Medtem ko tranzicijska levica v letošnjem letu praznuje 75 let “osvoboditve”, se druga javnost spominja 75. obletnice ene največjih tragedij slovenskega naroda v zgodovini: povojnih komunističnih pokolov, ki so dosegli vrh konec maja in v začetku junija leta 1945.
Pokoli so se sicer začeli že prej, saj je prve žrtve komunistična revolucija terjala že jeseni 1941, ko je komunistična partija ustanovila svojo Varnostno-obveščevalno službo (VOS), ki je bila formalno del OF, dejansko pa podrejena neposredno KPS. VOS, kasneje preoblikovana v Ozno, je postala udarna pest komunistične revolucije, njeni člani, posebej izurjeni, so bili zadolženi za atentate zlasti na znane osebnosti, ki so bile trn v peti komunistom. Neposredne zasluge za VOS imata zakonca Kidrič – revolucionar Boris Kidrič, ki se mu je nedavno spet klanjala SD, in njegova žena Zdenka Kidrič (rojena Armić) z vzdevkom Marjeta.
Že pred prvo vaško stražo pisali o “beli gardi”
Ni dvoma, da je KPS do konca leta 1941 poskrbela za likvidacijo najmanj 70 Slovencev. Pri tem niso zajeti tisti, ki so bili ubiti neposredno zaradi nasilja okupatorja, slednji pa je izvajal represalije nad nedolžnim prebivalstvom kot odgovor na komunistične provokacije. Ko je sredi leta 1942 nastala prva vaška straža (ni povsem znano, ali je bilo to na Notranjskem ali v Šentjoštu nad Horjulom, saj je šlo predvsem za samoorganizacijo vaščanov v obrambi pred komunističnim nasiljem), je bilo pobitih že krepko čez tisoč Slovencev. Če ob tem upoštevamo še okupatorjevo nasilje, potem lahko razumemo, kako strašna je bila stiska ljudi, ki niso bili varni prav nikjer. Kakšen načrt so imeli komunisti, pa razkriva vpogled v “dokumente ljudske revolucije”, kjer so ohranjena številna pisna navodila komunističnih funkcionarjev njihovim ljudem na terenu. Tako je KPS svoji “nadrejeni”, namreč KPJ, 16. maja 1942 poročala, da imajo na domačem terenu opravka z dvema formalno ločenima skupinama. Prva je tako imenovana bela garda, druga pa sredina, v katero so se združili socialno pobarvan klerikalec dr. /Andrej/ Gosar, ostanki SDS, mlade JNS in Mihailovićevih oficirjev.
“Odnos OF do obeh skupin domače reakcije je naslednji: belo gardo streljamo in bomo sedaj izvedli likvidacije večjega obsega, ki stremijo že k iztrebitvi. Sredino frontalno razkrinkujemo na politični način,” je pod tajnim imenom “Lojze” poročal Franc Leskošek – Luka. Pomenljiv pa je datum – vse to se je zgodilo sredi maja 1942, prva vaška straža pa je nastala šele dober mesec kasneje, vendar so komunisti že veliko prej pisali o “beli gardi”. Izraz je bil seveda vzet iz sovjetskega besednjaka, ki so ga v slovenski jezik prinašali v Moskvi na zloglasni akademiji Dzeržinskega šolani slovenski revolucionarji. Slednji niso prizanesli prav nikomur, niti t. i. politični sredini ne. Tudi “sredince” so imeli namen likvidirati.
Ni šlo za kolaboracijo
Zakaj je treba te dogodke omeniti? Predvsem zaradi razumevanja, kaj je bila v resnici povojna morija. Dandanes režimski zgodovinarji govorijo o poboju “okupatorjevih sodelavcev”, o pobojih pa pišejo kot o kazni za sodelovanje z okupatorjem, češ da so se podobni poboji dogajali tudi drugje po Evropi. Takšne primerjave pa seveda ne držijo, ker so bili zunajsodni poboji kvizlingov po Evropi razmeroma redek pojav, večinoma so jim sodili. Znan je primer iz Francije, kjer je oblast po drugi svetovni vojni hotela kaznovati nekatere katoliške duhovnike zaradi sodelovanja z medvojno marionetno oblastjo, posredovanje nuncija v Parizu, nadškofa Angela Roncallija (kasnejšega svetniškega papeža Janeza XXIII.), pa je pripomoglo, da ni prišlo do škandala in da so se odnosi med Francijo in Svetim sedežem izboljšali. Drugo dejstvo, ki izpodbija poskuse olepševanja komunističnih zločinov na Slovenskem, pa je natolcevanje, da je šlo za pobijanje domobrancev. Že to je bilo sporno, saj je šlo za pobijanje vojnih ujetnikov, kar je bil zločin, vendar so bili na slovenskih tleh pobiti tudi številni Hrvatje, Srbi, Črnogorci, Nemci in Italijani pa tudi Romi. Šlo pa je tako za civiliste kot za pripadnike vojaških formacij. Še vedno ni povsem jasno, koliko žrtev komunističnih pobojev je bilo med Slovenci, saj ni šlo le za domobrance, ki so jih iz več smeri pripeljali s Koroškega (tako čez Pliberk v Celje kot čez karavanški predor mimo Kranja v Šentvid v Škofove zavode, kjer so zgradbo zapustili Nemci, prevzeli pa partizani), pač pa tudi za izginule podpornike OF, katerih edini greh je bil, da so bili premožni. Albert Svetina – Erno je v svojih spominih »Od osvobodilnega boja do banditizma« navedel več primerov umorov po že končani vojni. Prav tako je treba izpostaviti montirane sodne procese, ki so si za vzor vzeli medvojni kočevski proces. Ni šlo torej za kaznovanje kolaboracije, ampak za razredni genocid.
Kočevski rog kot simbol
Ne glede na to, da je po Sloveniji več kot 600 morišč, ki so večinoma še neraziskana, je Kočevski rog še vedno glavni simbol dogajanja maja, junija in julija 1945. Na tem gozdnem območju blizu Kočevja namreč obstaja več krajev, kjer so ujetnike streljali in metali v jame (le malokaterim je uspelo preživeti in pobegniti). Čeprav se vsakoletna komemoracija že od leta 1990 dalje dogaja ob breznu Pod Krenom, je najbolj verjetno prizorišče pobojev Slovencev v jami Pod Macesnovo gorico, kjer so oktobra lani našli številne posmrtne ostanke in tudi predmete pobitih (zlasti rožne vence). Najverjetneje jih je bilo na tem območju pobitih okoli 1500, medtem ko so pri breznu Pod Krenom likvidatorji pobijali ujete vojake in civiliste drugih narodnosti. V številne jame in brezna so nato še leta zatem metali odpadke in jih minirali, kar velja tudi za nekatere druge kraške jame, v katere so metali trupla (ena od jam je na območju Socerba). Spomnimo: tudi rudniški jašek v rudniku Huda jama so zazidali s pregradami. Zanimivo je, kako danes nasledniki morilcev skušajo ta dejanja opravičevati, takrat pa so jih predvsem skrivali. Območja pobojev so redno kontrolirali, odstranjevali križe, sveče in rože, ob rudniške jaške pa celo nastavljali detektorje, ki bi zaznavali navzočnost ljudi. 75 let po teh dogodkih zločini še vedno niso uradno obsojeni kot zavrženo dejanje in kot poskus namernega razrednega genocida – ni čudno, da bi nekateri novodobni revolucionarji tudi v teh časih radi prelivali kri.
Gašper Blažič