Četrtek, 26. 5. 2022, 19.00
12 mesecev
Finale pokala državnih prvakov 1981
Vratar Reala je bil tako potrt, da je vrgel medaljo v reko
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,13
Phil Thompson je dvignil pokal za zmago Liverpoola.
Nogometna klubska velikana Liverpool in Real Madrid se bosta v soboto v Parizu tretjič pomerila v evropskem finalu. Za največji naslov sta se prvič udarila že leta 1981, ko so bili v finalu pokala državnih prvakov prav tako v Parizu boljši Otočani. Reds so zmagali z 1:0 in upravičili vlogo favorita. Dvoboj je odločil Alan Kennnedy, ki je izkoristil eno od redkih napak vratarja Reala.
Pred 41 leti sta za nogometni vrhunec poskrbela Liverpool in Real Madrid. V pokalu državnih prvakov, predhodnici današnje lige prvakov sta marljivo preskakovala oviro za oviro, na koncu pa si zagotovila nastop v velikem finalu, ki ga je gostil pariški Park princev. Takrat so na evropskem prestolu kraljevali angleški klubi. Liverpool je zaigral že tretjič v velikem finalu v zadnjih petih letih, z zmago pa bi lahko niz zaporednih angleških naslovov v največjem evropskem tekmovanju podaljšal na pet.
Liverpool odpihnil Fince, Bayernu ni pomagal niti Rummenigge
Na poti do finala sta imela opravka z različno močnimi ekipami. Prvak Liverpool je v uvodnem krogu pomendral finskega prvaka. Klub Oulon Palloseura, ki je takrat doživljal največje uspehe v klubski zgodovini (finski prvak je bil v letih 1979 in 1980), je v prvem nastopu doma presenetil in remiziral z Liverpoolom (1:1). Na Otok se je odpravil po senzacijo, na koncu pa jih dobil krepko po prstih. Rdeči so na Anfieldu zmagali kar z 10:1 in napovedali izjemno sezono. Finci niso imeli sreče z žrebom niti prihodnjo sezono, ko so se znova srečali z Liverpoolom ter doživeli dva nova poraza (1:0 in 7:0).
Vrhunci finala v Parizu (1981):
Rdeči so v Evropi toliko bolj želeli uspeti, ker jim v angleškem prvenstvu ni šlo vse po načrtih. Bili so na skromnem petem mestu in se zavedali, da bi si nastop med evropsko elito zagotovili le z zmago v finalu pokala državnih prvakov.
V drugem krogu so izločili škotski Aberdeen (4:0 in 1:0), ki ga je vodil pozneje legendarni trener Alex Ferguson, v četrtfinalu je brez večjih težav padla bolgarska ekipa CSKA iz Sofije (5:1 in 1:0), najtežje delo pa je izbrance Boba Paisleyja čakalo v polfinalu. Pomerili so se z Bayernom.
Prva tekma se je v Liverpoolu končala brez zadetkov, na povratni tekmi na Bavarskem pa je zlata vreden zadetek za rdeče dosegel Ray Kennedy. Nemškemu velikanu, ki ga je leto poprej zapustil Branko Oblak, je uspelo do konca srečanja le izenačiti. poznejši izvršni direktor Karl-Heinz Rummenigge je zadel za 1:1, a je Liverpool napredoval zaradi pravila večjega števila doseženih zadetkov v gosteh.
Real prek Interja do prvega finala po 15 letih
Kako pa si je nastop v finalu zagotovil Real, ki je takrat gojil povsem drugačno filozofijo od danes, saj je imel v svoji enajsterici le dva tujca? Najprej se je poigral z najboljšim irskim klubom Limerick (2:1 in 5:1), nato je dvakrat priznal premoč madžarski Honved iz Budimpešte (2:0 in 1:0), v četrtfinalu je Real v slabo voljo spravil lanske mariborske znance, Spartak iz Moskve, ki je kot prvak Sovjetske zveze pred domačimi navijači remiziral z belimi baletniki (0:0), v Madridu pa pogorel (0:2) in izpadel.
