Na današnji dan pred dvajsetimi leti je na tekmi v Flensburgu rokometnemu kolektivu iz središča Savinjske doline uspelo ohraniti prednost šestih golov s prve tekme in z minimalnim porazom 30:28 prvič in zaenkrat zadnjič osvojiti naslov evropskega klubskega prvaka. Takrat se še ni igralo v ligi prvakov temveč na izločanje in Celje je že pred tem bilo polfinalist kar petkrat. Nekdo iz vrha EHF jim je zaradi odlične organiziranosti kluba in vztrajnosti v lovu na sam vrh tisto leto dejal, kako je čas, da pridejo na vrsto, a to ne pomeni, da jim je bilo karkoli podarjenega.
Kri ni voda in prvega ne pozabiš nikoli. Kot rojen Celjan sem želel biti prisoten na otvoritveni tekmi zdaj legendarnega Zlatoroga in čutil sem v zraku nekaj velikega. Zato sem se odločil peljati na tekmo dveh vrhunskih moštev Ademar Leona, ki je zmagal na prvi tekmi za neulovljivih trinajst zadetkov, in RK Celja Pivovarne Laško poln avtobus rokometašev moje rokometne šole. Ta tekma je bila ena izmed prelomnic slovenskega moškega rokometa v članski klubski konkurenci. Pokazala je, da moštvo okrepljeno s štirimi vrhunskimi tujimi igralci, ki so svoj zenit karier in rokometno mojstrstvo izpopolnili pod strokovnim vodstvom pokojnega Mira Požuna, Slavka Iveziča-športnega direktorja, Hermana Wirtha in Mira Kocuvana, lahko poseže po najvišjih ciljih. Vsak posebej zadolžen za svoje področje dela je to opravljal vrhunsko predvsem pa srčno in predano do rokometa in kluba samega. Moštvo je bilo vrhunsko sestavljeno, pika na i pa je bil po izpadu Ademar Leona – kjer se ni ravno naigral – prihod našega aktualnega selektorja Uroša Zormana. K sreči nas je bilo takšnih privrženih celjskemu klubu in našemu rokometu toliko, da je bil Zlatorog poln do zadnjega kotička. Dvomim o tem, kako se je kdorkoli prišel naslajati nad izpadom vsem ljubljenega kluba.
Od eksplozije veselja na igrišču in tribunah ob izteku časa in mojstrsko ubranjenem metu španskega krilnega igralca Garcie tik pred koncem tekme vratarja Dejana Periča se je marsikomu od nas utrnila solza sreče. In to je bil prvi vrhunec rokometnega leta s katerim se bomo rokometaši še dolgo ponosno kitili. Meni pa ne gre iz glave kako je blizu mene na VIP tribuni z glavo zmajeval in se iz obupa držal za njo predsednik gostujočega kluba.
Od tu naprej je to moštvo podprto tudi z vrha kluba in v vseh pogledih organizirano do potankosti na čelu s predsednikom UO Andrejem Šušteričem in predsednikom Tonetom Turnškom, direktorjem Vladom Privškom ter zdravnikom Rudijem Čajevcem ob neumornem maserju Miriju Maksimoviču suvereno opravilo pot do samega vrha Evrope.
Kaj je ob že povedanem botrovalo temu še vedno največjem uspehu kluba in enega največjih našega rokometa nasploh. Marsikdo, ki se spozna na naš rokomet mi bo pritrdil, da je en od vzrokov za to streznitev celotnega kolektiva po porazu proti RD Prule in izgubi državnega naslova pred tem. Menjava trenerja in zaupano vodenje domači stroki v kombinaciji pragmatičnega Mira Požuna in diplomatskega Slavka Iveziča, ki je uspešno krmaril med interesi uprave kluba in moštvom je bila začetna formula do uspeha. V moštvu je bila odlična kombinacija igralcev na ali blizu vrhunca svojih karier z formalnim vodjo na golu v vlogi kapetana Dejana Perića, ki se je končno sprostil pritiska ob vedenju, da po sezoni zapušča Celje in je zato imel fantastično sezono. Pa levo krilo vzgled neformalnega vodje na igrišču železnega Edija Kokšarova neizprosnega v vseh fazah igre. Sanjsko postavo zunanjih igralcev od Sergeja Rutenke, že omenjenega Uroša Zormana in Renata Vugrinca, ki se je ujela v vseh pogledih. Na položaju pred vratarjevim prostorom odlični krožni napadalec predvsem pa steber v obrambi Marko Oštir na desnem krilu pa hitri in lucidni Žikica Milosavljevič. Na drugi strani na treningih in v istem moštvu pa mlade pištole željne dokazovanja in primerjave z vodilnimi zvezdniki Miladin Kozlina – izjemno zanesljiv v obrambi-, Klemen Štruc, Jure Natek, Dino Bajram, Matjaž Brumen, Miha Gorenšek, Nenad Bilbija, Urban Stopar, Gregor Lorger; Za logistiko pa sta skrbela tehniko Rado Petru in Boris Vrščaj.
Kakšno vzdušje je vladalo v moštvu najbolje povedo besede trenutno generalnega sekretarja RZS Jureta Nateka, ki mi je nekoč povedal, da so na treningih skoraj dobesedno pokale kosti in je padla tudi kakšna krepka beseda a hierarhija v moštvu je bila idealno vzpostavljena in vedelo so je kako so razdeljene vloge in odgovornosti. Trener Miro pa je z vrhunskim pedagoškim in istočasno očetovskim čutom znal ob pravem času tudi upoštevati pobude in predloge vodilnih igralcev. Kemija med vsemi akterji je bila skratka skoraj kot bi jo ustvaril slavni animirani lik Baltazar, ki je sicer bolj znan in blizu moji generaciji.
Ob tem jubileju je škoda le to, da je stanje v klubu takšno kot je in ne dopušča pravega slavja in proslave tega velikega uspeha in 20. obletnice. A po sinusni krivulji in ko le ta doseže najnižjo točko se zgodi odboj navzgor. Na tako nizki točki klub ni bil od osamosvojitve dalje kar pa ne pomeni konec vrhunskega rokometa v Celju. Klub s ponosom in tradicijo je institucija ne samo v državnem merilu in bo zagotovo s podporo lokalne skupnosti, države in pokroviteljev našel novo pravo pot na steze stare slave ter uspehov.