Za svobodo gre

Vedno me je zanimalo, kdaj o neki državi govorimo, da je demokratična in kdaj to ni več. Približno nekako tako kot se lahko vprašamo, koliko las moraš zgubiti, da se te opisuje kot plešastega. Gre za proces, v katerem se počasi, dejanje za dejanjem, krči prostor svobode in ga nadomešča nadzor, represija in kratenje pravic. Enako me bega kakršnokoli ocenjevanje držav na lestvicah svobode: svobodne, delno svobodne in nesvobodne. Ne razumem, kolikšni delež nesvobode je dovoljen, da o neki državi še zmeraj govorimo kot o delno svobodni in kdaj država prestopi prag, onkraj katerega se ta delnost prelevi v stanje večinskosti?

Enako je s svobodo medijev. Mediji so ali svobodni ali pa nesvobodni. Ne predstavljam si situacije, v kateri so mediji delno svobodni. Recimo, da so zjutraj svobodni, popoldne pa nesvobodni, v povprečju pa so delno svobodni. Tisti, ki vidijo kozarec na pol poln vode, bodo verjetno pripomnili, da se nesvoboda začne takrat, ko se novinarje zapira ali pa tiste najbolj kritične tudi ubije. Tisti, ki vidijo kozarec napol prazen vode, pa bodo videli v vsaki obliki omejevanja javne komunikacije cenzuro in pritiske. Današnji čas pa zahteva pogled nekoga, ki bi ga lahko označili za depresivnega optimista. To je tisti, ki se zaveda, da se pritiski običajno stopnjujejo na način, da se vsak prejšnji normalizira. To, kar je včeraj bilo nesprejemljivo, naenkrat postane sprejemljivo, glede na dane okoliščine. In tako naprej, dokler, hopla, nismo v situaciji, ko pritiski niso izjema, ampak pravilo, svobodni mediji pa so nekakšen relikt preteklosti, o katerem lahko beremo v učbenikih novinarstva.

Dokler mediji svobodno delajo, gledajo pod prste tistim, ki nam vladajo, dokler so naše oko in uho ter naša vest, bomo varni.

Nekoč so rudarji v rovih premogovnikov s seboj nosili kletko s ptičem. Dokler je ptič žvrgolel, vreščal, prhutal, je bilo vse dobro. Ko je utihnil, je to pomenilo, da nekje pod zemljo pušča plin in je za rudarje smrtno nevarno. Ta ptič zame simbolizira svobodne medije. Dokler svobodno delajo, gledajo pod prste tistim, ki nam vladajo, dokler so naše oko in uho ter naša vest, bomo varni. Ko enkrat utihnejo, je tega konec.

Novinarji in novinarke Slovenske tiskovne agencije (STA) že več kot štiri mesece opravljajo javno službo brez plačila. Ob dnevu svobode medijev je stanovsko združenje slovenskih novinarjev s podporo sindikata in velike večine medijev začelo akcijo zbiranja prostovoljnih prispevkov ljudi, ki bi jim pomagali preživeti v okolju, ki svobode niti tolerira ne več. Ob aroganci in primitivnosti tistih, ki bi morali spoštovati zakon in zagotoviti finančna sredstva za delovanje STA, je zdaj končno postalo jasno, da je to scenarij, ki na dolgi rok čaka vse novinarje in vse medije, ki si drznejo profesionalno opravljati svoje delo.

Če je nekdo med nami nesvoboden, so tudi vsi ostali. Karl Kraus je leta 1936 v zadnji februarski številki svojega (res svojega, ker je bil lastnik, urednik in edini pisec) časopisa Bakla bralstvu imel sporočiti svojo poslednjo besedo: Tepec. Ali je to bilo sporočilo poznejšim rodovom, ne vemo. Vemo pa, da je svet iz dneva v dan tonil v nasilje in teror, ki se je končal z nepopisnim klanjem in iztrebljanjem ljudi. Če na svobodo gledaš kot na statistično enoto, potem nam še ni hudo. Če pa jo jemlješ kot klic srca, potem smo v prostem padu v temo.


Preberite še


Najbolj brano