1981 finale di Coppa dei Campioni Real Madrid - Liverpool, l'ultima persa dai blancos. In panchina per il Real c'era Vujadin Boškov pic.twitter.com/2PDgBijgWZ
— Tutti Convocati (@tutticonvocati) May 3, 2018
Sledil je polfinale, v katerem se je Real srečal z italijanskim prvakom Interjem. Milančani so prvo tekmo v Madridu izgubili z 0:2, kar se je izkazalo za neulovljiv zaostanek. Na domačem San Siru so zmagali le z 1:0, tako da si je Real zagotovil nastop v velikem finalu. Svoj prvi po 15 letih, skupno pa že osmi. Šest jih je do takrat dobil (v letih 1956, 1957, 1958, 1959, 1960 in 1966), le dva pa je izgubil (v letih 1962 in 1964).
Liverpool je na drugi strani vstopil v pariški spektakel z izjemno statistiko, saj je pred tem finalom dobil obe odločilni tekmi za največjo evropsko lovoriko. Najboljši je bil v letih 1977 in 1978, zdaj pa se mu je ponujala priložnost, da podaljša nadvlado otoških klubov. Leta 1979 in 1980 je bil najboljši Nottingham Forest, leta 1982 pa Aston Villa.
Vprašljivi kralj Kenny, bodoči junak in prvi temnopolti angleški reprezentant
Laurie Cunningham je prvi Anglež, ki je oblekel dres Reala.
Finale je na tribune Parka princev, na katerem domuje v zadnjih letih zelo bogati in ambiciozni PSG, privabil več kot 48 tisoč gledalcev. Čeprav je bil Liverpool v domačem prvenstvu skromen, šele na petem mestu, je veljal za favorita. Angleški klubi so takrat pač veljali za najboljše.
Težave sta jim povzročali poškodbi dveh zelo pomembnih igralcev. Škot Kenny Dalglish, ki se ga je zaradi izjemnih predstav v rdečem dresu oprijel vzdevek Kralj Kenny, zaradi močnega udarca v gleženj na dvoboju z Bayernom več tednov ni treniral, levi bočni branilec Alan Kennedy pa se je vračal po zlomu zapestja, ki ga je oddaljilo od zelenic šest tednov.
Pri Realu je bil za dvoboj vprašljiv le Laurie Cunningham, krilni napadalec, sploh prvi Anglež, ki je zaigral za madridskega velikana. Temnopolti igralec, ki je slovel po hitrih prodorih, je na Otoku igral za Leyton Orient in WBA, nato pa se kot angleški reprezentant preselil v Madrid. Ni se najbolje ujel, saj je v nadaljevanju zamenjal še ogromno klubov. Pot ga je zanesla v Manchester, Marseille, Leicester, Charleroi, London, v sezoni 1988/89 pa se je vrnil v Madrid k Rayo Vallecanu in 15. julija 1989 izgubil življenje v prometni nesreči. Njegova španska žena in sin sta jo preživela, prvi angleški temnopolti reprezentant pa je zapustil svet pri rosnih 33 letih.
Največjo tekmo v karieri je Cunningham odigral 27. maja 1981 v Parizu, ko je odpravil zdravstvene težave in se pomeril s številnimi rojaki, ki so nosili dres Liverpoola. Pri Realu je barve tujcev zastopal le še nemški zvezni igralec Uli Steilike, ki je leta 1977 v evropskem finalu izgubil proti Liverpoolu z Borussio Mönchengladbach, na trenerskem stolčku pa je sedel Srb Vujadin Boškov, ki je pozneje blestel kot strateg Sampdorie, kjer je ogromno izkušenj prenesel na poznejšega slovenskega selektorja Srečka Katanca.
Boškov je vodil številne španske reprezentante. Med njimi je bil tudi zvezni igralec Vicente del Bosque, pozneje dolgoletni španski selektor, ki je rdečo furijo popeljal do evropskega in svetovnega naslova.
