Kako je Veliki iluzionist skoraj odrešil ljudstvo
Prilika o tem, kako je Veliki iluzionist skoraj postal odrešenik, razdelil ljudstvo in ga slednjič skoraj odrešil.
V mladih letih si je, kot mnogi, želel postati nekdo. Kot neznaten del se je vključil v kolesje družbe in čakal na svojo priložnost. Tudi tvegal je, a lahko bi še bolj in se odločneje postavil prevladujočemu toku po robu. A na tej poti bi bilo preveč čeri. Kaj, če mu ne uspe? Kaj, če njegova pokončnost ne bo nagrajena, kaj če mu spodrsne? Zato je sem ter tja opozoril nase, si počasi delal ime, sicer pa potrpežljivo čakal.
A ravno ko se mu je zdelo, da se mu sreča lahko še nasmehne in se spet vzpne na vrh, je nepričakovano doživel preobrat: uvidel je, da je bilo dovolj. Po krščansko se je pokesal, prosil odpuščanja vse, ki jim je morebiti storil krivico. In se umaknil. Mir se je spet naselil v njegovo dušo. In med ljudstvo tudi.
Nenaden obrat mu je ponudil odskočno desko. Zadeva je bila sicer neprijetna in ne povsem brez nevarnosti, a priložnost, o kateri mnogi le sanjajo, je zgrabil z obema rokama. Uspel mu je veliki met. Postal je opazna figura, priljubljen, pri množicah, ki so želele sprememb, je vzbujal simpatije, za nekatere je bil simbol, za najbolj zagrete celo odrešenik.
Imidž, ki se ga je prijel, je ustrezal pričakovanjem: branik, znanilec novih časov, človek novega sistema. Ki ga bo ukrojil po svoji meri, nastavil po svojih potrebah. Bil je pronicljiv opazovalec. Jasno mu je bilo, da je svet sestavljen iz tisočerih resnic, da ima vsak človek svojo. A kako neukemu ljudstvu pojasniti vse te, mnogokrat med seboj nasprotujoče si odtenke, ki le zapletajo življenje. Resnica mora biti preprosta, enostavna, črno-bela. Ali si za ali proti, vmes so samo omahljivci in oportunisti.
Novi časi pravzaprav niso bili niti tako različni od starih. Kdor hoče uspeti, mora postati iluzionist, je razmišljal. Fikcija, če je spektakularno predstavljena in večkrat ponovljena, je lahko bolj resnična od resničnosti. Lekcije iz iluzionističnega priročnika so uporabne. Kdor hoče izriniti nasprotnika, tekmeca, ima na voljo učinkovito metodo - med rajo vrže kost, domnevo o nečednostih tekmeca. Govori se, menda ste naredili to in to, gospod A? Slišati je, da vam je gospod B nezakonito in predvsem v škodo ljudi priskrbel to in to? Namig, namenoma izrečen kot obrobna opazka, se, kot pognojen s čudežnim gnojilom, razrašča in razrašča, dokler ne dobi podobe resničnosti. Bolj ko nasprotniki dokazujejo, da gre za kleveto, nedokazano namigovanje, bolj je jasno: glejte jih, kako se krčevito branijo, sedaj, ko sem jih stisnil v kot. Kjer je dim, je tudi ogenj. Če to, kar sem povedal, ne bi bilo resnično, bi imeli mirno vest. Tako pa jih, vidite, grabi panika! Mehanizem iluzionista lahko steče kot namazan stroj: bolj ko nasprotnik dokazuje, da ima prav, bolj je jasno, da laže.
A tudi najbolj vešči iluzionisti so ljudje, ki kdaj pa kdaj naredijo napako. Priznanje je morda lepo med svetniki in naivneži, v realnem življenju pa je znak šibkosti. A tudi za to obstaja rešitev v priročniku: nasprotniki delajo še hujše napake. Moja je le kozmetična in sploh brez posledic. Napaka, ki mi jo pripisujejo, se samo zdi napaka. Trik se da še izpiliti: pravzaprav to sploh ni napaka, narobe ste razumeli, nasprotniki so moja dejanja napihnili in jih izmaličili.
Včasih pa se zgodi, da je napaka tako očitna, da tudi najbolj spretni manevri ne pomagajo. Je čas za priznanje: res je, polomil sem ga, oprostite, ne bo se več ponovilo? Seveda ne. Tu znova pomaga priročnik. Napako mi podtikajo drugi, največji grešniki in sovražniki vas, ljudstva. Če je mojo napako razkril nepridiprav, ki seveda nikoli ne govori resnice, je na dlani, da si jo je izmislil, ker mi hoče škoditi. Da bi prikril svoje, tisočkrat hujše, na katere opozarjam že ves čas. Vidite, moje napake ni, izmislili so si jo drugi. Od manjših do večjih, o kateri pišejo in obtožujejo v člankih, povsem po krivici, se razume. Novi časi so kot nalašč: neresnice pravzaprav sploh ni več, so samo alternativna dejstva.
In tako je udobno živel, Veliki iluzionist v skupni veliki iluziji. Nekajkrat je uspel priti prav na vrh, predvsem ko so se nasprotniki skregali med seboj, ljudstvu ponudili bolj malo, pa jih je to imelo dovolj. A nobena vladavina ni bila dolgega veka. Preveč je bilo nehvaležnih, zaslepljenih, podkupljenih, da bi lahko ostal na vrhu, nehvaležna raja je spet vse narobe razumela, krivca za vse tegobe je videla v njem namesto v manipulatorjih, ki vlečejo niti iz ozadja, pa je raje na ramena dvigovala prišleke, ki so se vzeli od bogsigavedi kod.
Je pa, čakajoč, da spet pride njegov čas, vladal med svojimi. Nesporen vodja, ki ga še tisti, ki bi ga zapustili, to naredijo le na videz. A miru ni bilo v njegovi duši. Utrujen je bil od prežanja na levo in na desno, nadziranja podanikov in nasprotnikov, med katerimi bi lahko bili konkurenčni iluzionisti, ki bi se napajali pri istem priročniku. Postal je del iluzije, ki jo je ustvaril.
A ravno ko se je zdelo, da se mu sreča lahko še nasmehne, da se spet povzpne na vrh, je povsem nepričakovano doživel preobrat: uvidel je, da je bilo dovolj in da je čas, da izpreže. Po krščansko se je pokesal, prosil odpuščanja vse, ki jim je morebiti kdaj storil krivico. In se preprosto umaknil. Mir se je spet naselil v njegovo dušo. In med ljudstvo, vsaj del njega, tudi.
Kako dobra zgodba ... bi to lahko bila.