Zvest rokometu, Luki Koper in krvodajalstvu

Stojan Petrinja je Koprčan, znan obraz iz športnih dvoran. Pred dnevi mu je Rdeči križ izročil priznanje za stoto darovanje krvi, kljub izpolnjenim pogojem za upokojitev še kar vztraja v svoji službi, prav tako se še ni odrekel treniranju rokometašev ali rokometašic.

Stojan Petrinja, ki stanuje na Markovcu, še kar naprej živi polno življenje. “Dr. Kramarjeva, ki dela na transfuzijski postaji, mi je napovedala, da lahko s posebnim dovoljenjem še nadaljujem s krvodajalstvom. Če mi bo zdravje služilo, bom v pogonu še najmanj dve leti,” pravi 64-letni Petrinja, ki so ga prejšnji mesec vpisali v knjigo vitezov krvodajalcev in vitezinj krvodajalk Rdečega križa Koper. “Predstavniki rdečega križa so me kar nekoliko presenetili ob okrogli številki, saj so me fotografirali, mi izročili darilo, obljubili so mi tudi, da bodo pripravili fešto, ko bo to mogoče.”

Začetki njegovega krvodajalstva segajo že v srednjo šolo. “Nobene dodatne spodbude od razrednika ni bilo, da bi nam tisti dan ne bi bilo potrebno iti k pouku ali kaj podobnega. Skupina prijateljev nas je šla oddat kri, imeli smo se lepo in to smo še ponovili. Tudi ko sem se zaposlil, sem nadaljeval. V Luki Koper je bilo, in je še vedno, krvodajalstvo odlično organizirano. Še zdaj imamo ob vsakem odvzemu dva prosta dneva. Pohvaliti moram osebje na krvodajalski postaji, ki je zelo prijazno, tako tiste iz preteklosti kot zdajšnjo ekipo. Tam smo se počutili sprejete, vedno je bilo prijetno.”

“Po šoli sem najprej moral opraviti delo na kmetiji, šele nato sem lahko odšel na trening. Marsikdo me je vprašal, kako sem lahko vse to zmogel, a meni se to ni zdelo nič nenavadnega.”

Stojan Petrinja

Stojan Petrinja s plaketo RK ob stotem darovanju krvi (foto: RKS Koper)

Z dajanjem krvi je prekinil le v obdobju služenja vojaškega roka in ob prehodu v novo bolnišnico nad Izolo. “V stari izolski bolnišnici je bilo vse bolj domače, tam smo dobili celo refošk. Po selitvi v nove prostore pa so uvedli nove ukrepe in ni bilo več tistega pristnega vzdušja,” pojasnjuje Petrinja. A zamera ni trajala dolgo, po kakšnem letu prekinitve se je vrnil med krvodajalce. Kri je praviloma dajal na vsake tri mesece, skupno je oddal približno 50 litrov krvi, tako da ga v Luki Koper zbadajo, da je bil na račun krvodajalstva doma kar eno leto.

Več kot 40 let v Luki Koper

Podobno kot krvodajalstvu ostaja zvest tudi svojemu delodajalcu, Luki Koper. V njej je kot vzdrževalec strojev zaposlen že več kot 40 let. Že od rojstva je praktično sosed Luke, saj je živel v Petronijevi ulici, približno sto metrov od prvega luškega pomola.

Kako je pristal v našem edinem pristanišču? “Bil sem štipendist Agrarie, a so me zvabili v Intereuropo s tem, da mi bodo plačali vozniški izpit in bom lahko vozil njihova vozila. In res sem kmalu vozil po Sloveniji in Evropi. A tako nisem mogel trenirati rokometa in v kozinskem Jadranu so mi dali možnost, da si izberem službo v Luki ali na carinarnici v Krvavem Potoku. Izbral sem Luko in zvest sem ji že 40 let,” pravi.

Bil je tudi aktiven potapljač, član Potapljačev Luke Koper (PLK), ko so spadali še pod Teritorialno obrambo. “Pod gladino morja smo pregledovali vse ladje, ki so prispele v pristanišče. JLA nam je dala čoln in opremo, a smo nato morali sodelovati tudi na vojaških vajah v Dalmaciji. To so res lepi spomini, bili smo na območjih, kjer civilisti sploh niso imeli dostopa.”