Liverpool fans enroute to Paris 1981 pic.twitter.com/H0d8o0xZTE
— Transalpino(Official) (@TransalpinoO) May 17, 2022
Le na angleški in škotski pogon
Liverpool je imel na voljo povsem otoško zasedbo. Če bo v soboto v Parizu v napadu deloval na tuji pogon, saj bodo za obrambo Reala največja nevarnost Egipčan Mohamed Salah, Senegalec Sadio Mane in Kolumbijec Luis Diaz, so takrat v enajsterici kraljevali Angleži, med njimi pa so imeli pomembno vlogo še trije Škoti. Dalglish, Alan Hansen in iznajdljivi strelec Graeme Souness.
Sploh ni nameraval prodirati, a je postal junak finala
Vratar Liverpoola Ray Clemence je proti madridskemu Realu zadržal mrežo nedotaknjeno.
Rdeči so na travnati površini, ki v finalu ni bila v najboljšem stanju, bolje vstopili v srečanje. Imeli so več priložnosti, a nobene tako lepe, kot hitri branilec Jose Antonio Camacho, poznejši trener Reala in španski selektor, ki je bil dresu Reala zvest kar 15 zaporednih sezon, ki se je znašel sam pred vratarrjem, a ni zatresel mreže.
Vratarja Ray Clemence in Agustin Rodriguez sta ostala nepremagana skoraj do konca tekme, Real je dobro pokrival najnevarnejši dvojec Otočanov, Dalglisha in Sounessa, nato pa je v 81. minuti završalo.
Da se dvoboj ni prevesil v podaljšek, je poskrbel Alan Kennedy. Z avta mu je podal Ray Kennedy, s katerim nista v sorodu, nato pa je Alan, ki je v finalu pozabil na bolečine v zapestju, krenil proti španskim vratom. Srečno se je otresel Rafaela Garcie Cortesa, ki je zgrešil žogo, in nato premagal vratarja Reala, ki si je dovolil edino napako na srečanju. Po tekmi je skromno pripomnil, da sploh ni nameraval z žogo prodirati proti golu, ampak da je zgolj stekel pred izvajanjem avta, saj je želel ustvariti prosti prostor za kakšnega izmed soigralcev v konici napada.
Vratar Rodriguez je bil po tekmi tako razočaran, da je medaljo, ki jo je prejel za nastop v evropskem finalu, zalučal v reko Seno. To je storil zato, ker ga je pekla vest po neprepričljivem posredovanju pri zadetku. Tako je bil jezen ob porazu in potrt, da je želel čim prej izbrisati spomine na dvoboj. Njegova medalja tako še vedno počiva na dnu reke, ki teče skozi Pariz.
Alan Kennedy scores vs Real Madrid. Nothing to do to Agustín Rodríguez, GK merengue. 1981. pic.twitter.com/WuIykztIuM
— 🇷 🇴 🇧 🇧 🇮 🇪 (@RobbieRuud) May 11, 2018
Liverpool je v 82. minuti povedel z 1:0, jalovi poskusi Madridčanov, da bi izenačili, pa so ostali neizkoriščeni. Še več, rdeči bi lahko v zadnjih minutah, ko je Real napadel na vse ali nič, še povišali vodstvo, a so ga preprečile spretne obrambe 21-letnega vratarja Rodrigueza. Ta je mesec dni pred finalom nepričakovano vskočil na vrata Reala, ko se je poškodoval prvi čuvaj mreže Mariano Garcia Remon. Bil je deset let starejši od Agustina, a mu jo je zagodlo zdravje in preprečilo, da bi branil v velikem finalu.
Kdo je Alan Kennedy?
Alan Kennedy je odločil finale v Parizu z zadetkom.
