Ponedeljek, 10. 12. 2018, 10.56
5 let, 4 mesece
Pogreb slovenske poštenosti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
98
Tudi na mojih predavanjih o slovenstvu se je vedno našel kakšen človek, ki je nazadnje, med vprašanji in odgovori, dvignil roko in dodal: recite karkoli, a pošteni pa smo.
Zadnje županske volitve so nam razširile obzorja s precej novostmi in smermi, kamor lahko gremo kot država. Prvo: vsak glas šteje. Po teh volitvah ni več izgovora. Drugo: če kandidirate, je pripadnost stranki enaka mlinskemu kamnu okoli ledvic (razen, če niste sami svoja stranka). Tretje: šerifski časi se iztekajo. Četrto: nastajajo gibanja, ki poskušajo nove in sodobne pristope, recimo Nova Gorica. Peto: Radenci.
Naša poštenost
Šesto: predstava, ki jo imamo o sebi, in realnost sta že tako narazen, da rezultati volitev morajo pomeniti korekcijo.
Vsaka skupnost si pripiše osnovne značilnosti, ki jo določijo. Kdor te značilnosti ima, je naš, kdor je nima, pa ne. Ključnih značilnosti nikoli ni veliko, mogoče tri, štiri. Temeljni lastnosti, ki si ju sami pripisujemo, sta zagotovo naša pridnost in poštenost. Pri čemer ima druga štirikrat več zadetkov na Googlu kot prva, torej nam je poštenost res najbolj pogosto na jeziku in tipkovnici.
Vsa ta leta nam pomeni ključno razliko med nami in Balkanci, recimo. Kadar nas je kdo uvrstil med "južnjake", smo vedno rekli, da to ne more držati, saj smo poštenjaki. Največ je za slovensko poštenost naredil dr. Trstenjak, ki je o njej napisal kar nekaj knjig.
Človek, ki je pisal strokovno o ustvarjalnosti, barvah in mnogih drugih temah, je v knjigah o slovenski poštenosti tako nestrokovno pobezljal, da jih lahko razloži le njegova silna želja, da bi stvari res bile take, kot jih opisuje, čeprav se na dnu srca zaveda, da niso.
Slovenski občutek vzvišene poštenosti se ne zmeni za dejstva in statistike. Pred nekaj leti, ob imigrantski krizi, se je v razpravah, kako morebitne prišleke vključiti v družbo, čisto zares odprlo vprašanje, kako jih naučiti naše poštenosti. Češ, naš standard je v tem tako višji od njihovega, da bodo resne težave.
Tudi na mojih predavanjih o slovenstvu se je vedno našel človek, ki je nazadnje, med vprašanji in odgovori, dvignil roko in dodal: recite karkoli, a pošteni pa smo.
Širjenje samega sebe
V enem od romanov Milana Kundere zdravnik, ki izvaja umetne oploditve, ugotovi, koliko boljši bi bil svet, če bi bilo več ljudi podobnih njemu - inteligentnih, izobraženih, prijaznih, lepega videza. Zato seveda pacientkam daruje svojo spermo.
Kaj pa je vzgoja drugega, kot narediti otroka po svoji meri? Oziroma iz otroka narediti vse tisto, kar bi mi bili radi, pa nismo? Če ne verjamete, se pojdite kdaj družit s starši, ki vozijo otroke v športne klube, v glasbene šole in tako dalje.
Skratka, o drugih sklepamo iz sebe in v drugem imamo sebe radi.
Priznajmo, svet bi bil harmoničen in čudovit, če bi bili vsi taki, kot mi.
Poštenost
Kar pomeni, da od drugih pričakujemo naše kvalitete.
Naša največja kvaliteta je poštenost.
Torej jo od drugih absolutno zahtevamo.
Kdor ni pošten, pri nas nima nikakršne, niti najmanjše možnosti v javnem življenju.
Politik, ki krade, goljufa, ponareja diplome, je "gotof" tisti trenutek, ko ga odkrijemo.
Župan, ki je ukradel občinski denar, s sklonjeno glavo s sodišča odhaja v zapor in po njem v zasebnost, saj ne bo nikoli več županoval.
Glede na našo poštenost torej pri nas ne vladajo nemški standardi, marveč skandinavski in celo več.
Realnost
Rad navajam statistike in povezave do virov, tokrat se bom vzdržal, ker globoko menim, da nima smisla. Poglejte sami, koliko naših županov in politikov je bilo na sodiščih, pravnomočno obsojenih, pa jim nič ne škodi. Volivci jih volijo vedno znova, pa čeprav so ukradli njihov, občinski denar.
