V predprostoru poslovnega objekta podjetja Megras v Noršinski ulici v Murski Soboti stoji manjša knjižna omara, na katero je pripet listek s povabilom k branju knjig. Prelet naslovov razkrije njihovo vsebino in to, da so namenjene osebnostni rasti in graditvi medsebojnih odnosov.
»Odnose gradimo doma, tudi v podjetju, in če kdo želi o tem pridobiti kakšna mnenja, si lahko tudi kaj prebere. Ne zaradi mene ali zahteve šefa, ampak ker knjiga o tem nekaj sporoča. Dejstvo pa je, da so knjige vedno napisane v nekem obdobju, odnosi pa se spreminjajo dnevno,« pravi direktor in lastnik podjetja Dragan Mešič, letošnji prejemnik nagrade Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), ki jo podeljujejo za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke. Svoje razmišljanje naveže še na poslovno okolje ter poudari, da če je komu mar za medsebojne odnose, je tudi delo lažje, podjetništvo pa dobi svoj smisel. »Ob tem da služimo denar, si moramo pogledati tudi v oči. Kajti ni tega denarja, da bi zanj hodili delat in se ob tem počutili slabo,« podčrta sogovornik, prejemnik uglednega priznanja.
Ali ste imeli ob povabilu Pomurske gospodarske zbornice, da sodelujete v izboru za to prestižno priznanje, kakšne dvome ali pomisleke?
»Seveda, saj bi to nagrado ali kakšno drugo privoščil še marsikomu, ki je po posameznih ocenjevalnih kriterijih za nagrado morda boljši od nas. Sem pa prepričan, da je bilo naše povprečje, ki ga dosegamo po več kriterijih, vredno dati na tehtnico in da je komisija nagrado upravičeno podelila nam.
Glede na prejete čestitke in komentarje mi ni žal, da smo sprejeli nominacijo. Tudi zato, ker priznanje ni samo priznanje meni, ampak tudi moji družini, staršem in vsemu, kar smo v tridesetih letih delovanja dosegali. Zaradi rezultatov, ki smo jih ustvarili skupaj z zaposlenimi, imamo tudi mi neko vrednost, ki jo je prepoznala komisija pri odločanju o nagrajencih. Ob tej nagradi se vsi počutimo ponosno, upam pa tudi, da vsi vedo, da to ni samo moja nagrada, ampak nagrada nas vseh, tako v podjetju kot tudi v Prekmurju.«
Nekateri mediji, ki so predstavljali letošnje nagrajence GZS, so vas predstavili kot prekmurskega podjetnika. Kako sami razumete takšno identitetno oznako?
»Izkušnjo regijske oznake sem prvič doživel v času študija in ne vem, ali je bila med študenti, s katerimi sem se družil, in pri predavateljih katera druga sprejeta bolje kot prav prekmurska. Tudi če so nekateri menili, da sem se pripeljal po makadamu, je bilo takšno dojemanje posledica neznanja in kratkovidnosti sogovornika, zame pa v resnici pomembna prednost. Ne bi želel, da bi Prekmurje poveličevali pred drugimi regijami, ne bi pa tudi nobeni drugi pripisal, da je boljša od Prekmurja. Prekmurci smo vendar najprej Slovenci ne glede na to, kako smo bili skozi zgodovino poimenovani, in dejstvo je, da smo se ohranili kot Slovenci, smo pa žal v preteklosti izgubili del matice v Porabju. Sam sem torej Slovenec, doma v Soboti, kraju prek Mure, kjer sem se rodil kot Prekmurec.
Da so bili naši kraji skozi zgodovino pod različnimi zastavami, ni toliko bistveno kot to, da se je ohranil prekmurski jezik, zapisana prekmurska 'rejč'. Tega bi se morali veliko bolj zavedati in se nad tem navduševati bolj kot pa nad kulinariko ali dobrimi ljudmi v naših krajih. Da smo bili tu skozi zgodovino vedno na stičišču različnih kultur, nam pove tudi skulptura akademskega slikarja Mirka Rajnarja na krožišču pred BTC v Murski Soboti, ki smo jo izdelali v našem podjetju in jo tudi postavili.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(20 let v EU) Bilanca kaže mešano sliko razvoja, potenciala in zamujenih priložnosti
Slovenci smo po oceni Tadeja Ružiča postali kompatibilni s preostalim svetom, Pomurci pa smo z izvedbo državnih projektov, kot je gradnja avtocestne in železniške infrastrukture, ki jo je EU sofinancirala iz različnih virov, postali kompatibilni s preostalo Slovenijo.
Koliko smo na to, kar smo, ponosni?
»Prekmurje ima veliko uspešnih posameznikov, prepoznavnih umetnikov, strokovnjakov in tudi politikov, vendar najbolj skromni od vseh regij se s tem ne znamo hvaliti. Prekmurje je žal tudi najbolj oddaljeno od Ljubljane, zaradi česar pričakujemo, da bi imeli več podpore. Morda ta vložek res znaša pet odstotkov državnega proračuna, kolikor znaša tudi naš delež pri prebivalstvu, vendar če nekdo vlaganja države meri po naložbah v infrastrukturo, se to ne more šteti za pomoč regiji. Kajti to je osnova za to, da v Prekmurju sploh lahko zadržimo nekaj mladih, kajti trend njihovega odhajanja je zelo neugoden.
