Prevzem Panvite: med ambicijami lastnikov in skrbmi slovenskih kmetov

Panvita dobiva novega lastnika, hrvaško podjetje Mplus. Čeprav v podjetju vse od prve objave razlagajo, da je namen širitev na tuje trge in s tem razvoj skupine, ki je v letu 2022 prek 90 odstotkov pridelanega prodala na domačem trgu, so se v javnosti pojavila tudi nekatera vprašanja in skrbi.

Panvita je poleg Perutnine Ptuj največji najemnik državnih kmetijskih zemljišč, proizvajalec krme, obenem je močen rejec perutnine in prašičev, ima klavnico in mesno predelavo.

So vprašanja upravičena? Pogovarjali smo se s predstavniki različnih interesnih skupin in poskušali izluščiti, ali je za strahom tudi kaj utemeljene skrbi ali gre za bolj čustvene odzive.

“Vsi se malo čudimo, kako naravno bogastvo prepuščamo tujcem, tveganje vidimo v tem, da se bodo strateške usmeritve Panvite zdaj sprejemale drugje,” nam je dejal prvi mož zbornice Roman Žveglič, ki je že javno napovedal, da bo zbornica resornemu ministrstvu predlagala nekatere spremembe zakona o kmetijskih zemljiščih (več v nadaljevanju). Žveglič je med tistimi, ki ga sprememba lastništva Panvite najbolj skrbi.

A direktor Panvite Toni Balažič meni, da je ta prevzem drugačen od tistih, ki smo jih v preteklosti videli v naši živilski panogi. “V tem primeru prevzemnik ni strateški partner iz panoge, ki bi iskal sinergije, temveč finančni sklad, ki išče priložnosti za razpršitev in verjame v potencial pridelave hrane. Hrvaški Mplus nima proizvodnih zmogljivosti. Center razvoja in odločanja bosta ostala v Sloveniji.”

Prepričan je, da se za slovenskega potrošnika ne spremeni nič. “Ohranjamo verigo vrednosti, kot smo jo imeli do zdaj, kjer so naš cilj lokalno proizvedena, visokokakovostna in cenovno dostopna hrana. Želimo povečevati izvoz in prevzeti kakšno podjetje, kar pa ne bo šlo na račun kakovosti ne količin za slovenski trg.”

Pozitivna zgodba – ali pa ne

Agrarni ekonomist in redni profesor na ljubljanski biotehniški fakulteti Emil Erjavec meni, da je lastniško povezovanje Panvite s hrvaškim podjetjem do neke mere pričakovano. Panvita bi po njegovem v tej visoko konkurenčni panogi z nizkimi donosi težko rasla, ne glede na to, da ima ugodne pogodbe za obdelovanje državnih zemljišč in da je v preteklosti prejemala veliko subvencij za pridelavo ter naložbe.

Sam vidi tri možne nadaljnje smeri razvoja Panvite: ena je optimizacija poslovanja in prodaja naprej, drugo je integracija v katerega od hrvaških agroživilskih sistemov, tretja pa gradnja lokalnega centra, ki bi preraščal v regijskega. Čeprav lastniki napovedujejo tretji scenarij, ki je dejansko najboljši za Slovenijo, tveganj za prva dva scenarija po mnenju sogovornika ne moremo spregledati.

Nadaljnji razvoj Panvitine zgodbe je tako lahko zelo pozitiven ali pa negativen, pravi. Vsekakor pa, kot poudarja, ni argumentov, da bi zaradi tega lastniškega premika v Sloveniji imeli kakšne težave v zvezi s prehransko oskrbo.

Desetletna pogodba z državo

Na pogovore s hrvaškim prevzemnikom – morda pa tudi na višino kupnine – je gotovo vplivala tudi nedavno podaljšana pogodba za zakup tri tisoč hektarov državnih zemljišč, ki bi sicer potekla šele čez dve leti. Na skladu kmetijskih zemljišč so Panviti pogodbo podaljšali 27. decembra lani, in sicer za deset let.

