Pred dnevi smo poročali, da so številni Slovenci zaradi ostrih ukrepov držav ob izbruhu pandemije novega koronavirusa in prekinitvi večine letalskih povezav ostali ujeti v tujini. Kar nekaj naših državljanov se še vedno nahaja tudi na Filipinih, dvema pa se je ob težkih naporih, pomoči častnega konzula in kančkom sreče, vendarle uspelo vrniti domov. 33-letni Matej Štiherl iz Vrbenj na Gorenjskem je na Filipine na začetku marca letel s svojo partnerko, tik pred razglasitvijo pandemije, ki je življenje Zemljanov v samo nekaj dneh postavila povsem na glavo. Dopust sta imela rezerviran in plačan daleč vnaprej. Da se bo njuno počitnikovanje spremenilo v nočno moro, da bosta ostala ujeta v apartmaju, kjer nista zaželena, da bo pred vrati stražila vojska, da slučajno ne bi odšla na plažo, si nista mogla predstavljati v najhujši nočni mori. Vse to se je uresničilo. Na mukotrpni poti domov, ko sta se morala znajti predvsem sama, sta med drugim v stilu hollywoodskega filma Terminal s Tomom Hanksom v glavni vlogi spala na letališču v Manilli, ko sta iskala karte in čakala na kakršno koli povezavo za Evropo. Matej Štiherl je svoje vtise z “najdaljše poti domov” strnil v intervjuju z našim novinarjem Lukom Svetinom.
Matej, kot slišimo, sta se s partnerko uspela vrniti v Slovenijo. Kako vama je ob vseh odpovedih letov to sploh uspelo? Kako težko je bilo najti povezavo za Evropo? Vama je kdo pomagal ali sta se mogla znajti čisto sama?
Res, uspelo nama je priti do doma, ni pa pot minila brez težav. V bistvu se je vse skupaj začelo zapletati, ko so na otoku razglasili, da ni možnosti odhodov v Manillo, da ni letov, ni ladij, do glavnega mesta praktično ni bilo več mogoče priti. Zato sva s partnerko začela iskati dolgoročno nastanitev, sva pa kontaktirala tudi slovensko veleposlaništvo v Tokiju, ki je najbližje. Na pomoč nama je priskočil tudi slovenski častni konzul v Manilli, ki je močno pripomogel, da nama je uspelo oditi z otoka.
Dogajanje na Filipinih sva dnevno spremljala, ustvarila se je tudi skupina na Facebooku, kjer smo se Slovenci na Filipinih obveščali med seboj o novicah, a smo bili na tako različnih lokacijah, da določene informacije niso bile uporabne za vse. Nekega dne se je potem na info strani lokalne turistične pisarne vendarle pojavila informacija, da bodo z najinega otoka izvedeni trije evakuacijski leti na letališče Clark, 100 kilometrov severno od Manille, od koder naj bi se dalo priti na mednarodno letališče. Takoj sva se prijavila za ta let, a ni bilo nobenega odziva. Naslednji dan sva sklenila, da greva direktno na letališče. Tam sva bila prva, prosila sva, če lahko kupiva karte, da jih nujno potrebujeva, da bi se vrnila domov, njihov odnos na okencu pa je bil nekje med ignoranco in odločitvijo, da te dajo na čakanje. Češ, počakaj, da boš na vrsti, čeprav ni bilo nobene vrste.
Vsi turisti, ki so se kasneje pripeljali na letališče, so prišli s kombiji, ki so imeli označena imena hotelov. Potem so ukinili tako drugi kot tretji evakuacijski let in nisva imela druge izbire, kot da se vrneva nazaj v kraj, kjer sva bila nastanjena. Tam sva prespala še eno noč, se nato obrnila na veleposlaništvo v Tokiju in na častnega konzula Felixa Anga. Ta nama je obljubil, da naju bo poskušal spraviti na tretji let. Govoril je z lastnikom letalske družbe, ki nama je nato omogočil 2 sedeža na letalu. A leteti sva morala ločeno. Partnerka na prvem letalu, jaz na drugem pet ur pozneje. Je pa bilo tako, da nihče na letališču ni bil dobro obveščen o najinem prihodu, zato praktično do vkrcanja nisva vedela, ali bova lahko poletela proti Clarku ali ne.
Na koncu sva oba uspešno poletela, z nekaj zamude, saj so letalo v celoti dezinfekcirali, preden se je s Clarka vrnilo po nove potnike v El Nido. Nama je nato konzul organiziral lasten prevoz do Manille, ker pa smo imeli toliko časa, naju je povabil celo domov na večerjo. Moram reči, da sva ga dodobra spoznala, je res prijazen gospod in resnično pripravljen pomagati. Po večerji sva nato odšla na letališče v Manilli. Vedela sva, da potrebujeva nove karte, saj najina povezava za nazaj prek Dubaja in Pariza v Ljubljano ni bila mogoča, Brnik je bil seveda zaprt. Problem pa je nastal, ker je vmes, ko sva bila na evakuacijskih letih za Clark, bila ukinjena tudi povezava Dubaj – Pariz, zato naju z novimi kartami v Manilli niso želeli spustiti na let za Dubaj, ker od tam naprej nisva vel imela potrjenega leta. Na Filipinih imajo v času korona virusa strogo politiko, da tujih državljanov ne spustijo na letalo, če le-ti nimajo potrdila, da bodo lahko državo, v katero letijo, tudi nemudoma zapustili.