Leta 1978 je prišel k Liverpoolu iz Newcastla, kjer je imel status zvezdnika. Takrat je bil star 24 let. Na prvi tekmi je igral tako slabo, da si je trener Bob Paisley dovolil ščepec črnega humorja in dejal, da so ustrelili napačnega Kennedyja. V mislih je imel nekdanjega ameriškega predsednika Johna Fitzgeralda Kennedyja, ki je izgubil življenje leta 1963 v atentatu v Dallasu.
Tri leta pozneje je bil Alan Kennedy standardni levi bočni branilec Liverpoola, saj je hitro prepričal strokovno vodstvo o tem, kaj zmore. Na prvi polfinalni tekmi proti Bayernu je sledilo veliko razočaranje, saj si je zlomil zapestje. Zdravniki so mu dejali, da bo moral počivati deset tednov, a je bila želja branilca, rojenega v Sunderlandu, tako velika, da so našli kompromis.
Razmišljali so o povojih, mavcu, nato pa zapestje za srečanje v Parizu zavarovali s kovinsko ploščico. ''Bilo je neudobno in težko. V današnjem nogometu bi to zagotovo prepovedali, češ da je preveč nevarno za igro,'' je pred tremi leti v pogovoru za BBC obujal spomine strelec zmagovitega zadetka evropskega finala leta 1981.
Dan pred finalom zaradi navdušenja in pričakovanja tekme ni veliko spal. Bil je neučakan, skrbela ga je tudi bolečina v zapestju. Večina soigralcev je imela v žepu že dva evropska naslova (1977 in 1978), pred njim pa je bil prvi finale. Zato je želel na njem nastopiti za vsako ceno.
Trener mu je le nekaj ur pred finalom, ko so nogometaši Liverpoola stopili na zelenico pariškega štadiona, zaupal, da bo v začetni enajsterici
Trener Bob Paisley se je zapisal v zgodovino otoškega nogometa.
''Šokiral me je. Nisem bil povsem pripravljen na to. A ko ti trener enkrat reče, da si v enajsterici, se hitro spraviš v red in pripraviš na tekmo,'' je dejal. To je bila največja tekma njegove kariere, v kateri je za Liverpool v osmih letih odigral 359 tekem, nato pa se vrnil v rojstni kraj Sunderland.
V evropskih finalih je rad blestel, saj je leta 1984, ko je Liverpool premagal Romo v Rimu, izvajal odločilni strel z bele točke in popeljal rdeče do še ene lovorike.
Otočani s pokalom v pariško nočno življenje
Liverpool je po zmagi v Parizu postal prvi britanski klub s tremi evropskimi naslovi, Bob Paisley pa prvi trener, ki mu je uspelo osvojiti toliko lovorik. Pokal je prejel kapetan Phil Thompson, nogometaši pa so si privoščili pester večer po pariških lokalih. Skupina igralcev, s seboj je vzela tudi zmagovalni pokal, je obiskala znameniti klub Lido, znan po plešočih dekletih.
"Na srečo so ga prinesli nazaj,'' je dejal strelec Kennedy, ki se je po veliki zmagi odpravil nazaj v hotel, kjer si je privoščil nekaj steklenic piva in se zabaval s soigralcem Hansenom in njegovo družino. Naslednji dan je sledila vrnitev v Liverpool, svečana parada, ko so z avtobusom brez strehe pozdravili ogromno množico navijačev.
Evropska velikana sta se pozneje v Evropi srečala šele leta 2009, zatem pa je sledil še finale leta 2018, na katerem je Real zmagal s 3:1.
Liverpool : Real Madrid 1:0 (0:0)
A. Kennedy 82.
Liverpool: Clemence, Neal, A. Kennedy, Thompson, R. Kennedy, Hansen, Dalglish (od 85. Case), Lee, Johnson, McDermott, Souness, trener Bob Paisley.
Real Madrid: Rodriguez, Cortes (od 87. Pineda), Camacho, Steilike, Sabido, del Bosque, Juanito, de los Santos, Santillana, Navajas, Cunningham, trener Vujadin Boškov.