Smo pa geografsko v središču med Ljubljano, Zagrebom, Dunajem in Budimpešto, kar je strateško za vsako poslovno pot dobra popotnica. A najbolj pomembno je to, da vemo, da je pri nas lepo in da nam naša zemlja lahko da vse, kar človek potrebuje za življenje. Majhnost je lahko tudi prednost, Prekmurje ekskluziva, Slovenija v malem.«
Nagrado GZS ste prejeli marca, v mesecu, ko praznujemo dan žena in materinski dan. Tokrat med štirimi nagrajenci ni bilo nobene ženske. Ali v tem sami prepoznavate kakšno sporočilo?
»Odgovor na to bi lahko dala komisija, ki je imela v rokah gradivo, o katerem je odločala, sprašujem pa se, ali bi bil peti nagrajenec moški ali ženska. Ta bi namreč predstavljal petino vseh. Ne vem tudi, koliko žensk je na delovnih mestih, ki bi lahko bile kandidatke za to nagrado.
Vprašanje pa mi daje tudi občutek krivde in lahko bi se vprašali, ali je kaj narobe, da so bili izbrani samo moški. Mogoče bodo drugo leto nagrajene samo ženske in bo vprašanje za njih enako iritirajoče. Sem se pa ob prevzemu nagrade od srca zahvalil ženi Maji, s čimer sem povedal, da je nagrada v nekem delu tudi njena.«
So bile ženske pomembne v vašem življenju?
»Moje življenje je bilo do devetega leta v objemu mame Marije in po njej babice Anje. Anja je bila samozavestna in pametna, govorila je tri jezike in z njo sem doživel veliko toplega. Po ločitvi staršev sem bil eden prvih otrok dodeljen očetu in k temu sta pripomogla babica Neža ter dedek Viljem ali Vilmoš, s katerima smo skupaj z očetom živeli naslednjih devet let. Neža ali Agneška, kakor so jo takrat klicali, je bila prav tako močna ženska, saj se je za boljše življenje svojih otrok, danes tudi vnukov, za kar sem ji neizmerno hvaležen, podala v Nemčijo. Bila je moja tretja mama. Kot otrok sem v resnici imel več mam, Heleno, Angelo, Melito, malo tudi Marto. In danes je tu še moja tašča Irma, ki je prav tako močna ženska.
Če se vrnem na vaše prejšnje vprašanje. V Sloveniji je nastopilo obdobje, ko se na pomembnih funkcijah pojavlja vedno več žensk. Pa tudi vedno več dobrih kuharjev med moškimi. Ampak ko imamo med kandidati za izbor žensko ali moškega, mi je zanimivo to, da ste prav ženske tiste, ki raje izberete moškega.«
Podjetje Megras je družinsko podjetje, ki ste ga prevzeli od očeta Karla. Čeprav ste sami na vrhuncu ustvarjalnega obdobja, pa vendar, kako razmišljate o prenosu podjetja, torej lastništva, na naslednjo generacijo?
»Ob 'erbiji' smo imeli v družini že od nekdaj neke dogodke, kar se mi je zdelo nenavadno, sem pa z leti spoznal, da je podobno v vseh družinah, kjer imajo kaj razdeliti. Če verjamete ali ne, o tem, kako bom predajal podjetje, sem razmišljal od takrat, ko sem videl, da tudi med našimi sorodniki pri tem nastajajo napetosti.
Omenil sem že, da sem imel veliko mam, prav tako sem imel veliko učiteljev. Od očeta sem se naučil, kako se dela in na koga se obrniti, ko ne veš, kako naprej, mnogo nasvetov sem dobil tudi od številnih posameznikov, ki živijo v našem okolju. Ni važno, ali so bili dobri ali slabi, odločiti sem se moral sam. Dober vodja, lastnik ali starš se od slabega loči po tem, ali je večina njegovih odločitev pravilnih, najboljše, če so pravilne vse. In prej ko bom pri svojih otrocih videl voljo za odločanje ter sposobnost sprejemanja pravilnih odločitev, prej se bom umaknil z vodstvenega mesta in v podjetju delal nekaj drugega. Kdaj bo čas za to zrel, ne morem reči, gotovo pa se ne bi rad upokojil kot direktor podjetja Megras.«
Podjetje Megras 90 odstotkov prihodkov ustvari s prodajo specializiranih kovinskih polizdelkov na tuje. Ali imate ambicije, da bi razvili neki lasten produkt?
