Prihrumela voda je z višine,
da so brž se razbežali ptiči,
ni bilo nobenega pri priči,
vsi prestrašili so se globine.
Je poplavilo vsevprek domove,
ptiči kajpak perje so odnesli,
saj so na peruti se zanesli,
preleteli z njimi vse zidove.
Voda niti tem ni prizanesla,
je podirala jih kot za stavo,
blato je navzdol grmelo rjavo,
so rešila te lahko le vesla.
In potem so gledat prileteli
ptiči, kaj vse je odnesla voda,
kakšna je ljudi bila usoda,
ali so kateri preživeli.
Čivknil glavni ptič je po poplavi:
»Tole ne bo trajalo več leta,
nekaj mesecev se le obeta,
da se vse kot prej nazaj postavi.
Mi bomo za vse to poskrbeli,
da poprejšnje spet zavlada stanje,
v nekaj mesecih se v stanovanje
preselite srečni in veseli.«
So se že tedaj hahljale srake,
ko so tega slišale bahača,
mesece in leta ki prevrača,
koga bi imel rad za bedake?
»Tole ne bo trajalo več leta,«
modra sova je samo dodala,
»mesecev le nekaj še, ko šala
bo odnesla sivega zmeneta.
Bil je prerok ta golob bahavi,
kar zadeva trajanje, brez dvoma,
saj do gnezda lastnega poloma
ni več daleč, že vsak vrabec pravi.
