“Še so dobri ljudje, še!”

Krepka glasba in krepka besedila so neločljivo prepletena v pesmih, ki so nedavno spet donele v razprodanem Snack baru v Žusterni. Po treh letih so se tja vrnili legendarni beograjski Partibrejkers in dve uri nažigali osvobajajoč rokenrol.

KOPER > Pevec Zoran Kostić Cane (1964), eden glavnih junakov jugoslovanskega rokenrola, je pred popoldansko tonsko vajo prisedel še k intervjuju za naš časopis.

Prišli ste v Koper, a šli pred koncertom z bendom na izlet v Trst. Zakaj?

“Želeli smo ga spet videti. Včasih smo pogosto hodili tja, prvič sem bil v Trstu pri trinajstih letih. Kavbojke pa vse to. Danes mi je bilo lepo gledati zgradbe, sproščene ljudi ... Videti je, kako je vse uravnoteženo. Pri nas smo uravnoteženost že zapravili. Na oblasti trpimo ljudi, ki nam predpisujejo nenormalno življenje. Že na pogled je vse drugače: tukaj je čisto in ni grafitov, pri nas je vse umazano in popisano. Zakaj?! Zakaj nekateri živijo v deželi, ki je sploh ne marajo? Tvoja je, ljubiti bi jo moral, ne pa je svinjati.”

Zoran Kostić Cane

pevec

“Skušajo nas osamiti, ločiti, čimbolj razčlovečiti, da bi postali apatični. Čustva že razglašajo za šibkost, za prepreko na poti k samouresničenju.”

Tehnologija siromaši

Je vam to še teže prenašati, ker potujete in vidite razliko?

“Je teže, toliko bolj, ker kaj dosti ne morem ukreniti. Lahko samo konstatiram - tako pač je. Marsikaj lahko razumem, a kupov smeti res ne morem. Kamorkoli se pri nas obrnem, vidim smeti. Ali pa polomljene klopi in drugo, vso to destrukcijo, nespoštovanje javnih, skupnih prostorov. Živimo po nerazumnih načelih - ne samo v Srbiji, ampak vsepovsod. Mnoge vrednote smo zanemarili, danes naj bi nekaj veljali samo telefoni in druga tehnologija, ki hrani človekovo siromaštvo. Bogati te s tehničnimi izrazi, ki pravzaprav ne pomenijo ničesar. Več ko jih človek pozna, pomembnejšega se počuti, dejansko pa je samo siromašnejši - ker tehnologija nima čustev, nima duše. Prav to pa nam bo spet potrebno, nenehno bo tu tudi povpraševanje po tistem, česar ne moreš uničiti: obrtno znanje, pripovedništvo, občečloveške vsebine ... Vse, kar nas povezuje. Zdaj nas skušajo osamiti, ločiti, čimbolj razčlovečiti, da bi postali apatični. Čustva že razglašajo za šibkost, za prepreko na poti k samouresničenju. Birokrat iz neke pisarne je podpisal napotke za naše nadaljnje življenje. Malo možnosti je na voljo za malo ljudi, večina pa naj se znajde, kakor ve in zna. Tisti, ki smo za sabo že pustili petdeseto leto starosti, moramo dojeti, da več ne pripadamo temu svetu. Svoje smo že dali, zdaj se išče sveže meso ...”

“Če želi, lahko človek iz svojega življenja kadarkoli nekaj napravi. Nikoli ni prepozno, četudi je s časom vse teže. A najhuje je, če ti postane vseeno.”

Ampak tudi mlajši imajo lahko občutek, da ne pripadajo temu svetu.

“Nekateri vsekakor. A naj jim je še tako težko, bo današnjim mladim laže, kakor je nam. Ker ne vedo, da je lahko življenje tudi drugačno. Za nami, starejšimi, pa je dokaj okej življenje - tako okej, da smo na koncu pobesneli in vse razbili.”

Ampak besneli in upirali ste se že kot najstniki!

“Že, ampak zaradi lastnega iskanja, ne zaradi krivičnih družbenih razmer. Takrat nismo besneli, ker bi nas ujezil predrag kruh v trgovini. Najti smo se hoteli, se odkriti in pokazati. Marsikaj je gotovo prišlo iz nezavednega, intuitivno.”

Partibrejkers ste istoimenski prvenec objavili leta 1985, za zdaj zadnji album Sirotinjsko carstvo pa tri desetletja pozneje - ali sta nastala po zelo drugačni poti?

“Seveda, v času prvih pesmi smo bili še mulci, tam je bilo več nezavednega. Sicer pa smo isti, samo starejši in drugače oblečeni.”

Kaj pa občinstvo, ki ga vidite z odra?

