Ženske na biciklu, 5.del: Kolesarka - mati

V publikaciji Zgodovina za vse, ki je izšla leta 2004 pri Zgodovinskem društvu Celje je dr. Borut Batagelj, zdaj direktor Zgodovinskega arhiva Celje, objavil sijajen zapis z naslovom Ali naj ženske kolesarijo, s podnaslovom Kolesarke in žensko telo na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Sijano branje. Objavljamo ga v nadaljevanjih, za vse, ki vedo, da se žensko kolesarjenje pri nas ni začelo sama po sebi in brez težav…

***

Da je kolesarjenje dobro, vendar ženska z njim ne sme pretiravati, je zapisala tudi Kolesarica, ki je menila, da sme kolesariti le zdrava ženska, o zmernosti pa dodaja še tole: »Iz Aten v Pariz se sicer ne bi mogla nikdar nobena peljati, toda iz Ljubljane v Št. Vid, v Kranj, v Postojno – to pa zmaga vsaka.«
Pridiganje o zmernosti pri ženski telesni aktivnosti je izhajalo iz dejstva, da je bila kolesarka hkrati tista, od katere je družba pričakovala, da izpolnjuje svoje materinsko poslanstvo. Ženska je namreč bila v času naših polemičnih kolesarskih dvomov zaznamovana v prvi vrsti z vlogo matere. Ženska naj torej s kolesarjenjem ne bi postavljala na kocko zgolj svojega lastnega zdravja, ampak tudi zdravje prihodnjih generacij. Tolmačenje, da se ob kolesarjenju s pritiskom na medenični del veča ogroženost ženskih rodilnih organov, je strašilo ženske in spodbujalo moške dvome.

Danica v Slovenki

Razumljivo, da je bilo posebej odsvetovano vrtenje pedal v času menstruacije. Po drugi strani pa so se že našli propagatorji gesla, da je celo v nosečnosti kolesarjenje priporočljivo.
A to je bil resnično skrajni primer. Stališče se je ustalilo nekje vmes. Zdrave otroke rojeva le zdrava ženska, za zdravje pa naj ta skrbi z rednim gibanjem oziroma telovadbo. Misel na žensko telovadbo je bila pogojena z mislijo na izboljšanje njenega zdravstvenega stanja, da se zagotovita njena plodnost in rodnost otrok. Tudi ženske same so se videle v vlogi matere. Neka Danica je v Slovenki v članku o telesnih vajah jasno zapisala: »Kaj nam hoče slabotna, bolehava mati? Moremo li pričakovati od nje krepkih zdravih sinov in hčera? Ali pa bode mogla izpolnjevati svoje dolžnosti napram svojim otrokom?«.
Telesne vaje niso nikakršen moški privilegij, je trdila Danica, in na drugem mestu zapisala še, da ženska prav tako potrebuje zdravja in moči bodisi v svojem poklicu bodisi v svojem naravnem poklicu, ki je za žensko soproga in mati. »Kolikokrat je odvisna celo zakonska sreča od ženinega zdravja. Egoistični možki spol je uže tak, da ljubi bolj zdravo, veselo ženico, nego pa klaverno, bolehava bitje, poleg kojega se le dolgočasi. Kaj čuda torej, če si išče kratkočasja zunaj hiše, med tem ko bolna žena doma tuguje ter solze pretaka.«
Za ženo je bilo torej priporočljivo, da je vsaj malo skrbela za dobro kondicijo. Fran G-č. se proti Antikolesarjeviču oprijema tudi tega argumenta v prid ženskemu (zmernemu) kolesarjenju: »Zdravi, krepki stariši - zdravi, krepki otroci!«.

Dr. Borut Batagelj, priredil Primož Kališnik