Starši ujetniki svojih otrok

Pogovor z Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko

Biti starš. Sliši se lepo, tudi bere se prijetno. In ob koncu dneva, ko potegnemo črto, najverjetneje tudi je tako, le da se na poti od jutranje zore, pa vse tja do mraka, dnevno lahko marsikaj pripeti. Zgodi. In ne glede na želje, plane in namene, ko starša na začetku poti najverjetneje optimistično in polna upov zreta v prihodnost, podkrepljena z občutkom neizmerne moči in svobode, saj bosta lahko otroka vzgajala na način, ki jima je blizu in v katerega verjameta, si najverjetneje ne predstavljata, da se bosta morebiti nekoč znašla na razpotju. Preplavljena z občutki izjemne nemoči in izgubljenosti. In navkljub dobri veri, da sta naredila največ in najboljše, kar sta lahko, se bosta znašla tam, kjer si vsekakor nista želela biti.

»Kaj bi bilo, če bi bilo«? Res je. Kaj bi bilo? Nihče nima absolutnega odgovora na tovrstno vprašanje in ga tudi ne more imeti. Nekaj pa vendarle imamo in še marsikaj lahko naredimo. Za začetek povsem iskreno pogledamo situacijo, v kateri smo se znašli, jo opišemo z besedami, ki ji pripadajo ter poskušamo poiskati tisto nekaj, kar nam bo omogočilo narediti korak naprej v smeri konstruktivnega razreševanja le te.

Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko ter vodjo Študijsko-raziskovalnega centra za družino v Domžalah, smo se pogovarjali o situaciji, ki je veliko bolj pogosta, kot si starši upajo priznati.

foto: osebni arhiv Lidija Bašič Jančar

»Rdeča nit staršev, ki pridejo po pomoč je ena izjemno velika nemoč. To je občutek, tako zelo prisoten, močan in globok občutek, ki ga čutijo v sebi. Kot da ne morejo ničesar več narediti oziroma, da nimajo več moči nad svojim otrokom« iskreno opiše stisko, ki jo doživljajo starši.

»Predstavljajmo si otroka, starega 9,10,11 let. Kako je mogoče, da dva odrasla človeka, nimata več moči nad otrokom« je vprašanje, ki ga naša sogovornica kot iztočnico pogosto zastavi staršem in ob tem doda: » Kaj če je to samo občutek?« Starši nato v pogovoru pogosto pridejo do spoznanja, da gre dejansko za izjemno močan občutek. »Ni namreč ene logične osnove, dejanske osnove, da bi zares bilo tako. V trenutkih pa zmanjka načinov, zmanjka vzgibov, ki bi pomagali. Preprosto zmanjka enih besed, zmanjka razumevanja, sočutja in poslušanja. Zmanjka znanih prijemov, novih pa še ne poznajo.«

Skušam si predstavljati starša, ki situacijo, v kateri sta se znašla, opišeta z besedami »sva brez moči«? Sprašujem se, kakšna so njuna pričakovanja ter kakšno predstavo imata o starševstvu in njuni vlogi? In nenazadnje, kaj ju je pripeljalo do misli, do zaključka, da nimata moči?

Starši si najpogosteje predstavljajo, da jih otroci ubogajo. In takrat, ko jih otroci ubogajo, imajo starši občutek, da imajo moč. Da še imajo kontrolo nad njimi. Nakar se zgodi, da prične otrok z različnimi vedenji sporočat, da mu nekaj v odnosu s starši ni v redu. In takrat imajo starši občutek, da stvari ne gredo več po planu in da se ne odvijajo več tako, kot jim je znano in poznano. V resnici pa jim otrok z vedenjem sporoča, da si npr. želi več komunikacije. Da si želi biti slišan, začuten ali pa kaže, da mu določene stvari niso v redu ( npr. konflikti med staršema) In tukaj se zalomi. Namreč, starši si želijo otroke, ki ubogajo, še bolje rečeno, take, ki jim sledijo. Pogosto starši prav pričakujejo, da bodo otroci pridni in ubogljivi.

Sem brez besed. Lažje si namreč tovrstna pričakovanja predstavljam v odnosu do hišnega ljubljenčka, kjer gospodar pričakuje, da ga kuža uboga. Posluša. In mu ugodi.

