiji, pozneje pa se je šolal še v Liceo Miranda.
Družina je imela nemalo finančnih težav, pesnik se je spominjal, da so za golo preživetje prodali družinsko srebrnino in posodo, ki jo je dobila mati za poročno darilo, vrsto let so živeli v baraki. Mario je začel delati že pri štirinajstih letih, najprej v trgovini z avtomobilskimi rezervnimi deli, pozneje pa se je preživljal s priložnostnimi in stalnimi službami. Bil je tudi strasten bralec in veliko je pisal.
Pisarniška monotonija
Od leta 1938 do 1941 je živel v Buenos Airesu, kjer je delal kot tajnik in stenograf pri založbi. Potem se je vrnil v Montevideo in leta 1945 izdal prvo knjigo La víspera indeleble, ki je bila tako kot druga njegova knjiga popolna polomija. Na koncu je moral založnikom celo povrniti stroške izdaje.
Leta 1945 se je pridružil časopisu Marcha, ki je objavljal pozive k radikalnim spremembam, pomagal je tudi ustanoviti levičarsko gibanje Frente Amplio. Preživljal se je s pisarniškim delom, ki je navdihnilo zbirko Pisarniške pesmi (Poemas de la oficina, 1956). Z njo je vnesel nove teme v urugvajsko literaturo in se uveljavil kot predstavnik urbane poezije.
V teh pesmih piše o monotoniji pisarniškega dela ter občutku zdolgočasenosti in odtujenosti, ki jo čuti birokrat. V pesmi Poletje zapiše: Končal bom za danes / konec je / ne delam več / krivo je nebo / ki me kliče kot reka / kriv je zrak / ki je težak in stalno enak ... V pesmi Oh pa: Šef / vi ste zdolgočaseni / res ste zdolgočaseni / že osemindvajset let / poznate vsak sedež / preverjate plače / in mešate kavo ...
Zanimanje javnosti je zbudil tudi z zbirko kratkih zgodb Montevidejčani (Montevideanos, 1959), v določenih elementih primerljivo z Dublinčani Jamesa Joycea. Leta 1960 je objavil roman Premirje (La Tregua), ki je bil predelan v film in leta 1974 nominiran za oskarja.
To je zgodba o starejšem moškem, ovdovelem birokratu, čigar življenje razburka prihod mlade sodelavke. Mimogrede, prijatelji so Benedettija opisovali kot skromnega in plašnega človeka, precej podobnega glavnemu junaku romana Premirje.
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je stabilnost urugvajske družbe zatresla, levičarske ideje so bile vse močnejše. Benedetti je v tem času, leta 1965, izdal roman Hvala za ogenj (Gracias por el fuego), ki ga imamo v prevodu Pavla Fajdige tudi v slovenščini, izšla je tudi v marsičem prelomna zbirka Proximo projimo (Najbližji bližnji), v kateri po besedah Sare Virk ubere izrazito intimno noto.
Obiskal je tudi Kubo in ZDA. Obisk prve ga je prepričal, da se bo dalo z revolucijo spremeniti razmere tudi v Urugvaju, obisk v ZDA pa je v njem zbudil odpor in zgroženost nad tamkajšnjo socialno neenakostjo in revščino določenih slojev prebivalstva.
Leta 1971 se je vrnil v Urugvaj ter zasedel mesto predstojnika oddelka za latinskoameriške književnosti na Univerzi v Montevideu. Revolucionarne grožnje so leta 1973 pripeljale do tega, da je vojska uvedla represivne ukrepe in nato izvedla državni udar, s katerim je zatrla levičarske gverilce.
Pesmi iz eksila
Benedetti je moral zapustiti državo, izgnanstvo je trajalo dolgih dvanajst let. Najprej se je zatekel v Argentino, nato v Peru in na Kubo. V kubanskem obdobju je postala njegova poezija goreče angažirana, zaznamovala jo je tudi izkušnja eksila, ki je v njem vzbudila občutek osamljenosti in ranjenosti pa tudi hrepenenja po domači pokrajini.
V pesmi Pokrajina iz zbirke Veter iz eksila, objavljene leta 1981, zapiše: Mnogo let / in mnogo mnogo verzov / pokrajine / v mojih pesmih ni bilo / le kdo bi vedel / zakaj ne / pravzaprav so / pokrajino/ zastopali moški / ženske / ljubezni / a kar naenkrat / skoraj neopazno / je moja poezija pričela / poganjati veje / sipine / griče / morske pečine ...
Leta 1985, ko se je ponovno vzpostavila civilna oblast, se je vrnil v Montevideo. Živel je deloma tam, deloma v Madridu. Z leti ga je vedno bolj zdelovala astma in španski zrak je blagodejno vplival na njegova dihala. Velik udarec zanj je bila smrt ljubljene žene Luz López leta 2006, s katero sta bila poročena šestdeset let.
Malo prevodov
Za življenja Benedettija niso prav veliko prevajali, nekako ni bil del razcveta latinskoameriške proze, ki so ga predstavljali pisatelji, kot so Carlos Fuentes, Gabriel García Márquez, Mario Vargas Llosa in drugi. O njih niti ni imel dobrega mnenja – menil je, da so predstavniki elite, ki ne piše o življenju povprečnega človeka Latinske Amerike.
Njega pa so najbolj navdihovala vsakodnevna veselja in muke urugvajskega malega človeka. V knjigi, ki je pred nami, najdemo vse to, veliko je tudi pesniških refleksij o življenju, odtekanju časa, pozabi, neskončnosti in odnosih med spoloma.
V eni zadnjih knjig je zapisal, da ni živel lahkega življenja, toda zaradi ciljev, zaradi katerih je živel, bo lahko mirno spal.
Po njegovi smrti je njegov kolega, portugalski nobelovec José Saramago, v španskem El Paísu zapisal: »Delo mojega prijatelja in brata Maria Benedettija je presenetljivo v vseh aspektih – tako zaradi različnih žanrov, ki jih zajema, kot zaradi poetičnega izraza in izjemne konceptualne svobode, ki jo uporablja. Za Benedettija je ves jezik poezija.«
