Bilo je čisto prijazno vprašanje. V nekem normalnem tonu, le rahlo zatresenje glasu nekje v sredini stavka je kazalo na to, kako je bilo vprašanje oziroma pričakovani odgovor nekomu pomemben. »S kolikimi si to že počela?« ali pa »kateri po vrsti sem, s katerimi si spala?«. Kar nekaj od mojih ljubimcev – in nisem ostala pri prvem – se je zanimalo za to. Ker so želeli vedeti, ali sem dovolj vadila? Ali so me želeli oceniti, ali sem se dobro naučila? Sem pravilno izvajala gibe? Saj ne, da bi jaz imela probleme odgovoriti na kaj takega. Le ... v čem je smisel vprašanja, sem se vprašala. »Se mi je zdelo; bi rekel da nekaj takega« je bil eden od komentarjev. Po tem, ko sem pobrskala po spominu, jih preštela in mu na koncu le povedala. S kolikimi sem se že dala dol.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(VIDEO) ŽNK Mura Nona še enkrat z Olimpijo. Vemo, kaj moramo storiti za uspeh, pravi Kokol
Še preden bo v četrtek zvečer na mestnem stadionu Fazanerija postal znan drugi polfinalist v moški konkurenci Pokala Pivovarna Union, bomo na istem prizorišču dobili prvo finalno ekipo v ženskem tekmovanju.
Sama nisem na njih – ljubimce torej - nikoli pomislila z vidika številk. Mislim – nisem šla z njim v odnos, čeprav sem mogoče vedela, da bo ostal le spolni in ne bo šel dlje – zato, da bo še eden več v nizu. Ali zato, da bom imela izkušnjo več; da me bo naučil, mi pokazal še kaj, česar mogoče še ne vem. Čeprav seveda s tem ni nič narobe. A jaz, da ležem z nekom, potrebujem kaj več kot le idejo o tem, da bom naslednjo uro pač preživela v stilu »samo 'da prođe'«, da je torej mimo. Ker imam pač preveč časa. Ne. Vedno sem šla, ker sem želela. Ker sem hotela. Ker enostavno ni šlo drugače. Bilo je premočno, prepolno, preveč privlačno, da bi lahko rekla ne.
Ljudje smo nori na merjenje, štetje, in tehtanje. Pa ne le v kuhinji pri peki peciva ali v delavnici pri izdelavi ptičje hišice. Čeprav se tudi tam da brez tehtnice in metra. Peka peciva »po občutku« da itak najbolj slasten rezultat. Da o užitku in sproščenosti med pripravo, ko nas ne zavezujejo grami, sploh ne govorim. Od kod in zakaj ta čudna navada večine ljudi, da nekaj pretopimo v številke? Tudi nekaj, kar se ne da? Kot recimo ljubezen. Poželenje in užitek. Da lahko primerjamo? Tudi nekaj, kar je v osnovi neoprijemljivo?
Sama se ne znajdem v svetu številk. Nimam osebne tehtnice, saj se ne tehtam. Kuhinjsko imam; zato, da ko nekaj pečem prvič vsaj vidim, kako bi moralo izgledati. A nikoli, ampak res nikoli ne dajem na vago nečesa, kar s številkami nima nobene zveze. Kot je recimo poželenje. Zaljubljenost ali pa strast. Ljubezen. Sreča. Ali veselje. In žalost. Kako izmeriti neizmerljivo?
Nemogoče. Nekaterih stvari se ne da meriti; še besede so, ko jih poizkušaš opisati, le bled približek. Ko jih izgovoriš so videti ko kamenje, želel pa si opisati biser. Približno tako. Kajti nekaj, kar je v srcu, v duši, kot občutek telesa, je težko dati v besede in nemogoče v številke.
»Ti si bil tri na lestvici od deset.« Ali pa »Tokrat je bilo pa za devet«. Smešno, ne? In popolnoma nepotrebno. Vsakič je nekaj posebnega. Srečanja. Odnos. Ljudje med seboj. Seks. Vedno. Nekaj unikatnega, neizmerljivega. In neprimerljivega. Neocenljivega.
Vse, kar lahko narediš je, da - shraniš. Vsa ta čutenja in občutenja. Pospraviš nekam vase. In jih mogoče kdaj potegneš spet ven. Ko komu pripoveduješ; najbolje pa - samo zase. Za svoje srce, za svojo dušo. Zase. Brez številk, saj so te pri teh zadevah popolnoma neuporabne.