Na vprašanje, ali je običajno, da se pogodbe podaljšuje dve leti pred iztekom obstoječih, so nam na skladu pojasnili, da je predhodno podaljšanje skladno z določili pravilnika, ki so enaka za vse zakupnike (pravne in za fizične osebe). Pri zakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije imajo prednostno pravico do zakupa trenutni zakupniki, so navedli.

Balažič pa pojasnjuje, da je Panvita vlogo oddala pred letom in pol, po njegovih navedbah precej pred začetkom pogovorov z Mplus. “Naša dejavnost zahteva velika in dolgoročna vlaganja. Zato potrebujemo dolgoročno stabilne najemne pogodbe. Poleg tega se je začela nova perspektiva evropskih subvencij. Upravičenec mora vsaj pet let obdržati enak obseg proizvodnje,” sogovornik pove o razlogih, da so šli že zdaj v pogajanja s skladom – in jih konec lanskega leta tudi končali.

Center razvoja in odločanja bosta ostala v Sloveniji.

Toni Balažič, direktor Panvite

Majhen delež vseh zemljišč

Sklad kmetijskih zemljišč oddaja v najem oziroma zakup nekaj več kot 54 tisoč hektarov kmetijskih zemljišč. Panvita ima torej v najemu okoli pet odstotkov zemljišč sklada.

Tu omenimo, da ima sklad v primeru, da najemnik ne bi izpolnjeval določenih pogojev, pravico odpovedati pogodbo. V pravilniku so ti pogoji določeni zelo široko: pogodbo lahko denimo odpove, če zakupnik “ne ravna kot dober gospodar v skladu s predpisi, ki podrobneje urejajo ravnanje s kmetijskimi zemljišči” ali “če z zemljiščem ne gospodari na način, ki zagotavlja trajno rodovitnost zemljišč” ali “zemljišča ne uporablja ali obdeluje v skladu z njegovim namenom”.

Iščejo priložnosti v regiji

Kot smo pisali, je bila večina kupnine, 40 milijonov evrov, vplačana kot svež kapital, ki naj bi ga Panvita porabila za prevzeme.

"Raziskujemo priložnosti v regiji," nam je dejal Balažič, ki pa dodatnih podrobnosti ni želel razkriti. Dodal je, da jim tudi tu koristi novi strateški partner Mplus, ki ima precej izkušenj s prevzemi.

V Mplus pa so za Poslovni.hr povedali, da iščejo priložnosti v regiji in na trgih Nemčije, Avstrije, Švice. "Aktivno ocenjujemo vse priložnosti, ki se potencialno dobro 'prilegajo' poslovnemu modelu Panvite in širše," so povedali.

Stojan Hergouth, prvi mož in največji lastnik Jate Emona, ki se podobno kot Panvita ukvarja s perutninarstvom, mesno predelavo in proizvodnjo krmil, meni, da ima Panvita doma morda priložnost za kakšen prevzem v segmentu rdečega mesa.

Ocenjuje, da prodaja Panvite povečuje že tako visoko odvisnost slovenskega primarnega kmetijstva od tujega kapitala. "V kolikšni meri, bo razvidno po zaključenih prevzemih, ki jih napovedujejo," pravi.

Ocenjujem, da prodaja Panvite povečuje že tako visoko odvisnost slovenskega primarnega kmetijstva od tujega kapitala. V kolikšni meri, bo razvidno po zaključenih prevzemih, ki jih napovedujejo.

Stojan Hergouth, glavni direktor Jate Emone

Premalo interesa za povezovanje

Erjavca žalosti, da se ni bolj povezala domača živilska panoga. "V regiji in v vzhodni Evropi gledamo spopad agroživilskih verig, ki presegajo nacionalne okvirje, mi pa v to stopamo kot podsistem drugih agroživilskih verig," pravi sogovornik. "Slovenski lastnik raje proda nekomu, kot poskuša integrirati zgodbo v domačem okolju. Država lahko ustvarja primerno zakonodajno okolje, na voljo ima finančne instrumente. Če zelo spoštuješ evropska pravila, je to težko, a nihče nam ne brani, da ne bi delovali narodnogospodarsko in v skupnem interesu. Pri nas pa to ni v interesu ne ljudem v politiki ne v gospodarstvu."