Obstaja zelo zanimiva karikatura, kjer oče hčerki poudarja: »Draga hči, ko boš velika, želim, da si pogumna, neodvisna in suverena. Dokler pa si še otrok, pa od tebe pričakujem, da si pasivna, ubogljiva in prilagodljiva«. To dvoje ne gre skupaj. Vse se začne v najzgodnejših letih življenja. Suverenost, samostojnost in odgovornost se razvije ob starših, ki otoku omogočajo, da je lahko tak, kakršen je in ga ob tem spremljajo. Suvereni, samostojni in odgovorni starši so tisti, ki se zmorejo uglasiti na potrebe otrok in ne dopuščajo, da bi se zgodilo obratno.

Od otrok/a se torej pričakuje, da uresničuje/jo, izpolnjuje želje starša?

Res je in to je škodljivo za otroke. Starši, ki nimajo izpolnjenih in zapolnjenih svojih otroških potreb, nezavedno pričakujejo in delujejo na način, da otroci zadovoljujejo njihove potrebe.(npr: Ker starši ne prenesejo jeze svojih otrok, jih naučijo, da le ti jeze ne izražajo. Da ne izražajo strahu ter žalosti. Prav tako otroci ne smejo biti živahni, saj jih to nervira, itd). Otroci imajo moč, da s svojim načinom, potegnejo ven nerazrešene vsebine, ki jih starši nosijo s sabo še iz svojega otroštva. Kjer se starši zataknejo s svojim otrokom je točka, kjer že njihovi starši niso zmogli s potrebami, ki so jih imeli oni kot otroci. V kolikor starši zatrejo otroka v trenutku, ko le ta nekaj izraža, potem starši tudi sebi zaprejo pot, da bi lahko izvedeli in predelali nekaj o sebi.

Najstniki včasih tudi z agresivnim vedenjem sporočajo, da si želijo, da bi starši uresničili njihove želje in potrebe. Nadaljujejo torej z načinom, ki so ga bili deležni kot otroci. Z mislijo, željo in zahtevo, da drugi poskrbijo zanje.

Dokler so otroci majhni, jih starši še obvladajo. Obvladajo v smislu, da ko je potreba starša, da ga otrok uboga in da naredi, kar si starš želi, marsikaj dosežejo tudi z uporabo groženj. Ko pa otroci zrastejo, govorimo o starosti 10, 11,12 let, ko so tako rekoč na pragu najstništva, takrat starši tega več ne morejo narediti, saj so otroci tudi že fizično večji, etc. Nekateri skušajo svojo voljo uveljavit z uporabo sile in ko ni želenega učinka, se v njih pojavi občutek nemoči. Občutek, da kot starš nič ne moreš. Ko torej starši želenega ne morejo doseči na poznan način, se v njih pojavi občutek, da ničesar več ne morejo doseči. Ampak, vedno je potrebno pogledati še z drugega zornega kota. Na tej točki pa se starši ustrašijo.

Primer: Starš se zaveda, da otrok, mladostnik, po 23.uri, nima razloga za »ponočevat« zunaj. Logično razmišljanje je: »ok, zakaj bi moral biti otrok zunaj po 23.uri? Povsem prav je, da ni. Kako bomo to dosegli? Ali na način, da kot starš uveljavim argument moči ( ker sem starš in sem rekel ne, bo ne), ali z dogovarjanjem, pogovarjanjem in sodelovanjem, kjer bo otrok lahko razumel, zakaj ne sme biti zunaj po 23.uri? Na tem »primeru« se lepo vidi način, kako so bili starši in otroci navajeni postopat.

Pogost primer je tudi otrok, ki se sredi trgovine vrže na tla. Obstajajo različni načini, kako se odzvati na tovrstno situacijo. Lahko se otroka na silo odvleče iz trgovine ali se ubere drugačen pristop.

To je naporno.

Res je, ampak tako pač je.

Otroci v trgovini. Pogosto sem doživela, kako je otrok sredi trgovine »protestiral«, jokal, kričal, etc. Starša sta pristopila, eden od njiju ga je sunkovito zagrabil za roko in jezno izjavil: »kaj je s tabo narobe?« »Klišejski« stavek, kateremu pogosto sledi še hitro korakanje proti izhodu.