Sam trdim, da kakšna posebna slovenska poštenost nikoli ni obstajala (nacionalni junak Martin Krpan je tihotapec), a tudi njen največji vernik bi pa res lahko že ugotovil, da veruje v praznega malika.
Leljak
Po vseh "slovenskih poštenjakih", ki smo jih gledali do zdaj in pričajo o smrti slovenske poštenosti, smo doživeli še njen dokončni pogreb. Roman Leljak je postal župan Radencev. Občani so ga predlagali in ga izvolili. Nikogar ni motila njegova dolga kariera v slabem, začeta že v jugoslovanski vojski: "obsojen na 14 mesecev zapora zaradi tatvine kasetofona in denarja ter zaradi nepooblaščenega snemanja" (vir). Sledil je prvi podjetniški zagon, krediti za nakupe avtomobilov, a malce prilagojeni: "Leljak uporabil njihove podatke in ponaredil podpise, vzel kredit na njihovo ime in denar obdržal zase".
In tako dalje in tako dalje.
Trenutno upnikom po zadnjih podvigih še vedno dolguje skoraj osem milijonov evrov, kar je dvakrat več kot letni proračun Radencev, in je uradno brez prihodkov (vir). Upajmo, da ima darežljive starše, tako kot Boris Popovič, ki "mu vse, kar ima, kupi mama." (vir).
Zakaj volimo, kot volimo?
Mit o slovenski poštenosti je zombi, ki se že desetletja opoteka po deželi. Volitve v Radencih so njen pogreb. Kdorkoli je kdaj verjel, da sta poštenost in pridnost značilnost, ki nas naredita, se mora zdaj ozreti po drugih razlagah.
V Ameriki, recimo, imajo silno radi bogataša, ki je začel iz nič. Zato je Trump tako poudarjal, da je začel kot siromak, češ, oče mi je dal en sam piškav milijon. Na vse načine pa je hotel pozabiti preostalih 59,6 milijonov (vir).
Druženje s takim človekom pojmujemo kot druženje z nekom, ki ima gripo: mogoče se bomo pa česa nalezli. Ni čudno, da je Trump celo ustanovil akademijo, kjer je svoje oboževalce za drage denarje o tem poučeval.
Pri nas poslovni bogataši, četudi samorastniki, niso cenjeni. Zaradi svoje podložniške zgodovine imamo radi ljudi, ki se znajdejo v sovražnem okolju in ki nam obljubljajo, da bodo vse "zrihtali". To "rihtanje" ne vključuje zakonitosti in poštenosti, večinoma mu je celo nasprotno. Skratka, pomemben nam je končni rezultat in povsem nepomembna pot do njega - kar nikakor ni definicija poštenosti, priznajmo.
Obenem beseda "zrihtati" pomeni še nekaj: človeka, ki je poskrbel za zunanji videz, ne glede na vsebino in pot do nje.
Upam, da zdaj lahko fantazmi slovenske poštenosti dokončno rečemo zbogom.
(Smešno, a zdajle je sosed na glas pribil popevko "Ako su to samo bile laži". Prisluškujejo mojim mislim? Bom moral nositi aluminijasto kapico?)
Bavčar
Igor Bavčar je pred nekaj leti povedal, kam se kani vrniti iz zapora: "Ne morem izključiti vrnitve v politiko" (vir) in malce debelo sem pogledal. A zdaj mu dam prav, njegova zla in kriminalna dejanja volivcev ne motijo.
Na dnu vsega bo odločalo le, če še lahko kaj "zrihta". Če da, potem je vse drugo nepomembno, sploh pa poštenost.
Ljudje po vsem svetu si drugega bolj zapomnijo, če menijo, da opravlja poklic, ki bi jim lahko koristil. Zato si najbolj zapomnimo zdravnike. Verjetno je v družbah z omejenimi resursi tako gledanje še bolj poostreno. Pri nas smo v tem dosegli skrajnost: ljudje so "rihtabilni" ali "nerihtabilni", to sta edini lastnosti, ki nam še kaj pomenita. Prvi so naši, drugi pa vaši.
POZOR: nadaljevanje!
V sredo bo objavljena kolumna Zakaj je zmagal Roman Leljak?, ki nastaja po pogovorih z mnogimi prebivalci Radenc, volivci in nasprotniki novega župana. Ne zamudite je, saj boste izvedeli, zakaj so občani v njem ugledali "rihtabilneža" in kakšni pogoji so morali biti zato izpolnjeni.
98