Balažič pove, da so v Panviti to poskušali, a neuspešno. "V Sloveniji smo zadnja leta že iskali priložnosti za kapitalsko povezovanje, a resnega interesa ni bilo, kar me čudi, saj je prehranska panoga v Evropi zelo konkurenčna in menim, da bodo na dolgi rok ustrezna kapitalska moč, ekonomija obsega, učinkovitost ključna za obstoj podjetij. Naši kupci so večinoma mednarodni trgovci, kot so Lidl, Hofer, Delhaize, ki bodo od dobaviteljev zahtevali primerljive stopnje učinkovitosti."

Zbornica za zakonodajno spremembo

Na Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije (KGZS) menijo, da je treba spremeniti tudi sistem upravljanja kmetijskih zemljišč. Prvi mož Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije Roman Žveglič opozarja na neenakost fizičnih in pravnih oseb; medtem ko kmet, ki najema zemljišče sklada, pravice ne more prenesti na druge fizične osebe, je v tem primeru podjetje zamenjalo lastnika in kljub temu obdržalo pravico. "Gre za pravno neenakost," meni Žveglič.

Zbornica bo tako pozvala ministrstvo za kmetijstvo k pripravi sprememb zakona o kmetijskih zemljiščih tako, da zakupna pogodba preneha z dnem prodaje ali drugega načina spremembe lastništva deleža ali celotnega podjetja. Za ta kmetijska zemljišča bi moral sklad pripraviti novo ponudbo za zakup in iskati nove zakupnike, menijo.

Prav tako bo zbornica predlagala uvedbo degresije in kapice na ukrepe kmetijske politike ter progresijo pri najemanju kmetijskih zemljišč, so povedali za Forbes Slovenija.

V regiji in v vzhodni Evropi gledamo spopad agroživilskih verig, ki presegajo nacionalne okvirje, mi pa v to stopamo kot podsistem drugih agroživilskih verig.

Emil Erjavec, agrarni ekonomist

Ščitili interese velikih

Marko Lovec, izredni profesor in znanstveni sodelavec oddelka za mednarodne odnose na ljubljanski fakulteti za družbene vede, ob vseh izraženih skrbeh kmečkega ceha pove, da so v preteklosti prav kmetijske organizacije ščitile interese velikih kmetov pri temah, kot je prerazporejanje subvencij od velikih k malim pridelovalcem.

Tudi glede ravnanja z naravnimi resursi spomni, kako so v okviru kmečkih protestov v zadnjem letu sami kmetje opozarjali, da imamo preveč strogo okoljsko zakonodaj, ki posega v način pridelave ter poslovne prakse kmetov.

Kar se tiče agroživilskega sektorja, se strinja, da slovenski ni mednarodno konkurenčen. "Slovenija je majhen trg. V regiji pa prevladujejo zelo veliki sistemi; hrana je homogen proizvod, slovensko žito ni bistveno drugačno od žita iz drugih držav, to pa daje prednost velikim sistemom, ki stalno povečujejo produktivnost," pravi.

Dodaja, da bi lahko država domačemu agroživilskemu sektorju nasproti prišla tako, da bi na določen način spodbujala lokalne, kratke verige, denimo z zelenim javnim naročanjem v vrtcih, šolah, bolnišnicah. "Da bi tak sistem zaživel, bi se morali tudi kmetje bolje povezati," pravi.

Živilski velikani v rokah tujcev - kako jim gre?

Večina največjih živilskih podjetij je v tuji lasti, med njimi Perutnina Ptuj, Droga Kolinska, Pivovarna Laško Union, Ljubljanske mlekarne, Žito in Fructal. Nekatere med njimi smo na kratko pregledali, kako poslujejo od prevzema.

