Naš jezik se sprememb ne brani,a v sebi kljub temu ostaja trden
S to mislijo o našem knjižnem jeziku, ki sem jo le približno ujel v naslov današnje petkove Minute, sva soglašala oba, pokojni novinar Primorskih novic Robert Škrlj in jaz. On kot urednik 7. vala, jaz kot njegov večkraten sogovornik v majhni sobi na podstrešju plemiške palače Tarsia v Kopru, kjer domuje dnevnik, ki ga držite v roki, spoštovane bralke in bralci.
Oj kako živahni - in zavzeti in zagreti - so bili pogovori z urednikom Robertom. Ne o čemerkoli. Ne o vremenu ali o medstrankarskih neskladjih. Je dosti bral in še več v preteklosti prebral, zato s pogovori z njim ni bilo težav. Vselej sva z lahkoto izbrala kaj bolj vročega. Perečega za naju in, če le mogoče, tudi za družbo. Od poučnih pravljic, grških tragikov in filozofov, svete Biblije pa vse do ateistov Marxa, Stalina in sodobnih liberalcev. Govorila sva o trajnih vprašanjih. Mene so zanimala bolj družbena razmerja, med katerimi se je znašel bolj on, njega pa jezikovna vprašanja, kjer sem bil doma bolj jaz.
Na jezikovnem področju me je na eni strani spraševal o togem, nerazgibanem pisanju z nizanjem pretežno samostalnikov, pridevnikov in golih dejstev; a na drugi strani o popolnoma nasprotnem, gibčnem pripovedovanju in pisanju z uporabo glagolov. Glagolske oblike, je dejal, izražajo odgovornost (tudi politično) človeka, ki jih uporablja. Nadvse so ga zanimale tudi na oko zgolj drobcene spremembe v jeziku in novosti v njem, ki nas - vsaj spočetka - motijo, a naša materinščina kljub takim motnjam ne utrpi nobene škode.
Vprašanja za Minuto pošiljajte na naslov: joze.hocevar@primorske.si.
Cenjeni novinar Primorskih novic Andraž Gombač mi je v času razsajajočega covida-19 zastavil nekaj takih jezikovnih vprašanj, obenem pa prikazal še utrinke iz jezikovnih klepetov z Robertom v uredniški sobi 7. vala: “Spoštovani profesor Hočevar, naš dragi Jože, sedim v prazni pisarni na skoraj praznem uredništvu Primorskih novic. Z opustele koprske Ulice OF, tega našega novinarskega geta, je le poredko slišati glas. Neverjetno, kako neizprosno teče čas: že polno leto delamo od doma ali vsaj skrbno razmaknjeni, med srečanji se nasmihamo (ali kremžimo) izza mask. Še nekaj ovinkov globlje v labirintih spomina pa sijejo tisti živahni dnevi, ki se jih - vem, Jože - rada spominjava oba. Dnevi, ko smo v tej danes tako pusti pisarni drug čez drugega besedovali Robert, Tomo, Vitko, Danica, Cveta in še kdo, ki ga je na naš konec uredništva pritegnilo žuborenje. Pa vsi na mah obmolknili in radovedno prisluhnili, kadar ste se namuznili, tako po vaše priprli veke in dvignili kazalec. Če zamižim, jasno vidim, kako se po vaših skrbno izbranih besedah vsi zakrohočemo, nakar kdo med nami, najpogosteje Robert, reče: 'Dajte, Jože, napišite to! Je zanimivo, bo dragoceno tudi za bralce.'
Robert bi se ob marsičem današnjem zgrozil, a vem, zelo bi ga razveselilo, da v našem časopisu še ni odbila zadnja Minuta. Kakor smo rekli včasih: profesor, hvala v imenu celega razreda!
Vse šipe bi popokale v krohotu, če bi Robert slišal za dualizem namesto za dvojino!
No, pa saj nam ni tako hudo, kakor se kdaj zdi, saj se kljub vsemu še zmeraj znamo imeti dobro. Povejva bralkam in bralcem, Jože, kako sva se ondan ob vaših izvrstnih mandarinah in aktinidijah nasmejala do solz. Jokati bi morala od žalosti: vladajoča stranka nas je na spletu spodbujala, naj bomo na mednarodni dan maternega jezika ponosni, češ da je slovenščina kot ena redkih na svetu ohranila dualizem. Tak hec je hud, prehud, v onih zlatih časih bi našo pisarno od krohota razneslo, kajneda! Tokrat sva se žal režala samo midva (dualistično!), nakar sva minuto, dve posvetila še dobri stari dvojini, če je že beseda nanesla nanjo. Ampak sem vas hitro ustavil in rekel, kakor sem se bil naučil: 'Dajte, Jože, napišite to...'
Vprašanje: Pobaral sem vas o osebnih zaimkih 'jaz', 'ti', 'on' v mestniku dvojine: vse pogosteje preberem 'pri nama', 'pri vama', 'pri njima', medtem ko mi prav zveni 'pri naju', 'pri vaju', 'pri njiju'.”
