»Mura hiti proti odlični sezoni,« je v oddaji Pod prečko v pričakovanju spopada z Rogaško v polfinalu pokalnega tekmovanja med drugim dejal Zlatko Zahović. Po vseh kalvarijah, ki so jih črno-beli doživljali v preteklih mesecih, se je takšna ocena na »prvo žogo« zdela čudna, ampak dejstvo je, da je bilo v njej ogromno resnice. Ker se jim je ponujala zares čudovita priložnost za lovoriko, ki bi ublažila vse dozdajšnje bolečine ter rešila sezono. In hkrati nadvse pozitivno vplivala na začetek naslednje. Ubili bi dve muhi na en mah ... Pokalni zmagovalec bo namreč pot na mednarodnem prizorišču začel v kvalifikacijah za ligo Evropa, ki omogoča tudi možnost popravnega izpita v kvalifikacijah za konferenčno ligo. Vsaj štiri evropske tekme bi bile potemtakem zagotovljene, prav tako kot dokaj zajetna finančna injekcija. Ampak vse to je zdaj splavalo po vodi, stanje duha v prekmurskem nogometnem hramu in okrog njega je temu primerno ...
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Občina Radenci ustavila sofinanciranje gasilskega vozila PGD Gornja Radgona
Roman Leljak uresničil namero zaradi domnevno sporne intervencije sosednjih gasilcev ob lanskem neurju.
Resda je na koncu odločala loterija strelov z bele točke, ampak Sobočani proti Rogaški niso pokazali dovolj za uresničitev namena. O razlogih in okoliščinah, ki so privedle do tega, bi lahko na dolgo in široko razpredali, vendar opravičila za to, da ekipa na tekmi sezone ni izžarevala želene energije, preprosto ni. Krivda je kolektivna, vsak mora sprejeti svoj del odgovornosti. Absolutno nihče ni in ne more biti izvzet.
Toda vendarle se ni zgodil konec sveta, ni se zgodila katastrofa epskih razsežnosti, kot nekateri dojemajo neuspeh Tončija Žlogarja in njegovih varovancev. Nogomet niso samo zmage. So tudi neuspehi, so tudi boleči padci. Ni ga kluba, ki bi se temu izognil, močni se znajo pobrati.
Prihajajoče obdobje bo razkrilo, kako močna je zares Mura. Kako trdna. Dejstvo je, da je na začetku nove zgodbe in da razmere niso prijetne, toda na vseh ravneh je še vedno dovolj nastavkov, da bi bila lahko v prihodnje znova dovolj uspešna. Vse oči so kakopak uprte v predsednika Roberta Kuzmiča. Njegovo strašansko razočaranje po Rogaški, ko naj bi v določenem trenutku pomislil celo na najslabši scenarij, je razumljivo, a vložil je preveč, da bi obupal. In naredil je preveč dobrega, da ne bi nadaljeval svojega poslanstva, po katerem ga je prepoznala in spoznala vsa Slovenija. Strateški partner, ki ga zagnano išče, bi mu gotovo olajšal delo.