»Pred kovinsko proizvodnjo smo bili uspešni v gradbeništvu, ob tem pa smo želeli imeti nekaj zraven, nekaj še boljšega. To je tudi osnova za zmanjšanje tveganja glede obstoja podjetja, kajti na eni nogi težje stojimo kot na dveh, še boljše je imeti tri ali več. Ker pa je ta specifična kovinska proizvodnja nenehno rasla, smo področja, ki so predstavljala alternativo, razvili bolj malo. Kljub temu ob osnovni dejavnosti ponujamo še storitve s hiabom, imamo avtopralnico in v strojnem parku vedno več univerzalnih strojev, ki nam bodo omogočali diverzifikacijo oziroma raznovrstnost ponudbe. Imeti lasten izdelek je naša želja, morate pa razumeti, da za nas pomeni nova tehnologija tudi nov produkt.«
Potreba po konkurenčnosti je v zdajšnjem času zelo pomembna.
»Da, s tem da Evropa preostalemu svetu konkurira s slabšega položaja. Ne govorimo samo o energetskih virih, ampak predvsem o prilagajanju gospodarstva zahtevam po zmanjšanju vplivov na okolje. Na splošno gre za dobre predpise, ki so glede na klimatske spremembe upravičeni, vendar evropsko gospodarstvo zaradi tega postaja vse manj konkurenčno. Težava je v tem, da nekomu iz tretjega sveta tega ni treba upoštevati.
Motivacija za varovanje okolja nam tudi splahni, ker nihče ne govori o tem, koliko ogljikovega dioksida se sproži na primer z eno samo granato, ki pade na Ukrajino. Govorimo tudi o povečanju proizvodnje orožja. Kakšna je ta proizvodnja, se sprašujem. Ekološka? Mislim, da bi država morala pomagati gospodarstvu, ki zaradi evropskih zahtev na globalnem trgu ne bo več konkurenčno. Za zdaj ni vse črno in Evropa še vedno izvaža, so pa po informacijah kupcev naših proizvodov pritiski vse večji.«
Ob prevzemu nagrade ste dejali, da verjamete v načelo vračanja dobrega z dobrim. Kakšne so vaše izkušnje s spoštovanjem in delovanjem po tem načelu v poslovnem svetu?
»Za vse obstaja neka meja, tudi za dobroto. Veste, ni dobrota v tem, da nekomu nekaj daš, pomembno je, če si mu s tem pomagal. V tem primeru bi bil verjetno vsak pripravljen na podoben način to dobro vrniti. Ko vam nekdo obljublja odličen zaslužek in velika naročila, ob tem pa vam ne more povedati nič o sebi, svojem podjetju, referencah, ali ko govori in te ne more gledati v oči, potem se takšnega posla raje izognem.
Res pa je tudi, da ni kupec vedno tisti, ki bi nas hotel izsiljevati. Izsiljujejo razmere na trgu in to, kar se dogaja na trgu, so pač težave gospodarstva, ki pa se sicer z zaostankom prenašajo tudi na gospodinjstva.«
Med vašimi zanimivejšimi izjavami je tudi tista o umetnosti vodenja podjetja. Ali najdete navdih za to v kulturi, ki vam je blizu?
»V strojništvu imamo standarde, v pravu zakone, v podjetništvu predpise, v družbi pravila, vzgojo in bonton in tega se moramo držati. Se pa v življenju vsakodnevno srečujemo s trenutki, ko se na te stvari ne moremo nasloniti in si s tem pomagati. Neznanka so tudi vsakodnevne nove preizkušnje, kakor je na primer ta najin pogovor, ko še ne vem, kaj bo iz tega nastalo. V takih situacijah mi vsekakor pomagajo tudi odigrane odrske igre, ki so velikokrat resnične zgodbe.
Veste, noben umetnik ne nastane na akademiji, kakor tudi diploma ni sama po sebi umetnost. Umetnost naredimo ljudje s tem, ko jo prepoznamo v nekem delu. Ko iščemo posebnosti in razloge, zakaj je nekaj boljše od povprečja, edinstveno, povsem novo, in o tem govorimo pozitivno, v superlativih, se na ta način delu priznava cena ali – kot temu rečemo v računovodskih bilancah – priznava se dodana vrednost. Kolikor se ta dvigne, toliko je umetnost ali delo tudi vredno.
Ob tehnični plati mi je bilo v življenju predstavljeno tudi, kako družba živi. Deležen sem bil spodbud posameznikov, ki so me vabili na razstave in gledališke igre. Ob tem sem spoznaval, kako prepoznavati umetnost, kulturo in tudi zgodovino. V tem pa sem videl tudi nekaj, kar me sprošča. Težava je morda v tem, da sedim v službi in še v gledališki dvorani, zato bi bil skoraj rajši, če bi lahko v gledališču stal, torej da bi bile gledališke igre aktivne. Zanimivo mi je tudi, da smo v gledališču v glavnem starejši, stari ljudje in da mladi vanj ne zahajajo, kar ni najbolj obetavno. Ob nakupih v trgovskih centrih je namreč veliko drugih stvari, ki nas lahko notranje napolnijo in polepšajo dan, tudi obiski gledališča, galerije, muzeja. Z umetnostjo je osebnostna rast toliko večja.«