Poudarjamo, da bi bilo za poglobljeno primerjavo treba upoštevati več kazalnikov in vidikov, na tem mestu le nekaj podatkov za vtis, kaj se s podjetji dogaja.

Droga Kolinska: Boljša distribucija in položaj izdelkov na trgih

Med prvimi je bila prevzeta Droga Kolinska, ki jo je hrvaška Atlantic Grupa kupila novembra 2010. Podjetje s paradnimi blagovnimi znamkami Argeta, Barcaffe, Cockta in Donat se zdaj imenuje Atlantic Droga Kolinska. Leta 2022 (podatki za lani še niso na voljo) je podjetje v Sloveniji ustvarilo 208,8 milijona evrov poslovnih prihodkov, leto prej okoli 177 milijonov, medtem ko so jih imeli v letu prevzema dobrih 152 milijonov evrov.

Poleg slovenskega trga je največji prodajni trg jugozahodna Evropa.

Predlansko poslovanje so zaznamovali veliki pritiski nabavnih cen surovin in energentov, kar je dobiček iz poslovanja v primerjavi z 2021 znižalo za okoli 40 odstotkov, so zapisali v letnem poročilu.

Pod črto so predlani ustvarili okoli 23,8 milijona evrov čistega dobička, medtem ko so leto 2010 končali s skoraj milijon evrov izgube. Konec leta so zaposlovali 453 ljudi, konec 2010 v povprečju 498.

Kot so pred leti v podjetju povedali za Finance Manager, so po prevzemu največje spremembe v poslovanju prinesli sinergijski učinki na področju boljše distribucije in položaju izdelkov na posameznih trgih. Pri tem so izboljšali finančno in organizacijsko varnost velikega podjetja, okrepili upravljanje tveganj in pridobili boljše možnosti za razvoj blagovnih znamk. Dodali so, da v povprečju za naložbe namenijo 2,5 milijona evrov na leto.

Poslovni prihodki matične družbe (2022/2010): +37,4 %
Število zaposlenih (2022/2010): - 9,9 %

Žito koncentrira proizvodne lokacije

Podravka je Žito, ki ima v lasti znane blagovne znamke Zlato polje, 1001 cvet, Maestro in Gorenjka, prevzela leta 2015. Leta 2022 je matična družba zabeležila 105,3 milijona evrov prihodkov, kar je okoli desetina več kot leto prej. V Sloveniji so jih ustvarili okoli 72,5 milijona.

Kot so zapisali v letnem poročilu, je poslovanje zaznamovala vojna v Ukrajini, “ker sta tako Ukrajina kot tudi Rusija dve izmed najpomembnejših pridelovalk in izvoznic žit, koruze, ajde in sončnic, ki so pomembne surovine v naših izdelkih. Cene teh surovin so se v letu 2022 močno povečale in ostajajo na visokih ravneh.”

Prodajni prihodki ostajajo na podobni ravni kot pred prevzemom, leta 2015 so znašali okoli 108 milijonov evrov. Je pa pod črto rezultat veliko boljši, saj je leto 2015 Žito sklenilo z okoli 3,5 milijona evrov izgube, leta 2022 pa je bilo čistega dobička za 23,2 milijona evrov.

Vendar je treba poudariti, da gre za enkraten skok zaradi drugih poslovnih prihodkov, ki so se v Žito natekli s prodajo lokacije Moskovska nad knjigovodsko vrednostjo. Kot je znano, je deset hektarjev veliko zemljišče v ljubljanskem BTC, na katerem je tudi več silosov in poslovnih stavb Žita, kupil ajdovski podjetnik Ivo Boscarol. Kot so tedaj pojasnili v Žitu, je prodaja nepremičnine sestavni del strategije, ki vključuje prestrukturiranje in modernizacijo skupine Žito, prodajo njenih neoperativnih nepremičnin in koncentracijo proizvodnih lokacij. Zato je bolj realna primerjava z letom 2021, ko je pod črto ostalo okoli štiri milijone evrov.

