REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Prvi maj nekoč in danes: Od upora anarhistov do bega kapitala in nujnosti univerzalnega temeljnega dohodka

Prvi maj nekoč in danes: Od upora anarhistov do bega kapitala in nujnosti univerzalnega temeljnega dohodkaNekoč se je govorilo, da »delu pripadata čast in oblast«, a od tega časa je preteklo že veliko vode. Danes je oblast bolj ali manj še vedno v rokah tistih, ki nadzorujejo kapital, delo pa je žal vse manj cenjeno. Vir: Posnetek zaslona, X

V Sloveniji danes praznujemo delavski praznik – 1 maj.

Prvi maj kot mednarodni praznik dela je bil ustanovljen davnega leta 1889, pri njegovem vzniku pa so imeli velik vpliv teoretiki, ki so o delu in kapitalu razmišljali na revolucionaren način.

In takšno razmišljanje potrebujemo tudi danes.

Začetki praznovanja segajo pravzaprav v leto 1886, ko je več sto tisoč ameriških delavcev stopilo na ulice Chicaga in zahtevalo splošno sprejetje osemurnega delavnika.

Nekoč se je govorilo, da »delu pripadata čast in oblast«, a od tega časa je preteklo že veliko vode. Danes je oblast bolj ali manj še vedno v rokah tistih, ki nadzorujejo kapital, delo pa je žal vse manj cenjeno.

Čeprav 1. in 2. maja na ulicah ni bilo izgredov, je 3. maja izbruhnil spopad, v katerem je policija ubila štiri člane sindikata.

To je bil prvi poziv delavcem, naj pridejo na oborožene proteste na povabilo anarhistov Augusta Spacea in Alberta Parsonsa, novi pa so bili predvideni za naslednji dan, 4. maja.

Čeprav je na omenjeni protest prišlo le 3000 delavcev, proti koncu protesta je v nerazjasnjenih okoliščinah nekdo vrgel bombo in ubil sedem delavcev in 67 policistov.

Skoraj leto in pol kasneje so mestne oblasti za to dejanje obtožile anarhiste, nakar so jih osem obsodili na smrt.

V njihovem sprevodu je bilo prisotnih več kot 200.000 ljudi, že leta 1889 pa je bilo na prvem kongresu 2. internacionale določeno, da je »prvi maj skupni praznik vseh držav, na katerem naj delavski razred izrazi enotnost svojih zahtev in razredno solidarnost.«

Od takrat se vsako leto 1. maja po vsem svetu praznuje praznik delavcev in njihovih pravic.

Vir: Posnetek zaslona, Wikipedia

Delavski razred je v resnici od tedaj le še malokdaj pokazal enotnost na svetovni ravni, si je pa zato v številnih bitkah z lastniki kapitala izboril mnoge pravice, ki so zelo izboljšale tudi naša življenja.

Vlada, ki ne uvidi lastnih zunanjepolitičnih napak, zaradi katerih ima prazno blagajno in zna posledično v pogajanjih s sindikati le zavlačevati in si kupovati čas ter zavrača nujno višanje plač sodnikov, tožilcev, uradnikov, zdravnikov in drugih žal kaže, da smo pri tem, da se delu vsaj deloma povrneta nekdanja čast in oblast - na slabi poti.  

Na primer - osemurni delavnik, ki so ga zahtevali že na prvih demonstracijah v Chicagu leta 1886.

Tudi na Slovenskem so bila prva praznovanja leta 1890, tako v Ljubljani, Mariboru, Trstu in Celovcu, odtlej pa vsako leto do prve svetovne vojne.

Že pred prvo svetovno vojno se je 1. maj uveljavil kot delavski praznik in marsikje, tudi na Slovenskem, so bili delavci na ta dan prosti.

Na Slovenskem so se v letih 1917 in 1918 praznovanja začela s protivojnimi sporočili.

Teh danes v Evropi še zmeraj ni dovolj…

Po zmagi fašizma praznovanje 1. maja ni bilo dovoljeno, nacistične oblasti pa so ga ohranile, vendar kot narodni praznik nemškega ljudstva vseh slojev, tako da jih je pod tem imenom ohranil tudi nemški okupator.

Narodnoosvobodilno gibanje pa je ob 1. maju prirejalo mitinge, trosilne in oborožene akcije.

Vir: Posnetek zaslona, X

V Jugoslaviji je bil 1. maj aprila 1945 razglašen za državni praznik in dela prost dan, od leta 1955 pa sta bila prosta dva dneva.

Nekoč se je govorilo, da »delu pripadata čast in oblast«, a od tega časa je preteklo že veliko vode.

