Školjke in ostrige za boljše razpoloženje

V postnem in pomladnem času je dobro uživati še več rib in morske hrane. Že po stari navadi smo v notranjosti Primorske vsak petek jedili ribe, ker je bil post in ker je že navsezgodaj na plac prispel kombi z ribami.

Mož mi je pravil, da se je pri njih zaslišalo hreščavo muziko iz trobentastih zvočnikov in ko je ramonika utihnila, se je oglasil ribič: “Ribe, ribe, še migajo ...” In iz vseh “prtuonov” so se usule ženske, da bi prve kupile sardele ali žgombre. Pri nas na Colu smo imeli privilegij, da se je kombi ustavil kar na domačem dvorišču; živeli smo kilometer iz vasi, a tik ob cesti.

Vsi smo kupovali ribe, čeprav je prodajalec ponujal tudi školjke. Te so bile precej dražje, zato smo jih le poželjivo gledali ... Mama je rekla, da so školjke samo za bogate meščane, jaz pa bi tako rada imela samo eno ohišje školjk, saj se mi je vedno zdelo veliko bogastvo.

Školjke so bogat vir selena

S prehranskega vidika školjke niso kar tako. Nedavno sem pripravila popolnoma sveže školjke in ostrige iz školjčišča Mytilus pri Izoli in zaznala prvinski okus, lep, prijeten morski vonj. Naredila sem jih, kakor mi je predlagal njihov Simon Močenik, ki jih pripravlja vrhunsko, in šele takrat videla, kaj pomenijo sveži morski sadeži.

Školjke vseh vrst so bogat vir selena, ki ga telo nujno potrebuje. Največ ga je sicer v klapavicah in ostrigah. V slednjih je celo več cinka, drugega minerala, ki je prav tako odločilen za zdravo delovanje organizma. Oba minerala dobimo tudi v plavih ribah. Prav tako sta v rastlinskih virih in oreščkih, a sta za telo manj sprejemljiva.

No, v ribah in školjkah so tudi drugi minerali. Vse potrebujemo za uravnavanje alkalnosti in kislosti ter za presnovo. Nekaterih je dovolj že v sledovih, drugih potrebujemo nekaj miligramov, a brez njih ne gre. Nam jih seveda ni potrebno mešati, da bi bili v pravem razmerju, saj je za to poskrbela že narava sama. Pa vendar odsotnost enega ali napačno razmerje med njimi lahko povzroči hude težave.

Moški potrebujejo več selena

Selen je za človeka esencialen, čeprav ga potrebujemo samo v malih koncentracijah, ki naj ne presežejo 450 μg na dan. V velikih odmerkih, prek 750 μg na dan, pa postane toksičen. Selen je tudi sestavni del encimov glutation-peroksidaza (GPX) in fosfolipid-hidroperoksid-glutation-peroksidaza (PHGPX). Nujna sta za nevtralizacijo vodikovega peroksida in hidroperoksidov, ki povzročajo oksidativne poškodbe celic. Selen skrbi za pravilno delovanje ščitnice ter vpliva na nastanek nevrotransmiterjev, zlasti hormona za srečo serotonina. Skoraj polovica zalog selena pri moških je v modih in v semenovodu ob prostati. Zato moški potrebujejo več selena, ker ga izgubljajo s spermo. Selen sodeluje pri vgrajevanju drugega mikroelementa, joda, v ščitnične hormone.

Pomanjkanje selena botruje mnogim boleznimi, med njimi raku, artritisu, boleznim srca in ožilja, očesni mreni in povečanemu holesterolu v krvi. Pomanjkanje spodbuja tudi nastanek Chronove bolezni, mišično distrofijo, diabetes in golšavost. Tudi pri Alzheimerjevi bolezni ugotavljajo prenizko koncentracijo selena. Selen v zadostnih količinah pa varuje možgane pred prostimi radikali in veže škodljive težke kovine.

Dobri viri selena so poleg ostrig, klapavic, ladink, drugih školjk, rakov in rib, tudi meso, ledvice, gobe, česen, kostanj, kokosov oreh in oreščki. Selen v organskih spojinah, v školjkah in ribah, je za telo bolj sprejemljiv od mineralnega, ki ga rastline počrpajo iz zemlje. Dejavniki, ki povečujejo biodostopnost selena, sta vitamina C in E ter metionin in nekateri proteini. Manjša biodosegljivost selena iz rastlin je posledica težkih kovin in pomanjkanja vitaminov skupine B (B1, B6) in metionina.

Selena je v zemlji čedalje manj, saj ga izpirajo in uničujejo kisli dež, umetna gnojila z žveplom in strupi v naravi, kot sta kadmij in svinec. Selen se namreč spaja z njimi in tvori netopne spojine, ki jih rastline ne morejo vsrkati. Najnovejše raziskave kažejo, da selen v kombinaciji z vitaminom E deluje zoper tumorje. Dodatek selena v hrano je podaljšal življenjsko dobo bolnikov s HIV.

Pomanjkanje cinka je svetovni problem

Tudi cinka ne potrebujemo veliko, pa vendar ga velikokrat nimamo dovolj. Danes je pomanjkanje cinka svetovni problem. Po podatkih organizacije FAO kar okrog 20 odstotkov ljudi trpi pomanjkanje cinka. Najprej je pomanjkanje posledica premajhnega vnosa cinka v telo, ali če je cink v teh živilih v obliki, ki človeku ni dostopna.

Tudi sicer je biodosegljivost cinka za človeka nizka. Cinka je največ v ostrigah, školjkah, sledijo jastog, govedina, jajca, mleko in mlečni izdelki. Rastlinski viri cinka so bučna in sončnična semena, sezam, pinjole, stročnice in žita, zlasti oves in ajda. Vendar je biološka sprejemljivost cinka iz rastlinskih virov kot pri selenu nizka, saj jo ovirajo rastlinski fitati. Telo ga iz rastlin počrpa komaj kakšen odstotek.

Cink sodeluje pri nastajanju in delovanju 300 presnovnih encimov, pri tvorbi vseh hormonov in beljakovin kože, las in črevesja. Cink celi rane, pomaga izdelovati nevrotransmiterje dobrega počutja, spodbuja spolne hormone in vpliva na plodnost, poskrbi za sintezo proteinov in normalen razvoj in delovanje možganov, saj izboljšuje umske sposobnosti. Spodbuja učinek inzulina in posreduje pri uravnavanju maščob v telesu. Krepi čutila, zlasti vonj in okus, in posredno krepi apetit.


Najbolj brano