V Žitu so v zadnjih dveh letih sklenili prestrukturiranje in naložbeni cikel v posodobitve proizvodnje za povečanje konkurenčnosti pri izdelavi pekovskih izdelkov. Od prevzema so za naložbe namenili dobrih osem milijonov evrov, v prihodnjih letih pa načrtujejo še okoli osem milijonov, med drugim za novo proizvodno linijo za kruh na Viču, avtomatizacijo linij v Mariboru in širitev skladiščnih zmogljivosti zamrznjenih izdelkov v Mariboru.

Po tem, ko je Žito prevzela Podravka, so v ljubljanski pekovski družbi število zaposlenih zmanjšali za 19 odstotkov, na 645.

Čisti prihodki od prodaje matične družbe (2022/2015): -2,6 %
Število zaposlenih (2022/2015): - 19 %

Ljubljanske mlekarne višajo dodano vrednost

Ljubljanske mlekarne so od leta 2013 v rokah francoskega Lactalisa. So največja mlekarna in grosist z mlekom in mlečnimi izdelki v Sloveniji. Kot zapišejo na svoji spletni strani med vsemi mlekarnami v Sloveniji, odkupijo največ domačega mleka, pri čemer sodelujejo z več kot 2000 slovenskimi kmetijami.

Leta 2022 so ustvarili 220,3 milijona evrov prihodkov od prodaje, kar je dobro petino več kot leto prej, medtem ko jih je bilo v prevzemnem letu za 152,2 milijona evrov. Čistega dobička je bilo za 8,2 milijona evrov, kar je sedem odstotkov več kot leto prej, medtem ko so leto 2013 sklenili z 933.000 evri izgube.

Leta 2022 so Ljubljanske mlekarne zaposlovale 613 ljudi, kar je 13,5 odstotka več kot v prevzemnem letu, ko so v povprečju imeli 540 zaposlenih. Kot so zapisali v zadnjem letnem poročilu, se z leti nekoliko povišuje število visoko izobraženih zaposlenih, kar je pogoj za ustvarjanje višje dodane vrednosti. Ta je leta 2013 znašala 39.058 evrov na zaposlenega, leta 2022 pa 63.750 evrov.

Čisti prihodki od prodaje matične družbe (2022/2013): +77,7 %
Število zaposlenih (2022/2013): +13,5 %

Perutnina Ptuj z obsežnimi naložbami

Perutnino Ptuj, najbolj poznano po znamki Poli, je v začetku leta 2019 prevzel ukrajinski velikan v živilskopredelovalni industriji MHP. Matična družba je leta 2022 ustvarila okoli 227 milijonov evrov čistih prihodkov od prodaje, od tega so okoli polovico prodali v Sloveniji. Prodaja je skoraj četrtino višja kot leto prej in 28 odstotkov več kot leta 2019, ko so jih ustvarili 177,4 milijona evrov.

Čistega dobička je bilo predlani 22,7 milijona evrov, leta 2019 pa 13,7 milijona. To je 65,7-odstotna rast. Ta je bila velika tudi pri številu zaposlenih, in sicer 42,6-odstotna. Perutnina Ptuj je namreč predlani v povprečju zaposlovala 2.008 ljudi, v letu prevzema pa 1.408.

Skupina, ki poleg podjetja v Sloveniji vključuje še dve v BiH in po eno v Srbiji, Romuniji, Avstriji, Severni Makedoniji in na Hrvaškem, je lani ustvarila 504 milijonov evrov prodajnih prihodkov. Enver Šišić, prvi mož Skupine Perutnina Ptuj, je za leto 2027 napovedal že milijardo evrov prihodkov. Samo lani so investirali v razvoj in posodobitve 54 milijonov evrov.

Čisti prihodki od prodaje matične družbe (2022/2019): +28 %
Število zaposlenih (2022/2019): +42,6 %