Psihoterapija še vedno tabu

Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije šteje 128 članov, ki ponujajo terapevtsko pomoč posameznikom, parom in družinam po vsej Sloveniji. Ker so dobro podkovani tako v teoriji kot praksi, so za vse, ki imajo težave (v družini, partnerstvu in šoli ali osebne), pravi naslov za psihoterapevtsko pomoč. Terapevt najprej prepozna, kaj otežuje ali onemogoča odnose, nato pa stranki pomaga, da se zna lažje spoprijeti s preteklimi bolečimi izkušnjami.


Ljudje se za terapijo odločajo pogosteje kot v preteklosti, ugotavlja predsednica združenja Urška Kranjc Jakša, največkrat, ko so težave že zelo kompleksne in vplivajo na več področij življenja, na primer po razpadu zakona, otrokovi bolezni, prekinitvi šolanja, izgubi službe. »Obiskovanje terapevta je za marsikoga še vedno tabu, verjetno zato, ker kroži veliko predsodkov, recimo, da imajo tisti, ki obiskujejo psihoterapijo, duševne motnje. Poleg tega je psihoterapija med ljudmi slabo znana. Marsikdo ne loči med psihoterapevtom, psihologom, kliničnim psihologom in psihiatrom, čeprav je med nami precejšnja razlika. Za nepoznavanje psihoterapije je delno kriva tudi zakonska neurejenost tega področja. Če bi bilo urejeno, bi v prvi vrsti zaščitili ljudi pred tistimi, ki niso ustrezno usposobljeni.«

Pomen odraščanja

Člani združenja delajo po modelu relacijske zakonske in družinske terapije, ki jo je utemeljil dr. Christian Gostečnik. Ta predpostavlja, da nas močno oblikujejo odnosi, čustvene vsebine in izkušnje, ki jih doživimo v zgodnjih letih življenja, zgodnja doživetja pa so pomembna pri oblikovanju naše psihične strukture. Zelo občutljivo je tudi obdobje mladostništva, zato bodo na kongresu imeli predavanje o duševnih motnjah pri otrocih in mladostnikih. Če so mladostniki ob soočanju s pomembnimi razvojnimi nalogami (čustveno osamosvajanje od staršev, odločitev za poklicno pot ...) negotovi, zmedeni in prestrašeni, je v določeni meri težavno obnašanje naraven odziv. V primeru velike apatije, nizke motivacije, bega od sprejemanja odločitev, težav s čustveno regulacijo pa je prav, da imajo ob sebi podporo odraslih, ki jim zaupajo – staršev oziroma skrbnikov, strokovnih delavcev v šolah, dijaških domovih, športnih trenerjev ...


Terapevti združenja se srečujejo s pari, ki imajo težave v odnosu, posamezniki, ki se soočajo s stresom, tesnobo, depresijo, nizko samopodobo, samomorilnimi mislimi, nezvestobo, različnimi zasvojenostmi, izgorelostjo, motnjami hranjenja, samopoškodovanjem, ki so preživeli travmatično izkušnjo (zlorabo, nasilje), starši, ki so nemočni ob stiskah svojih otrok … V terapevtskem ciklu je običajno 12 srečanj, a večina ljudi s terapijo nadaljuje. Če terapevt presodi, da kdo potrebuje psihiatrično pomoč, ga napoti k psihiatru; zelo dobro se obnese kombinacija psihoterapije in psihiatrične obravnave, saj človeku pomaga, da s svojo težavo laže funkcionira v vsakdanjem življenju.