Do prejšnjega petka nisem kolesaril, tudi zato ne, ker kolesa nimam. Prejšnji petek pa sem si poiskal ustrezno kolo na ulici, kar je v skladu tudi z mojim levičarskim prepričanjem, da je vse od vseh. Edino bančni avtomati tozadevno še niso preurejeni. Protestniški pritisk mi je dvignilo sporočilo levičarskega agenta za likvidacije Mihe Kordiša, ki je povedal, da študentom ta diktatura pri 26. letih ukine štipendije, pravico do bivanja v študentskih domovih in zdravstveno zavarovanje. Drugo leto bom ta kriterij izpolnil in potem ne vem, kaj bo z menoj! Diktatura Janeza Janše me naravnost sili v revolucionanre akcije. Res je, da si tega Janša ni izmislil in da to že dolgo velja, ampak prej me to ni motilo, Kordiša tudi ne, ker na oblasti niso bili diktatorji.
Kolega me je zadnjič vprašal, zakaj menim, da gre za diktaturo in kako jo občutim. Tako kot vsi ostali – najprej te nekaj stisne v prsih, poveča se ti pritisk in če prisluhneš še Violeti Tomić in drugim levičarskim eksponentom, so stvari bolj ali manj jasne. Tudi, če so manj, to dejstva, da imamo diktaturo, ne omaja. Tudi ni čisto iz trte izvito, da Janša preko G5 nadzoruje mišljenje posameznikov in dela ustrezne zapiske in spiske. In ne nasedat desničarjem in domobrancem, da to ni mogoče, ker G5 še nimamo. Pri Janši je vse mogoče.
Kot kolesar-upornik protestiram tudi proti temu, da sem bil iz korona zakona deležen le drobiža. Če bi dobil več, bi laže protestiral, tako pa je popolnoma jasno, da je to del Janševega grozovitega načrta, da nad nami kolesarji izvede holodomor, ker, če si lačen, ne moreš ravno dobro goniti pedal. Še posebej, ker nas je zadnjič v parlamentu pošiljal na klance.
Res je, da vsi kolesarji niso ravno okostnjaki, še posebej to velja za komuniste. Ampak to ni od kvalitetne hrane, ki nam jo daje Janša, ampak iz ideoloških razlogov. Tako se za Jerneja Štromajerja govori, da je njegovo salo, učinek boljševizma. Za zajtrk poje malo Lenina, za kosilo Kapital, za večerjo pa očitno malo preveč zbranih del Stalina. So pa naša kolesarjenja malo dolgočasna in bo treba kaj pospešiti. Znanec si je sicer, da bi bil škandal diktature večji, v zračnico vtaknil manjši risalni žebljiček in to objavil na tviterju, pa so se mu vsi režali, tudi naši, ker je to naredil zelo amatersko.
Vsaj oni Marin Medak, menda tudi intelektualec med kolesarji, bi lahko po prihodu iz policijske postaje kaj več povedal na tiskovni konferenci – recimo, da je dobil vsaj tri klofute, če ga že niso na elektriko priključili. Zamudil je priložnost, ker to je pa fašizem.
Sem pa vesel vsakič, ko med kolesarjenjem srečam ono Srbkinjo Svetlano Slapšak, ki je morala emigrirati iz rodne domovine, ker tam ni smela protestirati. Zato pri nas nosi napis – janšizem je fašizem. Vesel sem, ko lahko od daleč vidim Luko Mesca tako rekoč novega Tita, ki je zadnjič rekel, da je zaprtje trgovin ob nedeljah začetek boja proti podnebnim spremembam. Če zapremo še vse janšiste, bo okolje povsem varno. Pogrešam pa tovariša Aleksandra Čeferina, on bo naš novi obraz, ki se na politiko spozna kot na nogomet. Se pravi sicer nič, a tudi Marjan Šarec se ni, pa nas je vodil.
Posebej pa občudujem nekega Marka Koprivca, ki zelo jasno loči med demokracijo in diktaturo. Pridružil se je namreč akciji levičarskih poslancev in si snel nagobčnik, ki jim ga je za izmišljen virus vsilil Janša. Potem pa je pretresljivo povedal, da je konec demokracije, ker večina večinsko glasuje, zato je zdaj treba na ulice.
Vinko Vasle