A tudi tukaj še ni bilo konec težav. Ko sva že bila na letu za Hong Kong, je vmes prišlo do odpovedi leta iz Zürricha v Zagreb. Takoj, ko smo prispeli v Hong Kong, naju je s partnerko na terminalu pričakala gospa z napisom najinih imen in naju pospremila do okenca, kjer so naju obvestili, da je let odpovedan. Iskali smo novo rešitev, sama sicer nisva več pretirano izbirala, pomembno je bilo le, da prideva nekam v Evropo, in jo našli po dveh urah. Ugotovili smo, da lahko letiva iz Hong Konga prek Londona in Pariza v Zagreb. Potem sva kupila karte, pa naju spet niso želeli pustiti na letalo. Spet enaka vprašanja, zakaj letiva na Hrvaško, če nisva hrvaška državljana. Letalo je zaradi naju, ker naju sprva niso spustili gor, z vzletom zamudilo za 20 minut.
Kako ste po pristanku na zagrebškem letališču uspela priti v Slovenijo, glede na to, da je meja praktično neprehodna?
Zgodba se je nato z enakimi vprašanji, zakaj letiva na Hrvaško, ponovila še v Londonu in Parizu. Po neskončnem prerekanju z osebjem sva le uspela pristati v Zagrebu, kjer pa je vse potekalo brez zapletov in vprašanj. Edinole pot do meje trenutno poteka tako, da si najameš lastni prevoz, taksi ali pa uber, ki te pripelje do meje. Hrvaški državljani ne smejo v Slovenijo, zato naju je spustil ven iz avta pred mejo, in sva šla peš čez mejni prehod na Obrežju. Na naši strani me je čakal avto, ki sta mi ga pripeljala oče in sestra, tako da sva s partnerko z lastnim prevozom nadaljevala pot proti domu, da ne bi prišla v stik z drugimi ljudmi, če je slučajno kdo od naju okužen s korona virusom.
Matej, kakšna pa je bila situacija na Filipinih pred vajinim odhodom? Pravite, da se je situacija zaostrila v samo nekaj dneh? Ostati tam verjetno ne bi mogla?
Kar se tiče situacije na Filipinih, je res neverjetno hitro vse eskaliralo do te mere, da sploh nismo mogli slediti dogajanju. Promet so popolnoma zaprli v roku 48 ur, do zaprtja javnega in zasebnega sektorja je prišlo v samo 24 urah, bom rekel, da je od najinega prihoda na Filipine samo še prvi dan vse skupaj izgledalo normalno. Naslednji dan so že zabijali lesene deske čez vrata in okna vseh trgovin, razen živilskih. Hoteli in apartmaji so začeli svoja vrata zapirati 20. marca, razen določeni ponudniki, ki pa so zahtevali, da najemniki tam ostanejo več mesecev. Tudi potem sva našla nekaj nastanitev, kjer je bilo mogoče ostati za krajši čas. Govorila sva jim, da bova ostala dlje, če se ne bo mogoče vrniti domov.
Če povem samo za primerjavo, nek avstralski turist je bil osem dni potem, ko je bil na bližnji plaži, pozitiven na testiranju na virus. Filipinci so reagirali tako, da so zaprli vse plaže v okolici, z dezinfenkcijo so se lotili plaž in kamnov. Skratka, res so ukrepi zelo strogi. Midva sva v podpis dobila tudi izjavo, ki pa je nisva podpisala, namreč, da si na Filipinih po lastni volji in da se zavedaš, da njihov zdravstveni sistem ni primerljiv z našim, da si tam na lastno odgovornost. V bistvu pa nimaš nobene izbire, si pač ujet tam.
Kar se tiče situacije na letališčih, opazno je, da je veliko manj ljudi, letov ni, iz Manille letijo samo še trikrat dnevno. Vse je zaprto, trgovine so za mrežami, varuje jih policija, na samih evakuacijskih letih pa je ravno obratno. Veliko je ljudi, strahu ni čutiti, bolj veselje, ker so vsi v podobni situaciji. Poskušajo se vrniti domov. Vesel si že, če sploh prideš na avion. Ko letalo pristane na pisti, potniki ploskajo, upanje je veliko, da bodo lahko prišli domov. Nikomur pač ni v interesu, da bi v teh težkih časih ostal na Filipinih.
Koga ste kontaktirali po prihodu v Slovenijo in kaj so vam dejali? So vas poslali v karanteno?
Po prihodu domov sva najprej najino zgodbo delila na socialnih omrežjih, vse prijatelje, ki so nama v stiski pomagali, sva obvestila, da sva doma in da sva zdrava, da pa greva v samoizolacijo za dva tedna. Sam sem kontaktiral delodajalca, spraševal sem, kako je s podjetjem, ali še delamo, ali smo doma, kdaj lahko pridem v službo. Tudi delodajalec ni točno vedel, kaj in kako v tej situaciji, prosil me je, naj se sam obrnem na pristojne institucije in se pozanimam, kako naprej. Klical sem tako na NIJZ, kot tudi na Ministrstvo za delo, na Ministrstvo za zdravje, vse to je bilo pred sprejetjem zadnjih ukrepov. Vse je nekako še bilo na priporočilih NIJZ, nihče mi ni česar koli prepovedal. Sva se pa sama odločila, da bova izolirana, tudi z otroki nimava stika, tudi temu sva se odpovedala za čas inkubacijske dobe.