Modri mož, ki ni maral športa

V teh dneh, ko je minilo deset let od smrti nekdanjega predsednika dr. Janeza Drnovška, sem se naposlušal o tem, kdo je bil pravzaprav eden najbolj spoštovanih Slovencev v samostojni Sloveniji, kakšen politik in državnik da je bil. Ampak bolj kot njegova državniška drža ali politična doktrina me je zanimala njegova opredeljenost – do športa. Na pomembneže in vse, ki krojijo tudi mojo usodo, rad gledam z zornega kota športnega navdušenca. Presojam jih tudi po tem, kako se obnašajo mimo običajnega protokola in kakšne konjičke imajo.

Bil je nasprotje zdajšnjega na vseh »pasjih procesijah« sodelujočega predsednika Boruta Pahorja. Za športne privržence in »uslužbence« je bilo Drnovškovo poglavje precej manj privlačno. Kar nenavadno za človeka, ki je prihajal iz delavskega Zasavja. Nenaklonjenosti do športa in športnih zvezdnikov niti ni skrival, njegova vzvišenost je marsikateremu športniku in funkcionarju dvigovala srčni utrip. Bil je ambivalenten, njegov domet je bila največ teniška partija, dokler se je lahko predajal užitkom igre aristokratskega izvora, ki je tudi v nekdanji skupni državi razslojevala »delovno ljudstvo«. A drugače v Sloveniji kot v Zagrebu ali Beogradu. Pri nas je bila v domeni obrtnikov, direktorjev, upokojenih športnikov, tam »na jugu« pa tudi akademikov in meščanstva, ki sta ga največji mesti v primerjavi s politično ideološko očiščeno Ljubljano še vedno ohranili.

Na lastne oči sem se prepričal, kako se je sicer zelo karizmatični predsednik, ko je bil še v vlogi premiera, počutil sila nelagodno v družbi športnikov ali bolje, nogometašev. Slovenska reprezentanca je pred 19 leti gostovala v Albaniji. Ob prihodu v Tirano in na letališče, ki ga je kolikor toliko usposobila ameriška vojska (edini asfaltirani del do napol zgrajene vpadnice do glavnega mesta je bila steza), ker je imela tam bazo za desetine letečih konjenikov, helikopterjev apache, da so lahko posredovali na Kosovu, smo čakali na Drnovškov prihod. Prav ta dan je končal obisk v Albaniji. V nekakšni sprejemni sobi na letališču, kamor je prispel z državniškim spremstvom, se je slabe pol ure družil z nogometno odpravo, in tudi če je poskušal, ni mogel skriti silnega nelagodja ob rokovanju s Srečkom Katancem, Zlatkom Zahovićem, Rudijem Zavrlom ... Dobil sem občutek, da bi se vsemu skupaj najraje izognil, če ne bi bili pomočniki hitrejši od njegovih želja in so na hitro improvizirali še sestanek s tedaj vročimi »zunanjimi ministri« male države.

Tudi pozneje se Drnovšek v vlogi predsednika vlade ali države ni izpostavljal na športnih prireditvah. Spomnim se še dveh druženj, prvo je pripravil kar skupaj s tedanjim predsednikom države Milanom Kučanom dan po velikem nogometnem slavju v Bukarešti leta 2001, drugo ob gostovanju bivšega predsednika Svetovne nogometne zveze Seppa Blatterja, ki je venomer užival v srečanjih z državniki. Švicar se je sicer držal načela, da kamorkoli pride, mora imeti državniški sprejem in obvezno srečanje z vsaj enim od dveh predsednikov. Drugače ga sploh ni bilo na obisk!

Drnovšku ni prav nič škodovala »nešportna drža«, k sreči tudi on športu ni škodoval. Toda šport od njega ni imel nikakršne koristi. Zanimivo, tudi drug Janez, prvak opozicije Janša, kaže ambivalenten odnos do športa, pa čeprav je odličen rekreativni nogometaš, alpinist, pohodnik ... in posredno (prek nekdanjega ministra za šolstvo in šport Milana Zvera) eden od soustvarjalcev šampionske Tine Maze. A šport je zanj le »rdeča trdnjava«.