Odgovor: Najpoprej ojoj prejoj! Vse šipe bi popokale v krohotu, če bi Robert slišal za dualizem namesto za dvojino! Naša materinščina ima ohranjeno dvojino, ki jo le redek jezik še premore. Zato smemo biti kar ponosni nanjo in jo negovati. Z latinsko tujko ji rečemo dual, ne dualizem; tega so se šli Avstrijci in Madžari v Avstro-Ogrski v letih 1867-1918, ne pa mi z dvojino!
In mestnik dvojine “pri naju”, “pri nama” itd.? Tankočutni slovničar Anton Breznik v svoji slovnici iz leta 1934 daje prednost obliki “pri nama”, Slovenska slovnica (Bajec, Kolarič, Rupel) iz leta 1956 pa obliki “pri naju”. In ta dvojnost še obstaja, ker jo podpirajo narečja, kjer sta v rabi obe obliki. Vse pa kaže, da zmaguje oblika “pri naju”. Po starejši slovnici sta pa obe obliki dobri in pravilni.
Vprašanje: “Naj vam naštejem še nekaj dvomov, pomislekov, kamenčkov, ki me občasno žulijo: zakaj naj bi pisali 'sovrstnik', ko pa nam enako pove 'vrstnik'? Tudi v slovarju najdem primer: 'Hvali se pred vrstniki.' Zakaj naj bi se potemtakem hvalil 'pred sovrstniki'?”
Odgovor: Andraž, povsem pravilno sodiš, bolj pravilno, kakor to počne naš jezik, ki včasih brez potrebe dovoljuje in poudarja kako manj primerno obliko. Ker s predpono so- povsem pravilno označuje sogovornika, soseda, solastnika in sodelavca, jo neupravičeno prilepi še k (so)vrstniku. S tem sicer ustvari sopomenko, ki pa ne pove nič novega in je zato odveč.
Vprašanje: “In povejte mi, Jože, ali me spomin vara ali pa so nas v šoli res učili, da so starši množinski samostalnik? Jezik si polomim, kadar se trudim, da bi iz ust prišel edninski 'starš'. Ondan me je nekdo izzval: No, kako boš pa rekel samo enemu od staršev?! Ob besedi roditelj se je zakrohotal, pa se takoj zresnil ob omembi roditeljskega sestanka, ki še kar noče postati starševski sestanek.”
Odgovor: Samostalnik starši izvira iz primernika pridevnika star: stárejši. Otroka so namreč ljudje vprašali, čigav je, kdo so od njega stárejši v družini. Primernik je imel poudarek na a-ju, medtem ko se je nepoudarjeni “ej” skrčil v kratek “i” in počasi onemel, izginil. Tako se je uveljavila nova beseda starši; v dvojini tudi (dva) starša. A ker se moderna družba sme pohvaliti tudi z enostarševsko družino (z materjo samohranilko), smo množinski samostalnik starši postavili še v ednino. Tako je nastal malo teže izgovorljiv, a pravilen samostalnik starš. Po zgledih: košarkaši - košarkaš, dolgoprogaši - dolgoprogaš tudi starši - starš.
Vprašanje: “Še marsikaj bi vas povprašal, denimo o kadarkoli, kdorkoli, kjerkoli ... Nenadoma jih vse pogosteje pišejo kot dve besedi: kadar koli, kdor koli, kjer koli ... Pa nihče ne zna povedati, kaj tu počno vsi ti koli - še za vsak fižol niso dobri! Mimogrede, nekoč sem v pisarni godrnjal, da bom še 'ničkolikokrat' začel pisati kot tri besede: 'nič koliko krat'. Pa se je Robert nasmehnil, pomolčal in zatem počasi ponovil: 'Nič-koliko-krat. A ni čudno, da množino izrekamo s tako odštekano besedo? Pomisli, začne se z nič!' Naj namesto njega rečem: Napišite kaj o tem, Jože, bo zanimivo... Hvala!”
Odgovor: Okamnino “koli”, ki naj bi prvotno pomenila čas (npr. kadar koli = v kateremkoli času, nikoli = ob nobenem času) smo dolgo zapisovali kot samostojno sestavino pojma: kdor koli. Zadnja desetletja in več pa jo raje pišemo skupaj s sestavino pred njo: kdorkoli, kakorkoli. Le v primeru, da s tem nastane predolga beseda (npr. s kakršnimižekoli nameni), jo nekateri raje zapisujejo narazen. Pravilna sta seveda oba zapisa, saj med njima ni pomenske razlike, pa naj bo izraz “koli” zapisan skupaj ali pa narazen s pojmom pred njim.
Jezik se nenehoma razvija in spreminja, Andraž. Najin prijatelj Robert bi dejal, da se naš jezik sprememb ne brani, a v sebi kljub temu ostaja trden.