“Na koncertih je super! Pridejo ljudje od 14. do 60. leta starosti. To potrebujejo, zato kupijo vstopnico. Nihče ne more prepovedati dobrote, ne morejo preprečiti, da bi glave svobodno razmišljale. Nimajo te moči, pa naj se še tako trudijo. To so birokrati, ki že živijo po dolžnosti, ker je tako predpisano. Odločajo o tujih življenjih, vprašanje pa je, koliko so sploh gospodarji lastnih življenj. In zasužnjiti hočejo še druge. Drugače povedano: ponaredki skušajo onemogočiti originale. Vsiljujejo ti lažni vtis, da imaš na voljo veliko izbir. In da jim je mar zate, dejansko pa se požvižgajo. Potrebujejo le poceni delovno silo, človeka, ki se ne more odločati, ujetnika kreditov, pred katerim ni prihodnosti. Želijo si ljudi brez življenj, brez svobode, ljudi, ki jih omejujejo s pomočjo strahu, svojega najmočnejšega orožja. Samo nekaj jim je dragocenejše od denarja - oblast nad ljudmi.”

Tovariši umirajo

Soglašate, da je v takem svetu uporniško dejanje že samo branje?

“Seveda! Branje je kakor gledanje skozi rešetke.”

Baje ste strasten bralec. H katerim pisateljem se najraje vračate?

“Najraje k Ivu Andriću. Je pisatelj neverjetne senzibilnosti. Mojstrsko ujame trenutek in bralca lepo vodi, že kar fizično čutiš vse, o čemer ti pripoveduje.”

Kakšno čtivo bi še priporočili mladim?

“Poezijo. Zgodovino. Filozofijo. A je zaman, ker jih že od malih nog oblikujejo telefoni, zato se ne morejo več osredotočiti na daljša in bolj zapletena besedila.”

Na zadnjem albumu prepevate: “Iščem človeka med ljudmi.” Je to vse težje delo?

“Še so dobri ljudje, še! Včasih me to spoznanje prav preseneti. Včasih lahko s kom samo sediš, pa sploh nič ne rečeš, preprosto molčiš - in ti je vseeno lepo. Če želi, lahko človek iz svojega življenja kadarkoli nekaj napravi. Nikoli ni prepozno, četudi je s časom vse teže. A najhuje je, če ti postane vseeno. Treba je razmišljati o sebi, o svojem mestu v tem svetu, najti v sebi ljubezen ... in boga! Nečloveški izkoriščevalski sistem nas prepričuje, da je vse to zastarelo, ampak ni.”

Pa mora človek v cerkev, da bi našel boga?

“Vse, kar iščeš, je v tebi. Ni pa človek merilo vsega. Če je, potem nam ni pomoči. Zlasti je nujno, da vsakdo najde pravi zorni kot, iz katerega vidi nekaj dobrega v vsaki stvari. In najde zadovoljstvo. Nekdo ga v ribolovu, nekdo v planinarjenju, nekdo v duhovnosti, v obiskovanju cerkve ...”

Nekateri pa v rokenrolu.

“S časom mi to pomeni vse več. Ker vidim, da ljudje težko živijo. Veliko mi pomeni, da pridejo na koncert, da jim naša glasba in sporočila toliko pomenijo. Kupijo vstopnice, koncert je razprodan ...”

Pa vam je bilo tega početja kdaj dovolj, vam je bilo težko stopiti na oder?

“Tudi, tudi. Kot vsak sem podvržen napadom strahu, tesnobe. Drugim naj bi vlival upanje, da obstaja jutrišnji dan in da bo vse v redu, pa sam si v stečaju, duševno bankrotiran! Strašno je tudi, da mnogi tovariši, kolegi umirajo. Starejši si, več ti pomeni prijateljstvo, a je prijateljev vse manj. Osip v tovarišiji se ne ustavi.”

Stopiti iz kalupa

Omenili ste iskanje pravega zornega kota. Vam novega omogoča mlajši bend Škrtice, v katerem pojete?

“Omogoča mi premik iz znanega v neznano. In med neznane ljudi. Dragoceno mi je, da lahko glasbo delim še z drugimi, da nisem več samo v kalupu, v katerem sem že trideset in več let.”

Kitarist Nebojša Antonijević Anton in vi sta v bendu Partibrejkers že od ustanovnega leta 1982. Je to podobno zakonski zvezi?

“Na neki način je. Včasih ti gre tako, drugič drugače, nenehno moraš sklepati kompromise ... S Škrticami ustvarjam glasbo, ki je bolj napeta, zelo samozavestna, ekspresivna. Težko opišem, treba je slišati.”

Pred leti ste v pesmi Generacija prepevali, da nimate svoje generacije ...

“... in to pesem smo hoteli Partibrejkers uvrstiti v koncertni repertoar. A mi v njej nekaj ni bilo všeč. 'Jaz nimam svoje generacije ...' In, kolega, kaj boš zdaj storil po tej ugotovitvi?! Lastni zaključek mi ni bil všeč, tako da smo pesem izločili. Na koncertu izvajamo tiste, ki nas predstavijo v najboljši luči. Smo pač kot večina drugih bendov: izdamo novo ploščo, potem pa v glavnem igramo stare pesmi.”  

---