Formula 1 je danes izgubila enega najbolj prepoznavnih članov: Nikija Laude, legende, ikone in simbola formule 1, ni več

Formula 1 je danes izgubila enega najbolj prepoznavnih članov: Nikija Laude, legende, ikone in simbola formule 1, ni več

Smrt Nikija Laude, enega prvih superzvezdnikov tega športa v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je danes zjutraj potrdila njegova družina. Po presaditvi pljuč je imel že dolgo hude zdravstvene težave, umrl je v spanju v krogu družine v bolnišnici v Zürichu.

Novica o smrti legende formule 1 morda ni bila povsem nepričakovana, nenazadnje se je več mesecev boril s posledicami okužbe zaradi gripe, kar je bilo zanj po oktobrski presaditvi pljuč toliko bolj nevarno. Boj je izgubil danes, formula 1 pa se je le nekaj dni pred najprestižnejšo dirko sezone v Monte Carlu zavila v črno.

Avstrijec je površnemu poznavalcu športa oziroma ljubitelju avtomobilizma znan kot človek, ki je nekoč že ušel smrti. Takrat je skorajda izgubil življenje v hudi dirkaški nesreči. Preživel je ogenj, preživel je pekel, posledice v obliki opeklin na obrazu je nosil vse življenje. Ni jih skrival, bile so del njega in so govorile njegovo zgodbo, zgodbo Nikija Laude, dirkača, ki je preživel nemogoče in se vrnil na vrh.

Njegova smrt je sprožila številne odzive. Enotno sporočilo nekdanjih sotekmovalcev, vodij ekip, moštev, spremljevalcev formule 1, pomembnežev, tudi znanih osebnosti ne samo iz športnega življenja je jasno: izgubili smo prijatelja, človeka, ki je v življenju vedel, kaj hoče, strokovnjaka na svojem področju, avtoriteto – morda je najbolj ustrezna oznaka kar ikono motošporta.

“Poosebljal je junaštvo, človečnost, športnost na in ob stezi. Niki, ti si preprosto nenadomestljiv. Nikoli več ne bo nikogar, ki bi ti bil podoben,” je bil prvi odziv vodje Mercedesove ekipe Tota Wolffa.

Mercedes je bil ekipa, pri kateri je Lauda nazadnje delal kot strokovni sodelavec. Pri srebrnih so dolgo čakali, da se bo, potem ko ga je začela premagovati bolezen oziroma so ga zdravstvene težave oddaljile od dirkališči, spet vrnil v staro vlogo. A Nikija Laude ne bo nikoli več ob stezah dirk za veliko nagrado, kjer je preživel večino svojega življenja.

“Za vedno v naših srcih, za vedno nesmrten v naši zgodovini,” so v odzivu na Twitterju zapisali pri formuli 1. “Skupnost avtomobilističnega športa žaluje za pravo legendo. Lauda bo za vedno v naših srcih in srcih naših navijačev,” pa so zapisali pri Ferrariju. Ekipa iz Maranella je bila tista, za katero je Lauda v letih 1975 in 1977 osvojil prva naslova prvaka od skupno treh.

A Lauda ni bil le zvezdnik in ikona na svojem področju. Bil je precej več, za Avstrijo je bil zvezdnik tudi na gospodarskem in političnem zemljevidu. Po koncu kariere se je preizkusil v poslu, ustanovil je svojo letalsko družbo, tudi sam je bil pilot. Alexander Van der Bellen, avstrijski predsednik, je tako zapisal: “Velika osebnost, idol in večni borec. Človek, ki ni nikoli popustil, nas je zapustil.”

Hollywoodski zvezdnik Arnold Schwarzenegger je tako kot Lauda eden najbolj prepoznavnih Avstrijcev, tudi njega je smrt dirkaške legende globoko prizadela: “Niki je bil pravi šampion. Bil je ikona, bil je avstrijski zaklad. Bil je moj zelo dober prijatelj in tega prijatelja bom zelo pogrešal.”

Ko je bil še aktiven za volanom ali pa pozneje, bodisi kot poslovnež ali strokovnjak za formulo, ni nikoli skoparil z besedami. Številni so izkusili njegov oster jezik, bil je neusmiljen kritik, če stvari niso delovale, kot bi morale. Nikoli ni iskal olepševalnih besed, vedno je povedal, kar je mislil, čeprav bi sogovorniki raje slišali kaj drugega.

Vse skupaj je gradil tudi na osebni izkušnji. Nesreča na Nürburgringu 1. avgusta 1976, ko je skorajda zgorel v svojem dirkalniku, bi verjetno marsikoga psihično uničila. Marsikdo bi po čudežni rešitvi končal kariero in ne bi več pomislil na dirkanja. Ne pa Lauda. “To je bila najbolj neverjetna vrnitev v zgodovini športa,” je dejal Wolff, ki je bil z Laudo povezan tudi poslovno, bila sta dobra prijatelja.

Lauda je velikokrat podoživel najbolj grozljive trenutke življenja. Opisal je, da se je v trenutkih, ko se je zdelo, da je konec, sam sebe opomnil: “Ne, ne. Ne grem na takšen način. Ne jaz. To je bil velikanski motiv za vse nadaljnje življenje.”

Le 42 dni po strašljivi nesreči je bil spet za volanom. In še istega leta se je spet zapisal med legende. Na zadnji dirki sezone je v strahovitem nalivu na dirkališču Fuji, ko so dirkači spet tvegali življenja na stezi, kjer se ni nič videlo, ustavil in izstopil iz avta. Izgubil je naslov prvaka leta 1976, za eno eno točko ga je premagal James Hunt, toda Lauda je takrat pokazal, da so v formuli 1 nekatere stvari pomembnejše kot naslovi. Tudi zaradi tega se je priljubil številnim navijačem.

Kariero dirkača je končal leta 1985, leto po tretjem naslovu svetovnega prvaka; pozneje se je vrgel v poslovne vode, a je tudi v teh doživel tragedijo. Leta 1991 je na Tajskem strmoglavilo letalo njegove družbe, umrlo je 223 ljudi. Tudi zaradi tega se je pozneje umaknil iz letalskega posla, postal pa je spet bolj povezan s formulo 1. Bil je svetovalec pri Ferrariju, televizijski komentator pri RTL, vodja ekipe pri Jaguarju. Leta 2012 je prestopil k Mercedesu.

Eden zadnjih javnih odzivov Laude je bil letošnji pozdrav ob rojstnem dnevu, ki ga je, okroglega 70., dočakal 22. februarja. Takrat je dejal, da se bo vrnil, ker jih vse skupaj čaka še veliko dela. Zdaj se bodo morali Mercedesovi možje znajti sami, legende z nepogrešljivo rdečo čepico ne bo več v boksih formule 1.

Scroll to top
Skip to content