Danes je oblast bolj ali manj še vedno v rokah tistih, ki nadzorujejo kapital, delo pa je žal vse manj cenjeno.

Vsaj v zahodnih družbah se zdi, da je mogoče do denarja priti na različne načine, ne le z delom. Pozabljena je tudi Marxova maksima, po kateri je le vrednost človeškega dela prava srž cene, ki jo priznava trg.

Vse višje cene in vojne na obrobju Evrope ter z logiko skregane politike delavcem odžirajo velik del na prvi pogled visokih plač v primerjavi s tistimi iz preteklosti.

Toda Marxove teorije se tako ali drugače kažejo kot pravilne, ko je delo z robotizacijo, umetno inteligenco in razvojem znanosti vse bolj na udaru.

Ne le, da so delovna mesta delavcev vse bolj ogrožena, tudi proizvodi nastali na ta način, z avtomatizacijo in robotizacijo vsebujejo vse manj človeškega dela in so zato vse bolj dostopni, ker so vse bolj poceni.

Kdor ne verjame, naj si ogleda proizvodnjo novega Xiaomijevega SU7 na Kitajskem v popolnoma robotizirani tovarni, ki je že na voljo za manj kot 30.000 evrov…

Prav zato je pred delavci nova, težka bitka – da se v prihodnje izborijo za UTD, univerzalni temeljni dohodek, ki bo na voljo vsem prebivalcem držav z vse bolj visoko razvitimi gospodarstvi.

O tem, da bo to nujno, je nedavno ponovno svet prepričeval tudi eden od največjih lastnikov največjih količin kapitala na svetu – Elon Musk.

A Slovenija danes še zmeraj ni na tej točki.

Tu se delavske pravice še zmeraj kršijo, čeprav je dela za ljudi še vedno dovolj.

Le da vse višje cene in vojne na obrobju Evrope ter z logiko skregane politike delavcem odžirajo velik del na prvi pogled visokih plač v primerjavi s tistimi iz preteklosti.

In v boju za višje plače in delavske pravice se včasih pozablja, da v globaliziranem svetu tudi boj za pravice delavcev lahko privede do situacij, v katerih dela zaradi bega kapitala preprosto – ni več.

Prav včeraj je namreč Slovenija izvedela, da iz države odhaja Glovo, platformni ponudnik dostave hrane, ki je bil pred tem pod resnim pritiskom sindikatov in tudi ljubljanskega župana, ki je delo dostavljalcem v mestnih središčih želel celo prepovedati, medtem pa je dosegel, da so dostavljalci morali na torbah nositi celo registrske številke.

Od 10. maja tega podjetja v Sloveniji več ne bo.

Vir: Posnetek zaslona, X

Konec izkoriščanja, odlično, bodo rekli mnogi.

A ne številni dostavljalci, uporabniki in ponudniki hrane…

Konkurence bo manj, pritisk na cene dela bo večji, ponudniki hrane in delavci so ostali brez pomembnega podjetja, ki jim je omogočalo preživetje.

Bodo sedaj sindikat Mladih plus in ljubljanski župan Zoran Janković tem delavcem in ponudnikom hrane zagotovili univerzalni temeljni dohodek?

Boj za delavske pravice je nujen tudi danes, toda potrebna je tudi ureditev, ki bo zagotovila, da v prihodnje delavci, ki bodo brez svoje krivde ostajali brez dela, ne bodo ostali pozabljeni.

Seveda ne.

Nauk zgodbe je jasen: boj za delavske pravice je nujen tudi danes, toda potrebna je tudi ureditev, ki bo zagotovila, da v prihodnje delavci, ki bodo brez svoje krivde ostajali brez dela, ne bodo ostali pozabljeni.

In da se boj za delavske pravice ne bo končal tako, da bodo delavci na koncu - brez dela.

Politikom, ki imajo lepe dohodke (zaradi dela delavcev) je morda za to vseeno, vsem nam, ostalim, ki živimo od svojega dela pa ne bi smelo biti vseeno. Delu je potrebno vrniti osrednje mesto v družbi.

A to se v Sloveniji danes ne dogaja.

Vlada, ki ne uvidi lastnih zunanjepolitičnih napak, zaradi katerih ima prazno blagajno in zna posledično v pogajanjih s sindikati le zavlačevati in si kupovati čas ter zavrača nujno višanje plač sodnikov, tožilcev, uradnikov, zdravnikov in drugih žal kaže, da smo pri tem, da se delu vsaj deloma povrneta nekdanja čast in oblast - na slabi poti.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke