Pravljica o pogumu ljubiti

Prva uprizoritev novega dodatnega programa je nastala na pobudo igralskega para iz novogoriškega ansambla, Maje Poljanec Nemec in Mihe Nemca, ki je lani magistriral iz režije na ljubljanski AGRFT.

Maja Poljanec Nemec v avtorskem projektu Avgust  Foto: Peter Uhan
Maja Poljanec Nemec v avtorskem projektu Avgust  Foto: Peter Uhan

Avgust je pravljica za odrasle Hermanna Hesseja. Želja matere, da bi njenega sina vsi ljudje imeli radi, se sprevrže v prekletstvo. To je želja, ki jo na tihem gojimo vsi. A kakšen svet se nam odpre, če si mi upamo ljubiti druge, če pozabimo na vse sodbe, predsodke in previdnost?

Ta zgodba me je spremljala že od mladosti, mi zastavljala nerešeno uganko, mi vedno znova prihajala na pot, me ganila, prevzela in odpirala oči. A vedno znova sem jo pozabila. Izgubila se je med drugimi knjigami, dogodki in hitrostjo življenja.

“Hlepel je po pogledu človeka, kakor ni nikdar hlepel po ničemer.”

(iz predstave Avgust po Hermannu Hesseju)

In potem smo se ustavili. Bila je izolacija. Ustavil se je čas, rutinske stvari in opravki, ki so izpolnjevali dan, so izpuhteli. Nenavadna praznina in prostor, ki se je odprl navznoter v srčike naših domov, v biti sam s sabo in svojo družino, je privlekel na dan tudi potrebo po tej zgodbi - vprašanje, kako ljubiti v tem svetu.

V našem domu je gledališče doma in čeprav ga poskušava z možem igralcem in režiserjem postavljati pred vrata, je to način izražanja, deljenja in raziskovanja občutkov, ki nama je lasten. In ko je ponovno vzniknila na plano Hessejeva pravljica, sem se odločila, da jo postavim na oder. Mož mi je prijazno ponudil roko in postala sva ustvarjalni tandem. Za uro ali dve na dan, medtem ko sta se najina otroka igrala, sva spustila gledališče v hišo in se potapljala v raziskovanje Hesseja. Toliko sta otroka zdržala in vmes prihajala kukat na vaje. Oder je predstavljal naš domači kavč. Zasnovala sva ga tako, da ga lahko sestaviš v kvadrat, odstraniš zgornje blazine in nastane prizorišče. Dva krat dva metra. Nad njim obešena visi ptica, štorklja, ki sva jo dobila ob rojstvu prvega otroka, in beli slon iz Nepala, ki mi ga je nekoč prinesel prijatelj s potovanja. Pridružili so se klavirski stol, miza, kuhinjski stoli in naša dnevna soba je v samoizolaciji postala gledališče.

Predstava se je gradila od aprila do septembra, delček za delčkom. Tako dolg študij je omogočal zorenje in čas za refleksijo etap, ki so komunicirale z življenjem in dogodki okrog nas. V naši dnevni sobi se nama je avgusta pridružil še Tomi, glasbenik, ki je prinesel zvoke in raziskovanje tega neotipljivega valovanja, ki nas obdaja.

Septembra nas je sprejelo gledališče. Laboratorij duha in zgodb. Naša dnevna soba se je preselila na mali oder SNG Nova Gorica. Oder dva krat dva metra. In ptiček in slon.

Predstava se vsakič znova rodi skozi skupno duševno ustvarjanje gledalcev in ustvarjalcev.

In mi potujemo z njo naprej, skupaj z vsemi bitji, ki so se nam pridružila, in se potapljamo v večno vprašanje poguma ljubiti ljudi.


Najbolj brano