Najpogostejši vzrok, da se otrok sredi trgovine vrže na tla, je utrujenost. 80 % otrok se tako vede, ker imajo vsega dovolj. Otroci so utrujeni, vzdraženi (tako telesno, kakor možgansko) in zato se vržejo po tleh (njihovo sporočilo je, da ne zmorejo več). Če bi starši to vedeli, kaj bi naredili? Sredi nakupovalnega centra se zgodi, da ima otrok vsega dovolj. Preveč mu je vsega, nakar se vrže po tleh ali »izjavi«: ne grem več nikamor.« Seveda, ker ne zmore več. Starši pa to vzamejo, kot da so otroci grozni. Češ, kaj počnejo in kako se vedejo! Tudi okolica nanje tako gleda. Grozen otrok, kaj je naredil! Otrok ni nič grozen. Čisto normalen je. Najbolj normalen odziv na utrujenost tako majhnega otroka.

»Pa kaj je s tabo narobe!?« Grozljiva izjava. Grozljivo vprašanje.

Grozljivo je to, da, ko otrok izraža svoje želje in potrebe, mu starš odvrne: »kaj je s tabo narobe?« Poglejmo, kaj se zgodi, če starši otroku to večkrat ponavljajo: otrok vsekakor dobi sporočilo: »kar jaz mislim, čutim in želim, to ni prav. Z mano je nekaj narobe. Bolje bo, da razmišljam kot hočejo drugi, zato ker potem z mano ne bo nič narobe.« In posledično imamo odrasle ljudi z mišljenjem, da morajo ugajati okolici, da je z njimi nekaj hudo narobe, če sledijo sebi, svojim željam in potrebam, itd…

In tukaj so verjetno skriti zametki uresničevanja želja in pričakovanj drugih?

Celo življenje uresničevat želje in potrebe drugih. To je najbolj grozno, saj pomeni izgubiti sebe. Prvi preizkus odnosov je puberteta, ko skušajo dekleta ugotovit, kaj želijo ter hočejo drugi (zlasti fantje) in seveda tudi obratno. Že tam hitro opazimo, kako nekateri mladostniki sledijo hotenjem drugih. Kako se ne zmorejo postaviti zase, postaviti meja, pogosto na lastno škodo. Vse to se ponavlja v vseh kasnejših odnosih. In potem se čudimo, da smo, kjer smo. Da ne vemo, kdo smo, kaj želimo in kaj rabimo? Če se vrneva nazaj, kaj je s tabo narobe, če si utrujen in želiš počivat?

Pretirana ustrežljivost na eni strani in pretirane zahteve do drugih na drugi. Ravnanja, kjer posamezniki delajo kar hočejo, medtem, ko jih okolica potihem podpira, tolerira z namenom, da nima težav.

Gre za isti konec čustvenega zanemarjanja, le da je to druga stran.

Otroški možgani pri treh letih še niso toliko zreli, da bi se lahko nemudoma naučili, ampak potrebujejo toliko in toliko ponovitev. Ali bodo starši vztrajali na svojih odločitvah in v komunikaciji z otroci postopali na lep, sočuten, vendar tudi jasen in odločen način? Starši, ki pri sebi ne zmorejo vztrajat, bodo popustili in »minimizirali« z izgovori: Kaj pa je to takega? In kasneje se bodo pojavili drugi primeri.

»Kaj je s tabo narobe!?« ni edina fraza, ki ima tako zelo destruktivno moč. Še nekaj jih je, ki nosijo isto sporočilo, le besede so drugačne.

To so stavki, s katerimi odrasli projicirajo svoje nepredelane vsebine. So stavki, ki so jih bili sami deležni od svojih staršev, pa se tega ne zavedajo. Primeri takih, za otroka uničujočih stavkov, so še: »To bi pa že moral znati!, Kako pa lahko sošolcu to bolje uspe?, Ne morem verjeti, da tega ne znaš!, Kolikokrat ti bom še moral reči?, Umiri se!, Utrujajoč si!, Zakaj nisi tak in tak …

foto: pixabay.com

Za konec bi poudarila, da četudi, kot starši naredimo napake, ne smemo obupat ali klecnit pod težo krivde. Časa ne moremo zavrteti nazaj, lahko pa poiščemo točko, ter z novimi spoznanji, dognanji, pristopi in načini, snujemo pot naprej. Če ne zmoremo sami, si poiščimo pomoč. Vzgoja je proces učenja starša ob otroku. Četudi je težko, se moramo zavedat trenutkov, ko nam je ob otrocih neprecenljivo.

Vzgoja ni stvar receptov, ampak je stvar procesa in rasti. Procesi so vezani na osebno rast, kjer se sproti učiš, razglabljaš in pri sebi iščeš. Ni potrebno znati vsega čez noč.

Avtorica: Petra Petravič

 

Tagi