V Hrpeljah je legenda

V Kopru in na Primorskem ga najbolj poznajo po rokometu. Temu športu je posvetil 18 igralskih let in prav toliko trenerskih. Je ena od legend Jadrana, v knjigi Mihe Jezerška o hrpeljsko-kozinskem rokometu ima nepogrešljivi krožni napadalec in steber obrambe Stojan Petrinja posebno poglavje. “V Kopru nikoli nisem bil tako cenjen kot v Hrpeljah. V Kopru je bil klub slabo organiziran, ostalo mi je v spominu, kako sem po izpisnico šel kar v omaro ob rokometnem igrišču, ki je bilo tedaj ob glavnem nogometnem igrišču na Bonifiki,” se spominja. Z Jadranom je nekaj sezon igral v drugi jugoslovanski ligi.

“Kljub temu da smo trenirali trikrat na teden, smo bili fizično dobro pripravljeni. Povsem drugače od sodobnih fantov, ki trenirajo po petkrat, šestkrat na teden, ko pa jih nekoliko bolj obremeniš, je že vse narobe. A mi smo takrat delali doma, pred treningom sem moral opraviti delo na njivi, tako da smo se na treningih pretežno ukvarjali s taktiko. Zdaj pa je vse drugače, tako da se moraš na treningih najbolj posvetiti pridobivanju telesne moči.”

Povsem običajno se mu je zdelo, da je pred jutranjim odhodom v šolo s triciklom pobral pomije v Pionirskem domu in nekdanji koprski bolnišnici in nato z njimi nahranil prašiče, za katere so njegovi starši skrbeli v Olmu. “Po šoli sem najprej moral opraviti delo na kmetiji, šele nato sem lahko odšel na trening. Marsikdo me je vprašal, kako sem lahko vse to zmogel, a meni se to ni zdelo nič nenavadnega.”

Ustanovil dva koprska rokometna kluba

Zadnji dve sezoni je odigral še v Sežani, nato pa je zakorakal na trenerska pota. Najprej je samostojno vodil žensko ekipo San Dona di Piave, kmalu zatem pa je bil ob Igorju Poklarju eden od pobudnikov oživitve koprskega rokometa. Večinoma je vodil mladinsko in kadetsko ekipo, tako da so skozi njegove roke šli praktično vsi igralci, ki so jih vzgojili v Kopru: od zdajšnjega trenerja Uroša Rapotca, bratov Poklar, Dejana Bombača,Aleksa Vlaha, Nina Grzentiča, Tilna Sokoliča ... Ko je rokometni klub zaradi težav podjetja Cimos propadel, je spet poprijel in skupaj z ostalimi trenerji z Vilijem Banom na čelu ustanovil nov klub in s tem omogočil nadaljevanje zgodbe. Pred tremi leti so se pojavila razhajanja v odnosih z novim vodstvom kluba, tako da se je pridružil ženskemu klubu. “Večjih težav s prehodom na ženski rokomet nisem imel, saj so me vsa dekleta že poznala iz dvorane,” pojasnjuje. Septembra se je z Žurdom Koper sporazumno razšel, a bo najbrž še kdaj poprijel za delo.

Stojan Petrinja je v lanskem letu vodil rokometašice ŽURD Koper v prvi državni ligi. (foto: Zdravko Primožič/FPA)

Zanimiva je tudi zgodba, kako je sploh zašel v rokomet. “To je bilo povsem naključno, saj sem takrat igral šah. Dobival sem medalje na tekmovanjih in s srednjo kovinarsko šolo smo se uvrstili na pomembno tekmovanje v Ljubljano. V koprskem klubu, za katerega sem tudi aktivno igral, sem prosil, če nam lahko posodijo šahovsko uro, a so mi odtegnili pomoč, češ da bomo na tekmovanju premočno udarjali po njej. Zdelo se mi je za malo in sem nehal igrati šah na tekmovanjih, kot nadomestek pa sem šel k rokometašem,” razloži zgodbo.

Ob vseh športnih in poklicnih pripetljajih pa ne pozabi omeniti, da vseh uspehov ne bi bilo, če ne bi imel razumevanja žene Lidije, ki je prav tako več kot 40 let delala v Luki, in podpore sina Nika ter hčere Kristine, prav tako priznane rokometašice.


Najbolj brano