Oglasila se je Tea, ena prvih Slovenk, ki je javno spregovorila o koronavirusu in priznala, da je test sicer negativen, a posledice ostajajo. 😞
Se še spomniš mlade Slovenke Tee, ki je v začetku širjenja koronavirusa med prvimi spregovorila o bolezni in simptomih?
Njeno zgodbo si lahko prebereš TUKAJ, o tem, kako se je zapletlo pa TUKAJ.
Po dobrem mesecu dni od trenutka, ko so ji zdravniki postavili diagnozo, se je Tea ponovno javila na svojem blogu 'Koronavirus - kaj pa zdaj', in razkrila, kakšno je njeno življenje PO bolezni.
Preberi, kaj je zapisala:
"Potek mojih dni je ponavljajoč, zato vam le stežka napišem kaj novega. Kar se tiče počutja, ostaja nespremenjeno."
"Simptomov ni več, se pa, kot sem že kdaj omenila, čutijo posledice na telesu."
"Veliko bolj sem utrujena kot ponavadi, počutim se, kot da sem med pripravami na razstavo na faksu. Takrat namreč cele dneve preždimo na podstrehi fakultete in končujemo projekte, pogosto pa se delo zavleče v noč. Je pa res, da je takrat utrujenost popolnoma drugačna.
Povzroči jo celodnevna aktivnost in malo spanca, zdaj pa spim večino dneva in sem komaj kaj aktivna, saj kaj dosti tako ne morem biti. Utrudi me že par minut igre s psičko, hoja po stopnicah ko grem na travnik za hišo, tuširanje, preoblačenje, zadiham pa se včasih že med jedjo."
"Zdaj že res komaj čakam, da si bom lahko postopoma začela nabirati moč in kondicijo, čeprav vem, da bo to dolgotrajen postopek.
Kar je novih informacij, je predvsem ta, da bom imela ponovno testiranje v torek dopoldan, zato računam, da bom najkasneje v sredo že lahko z družino. Sem se pa danes preko vrta pogovarjala s sosedo in ko sva se pogovarjale o tem, kako je v izolaciji in o tem, da imamo srečo, da živimo vsaj v hišah z velikimi travniki.
Naša hiša se včasih zdi prevelika, sploh ko pride do pospravljanja, a ob takih trenutkih si res hvaležen, da imamo prostore, da lahko jaz preživljam karanteno v dokaj normalnih razmerah. Ne predstavljam si, kako mora biti tistim, ki živijo v blokih, v manjših stanovanjih, kjer se ne moreš niti umakniti na samo, hkrati pa v primeru, da stanovanje nima balkona, ne moreš niti na sonce.
Mislim, da v tem času dojemamo, kako pomembne so stvari, ki jih navadno jemljemo za samoumevne. Ne glede na to, v kakšni situaciji ste, pa vsem bolnim in zdravim pošiljam veliko dobrih misli in držim pesti, da se virusa čim prej rešimo.
Nisem si pa mislila, da bom kdaj hvaležna za delo za faks. Ne vem ravno, kako bi se drugače zaposlila v teh dneh. Sicer mi je sestra poslala sestavljanko, s katero pridno napredujem, pogledala sem že skoraj cel Netflix (novo sezono serije La Casa de Papel sem pogledala praktično v enem dnevu, saj imam prostega časa res na pretek), nekoliko se zaposlim tudi s tem blogom, načeloma pa se mi ne dogaja popolnoma nič posebnega.
Ker se zdaj z družino slišim tudi veliko pogosteje kot navadno, že nimam več odgovora na vprašanje "kaj je novega?" Hja, strop na podstrešju je še vedno lesen, od zadnjega klica sem dvakrat kihnila, računalniška miška mi je že dvajsetič padla za posteljo...
Sestri je začela poganjati redkvica, mama je prepleskala polovico stanovanja, brat je že petkrat jedel, oče je obrezal trto, psička je razgrizla še eno košaro za kruh...," je zapisala.
No, na blogu je kasneje sicer javila, da je tudi njen 2. test na koronavirus pokazal negativno, ter da se zaenkrat od omenjenega bloga poslavlja, razmišlja pa, da bi zdaj odprla novega. :)
Tea, v mislih smo s teboj! 🥰
Fotografije: Osebni arhiv
