Kaj je kampanja "Za žive meje", ki jo je v poslanici ob svetovnem dnevu Zemlje podprla predsednica republike Nataša Pirc Musar? Kdo stoji za njo in kaj je njen namen?
“Danes želim podpreti novo slovensko kampanjo Za žive meje,” je v poslanici ob svetovnem dnevu Zemlje ta teden med drugim zapisala predsednica Nataša Pirc Musar. “Te iz naših naselij izginjajo prav zdaj, ko bi nam lahko zelo koristile. So preprost ukrep urejanja javnih ali zasebnih prostorov, ki je hkrati koristen za ohranjanje biotske pestrosti in za krepitev vsestranske podnebne odpornosti vsakega lokalnega okolja in skupnosti.”
Kampanjo “Za žive meje” so prejšnji teden predstavili v okviru Podnebnega programa Mreže za prostor, skupnega projekta več nevladnih organizacij. Njena pobudnica in idejni vodja je krajinska arhitektka dr. Maja Simoneti z Inštituta za politike prostora. Njen namen pa je poskus dviga zavesti o koristih ohranjanja elementa žive meje v urbanem prostoru. “Pobuda Za žive meje se nam zdi majhen ukrep, ki pa ima lahko velik učinek,” nam je povedala.
Žive meje kot dragocen življenjski prostor
Žive meje so po besedah dr. Maje Simoneti pomembne z več različnih vidikov. Prvič, prispevajo k ozelenitvi površin in večji odpornosti mestnega prostora na visoke temperature. Ne sicer v tolikšni meri kot drevesa, a vseeno bistveno bolj kot gole zelenice. “Ne moremo reči, da imajo žive meje velik vpliv na zniževanje temperature v poletnih mesecih, a določen vpliv imajo, prav tako pa prostor, kjer stoji živa meja, omogoča tudi ponikanje padavinske vode.”
Drugič, žive meje so pomembne z vidika biotske pestrosti. “Želimo, da se spet dvigne zavedanje o tem, da lahko žive meje nekaterim rastlinam in živalim predstavljajo dragocen življenjski prostor, ter da jih je tudi s tega vidika smiselno ohranjati,” nam je pojasnila dr. Simoneti.
Tretjič, skrb za žive meje je pomembna tudi z vidika prijaznosti javnega prostora. “Žive meje vse pogosteje zamenja zidana ograja, s čimer se izgublja pestrost prostora. Prav tako pa ljudje ne pomislijo, kaj to pomeni za pešca na drugi strani ograje, v javnem prostoru.”
Ali žive meje res izginjajo?
Tako kot predsednica republike tudi Maja Simoneti opozarja, da žive meje izginjajo. Trditev sicer ne temelji na kaki raziskavi, gre bolj za občutek, priznava dr. Simoneti. “V Rožni dolini in na Viču denimo opažam, da s prenovo hiš pogosto izgine tudi živa meja, ki jo v imenu varčevanja s prostorom nadomesti betonska ograja, ki zasede manj prostora in ne potrebuje vzdrževanja. Mejo proti ulici se skoraj po pravilu zazida.”
“Žive meje ne povzročajo polarizacije”
Pobuda “Za žive meje” je v prvi vrsti namenjena občinam, poudarja dr. Simoneti. “Naša zamisel je povabiti občine, županje in župane, k razmisleku o ukrepih v smeri ohranjanja in postavljanja živih mej.” Med potencialnimi mehkimi ukrepi denimo navaja svetovanje občanom glede zasaditve in ureditve, pa tudi pomoč z obrezovanjem v primerih, kjer lastniki tega ne zmorejo sami. “Morda pa se katera od občin odloči tudi za bolj natančno urejanje dopustnega načina ograjevanja posesti v okviru občinskega prostorskega načrta.”
Iz ohranjanja živih mej je mogoče narediti dobro zgodbo, je prepričana. “Vsak, ki ima živo mejo, nekaj prispeva k varstvu narave in zaščiti biotske pestrosti. Treba ga je prepričati, da si ne premisli in da vztraja. Gre za majhen, neinvaziven in relativno preprosto dosegljiv ukrep s tradicijo izvajanja.”
Pomemben je še en vidik: žive meje (vsaj za zdaj) nimajo ravno zagretih nasprotnikov in zagovornikov. “Žive meje niso kontroverzna tema, ki bi polarizirala javnost. Gre za vsem dobro poznan način za ograjevanje ali zamejevanje prostora, ki pa izginja.”
“Če prostor že ogradite, ga ogradite z živo mejo”
Ne gre samo za zasebne površine, poudarja dr. Simoneti. Pomembno se ji zdi, da bi tudi javne površine dobile več živih mej. “Vse zelenice, ki kolesarske steze ločujejo od pločnika na eni in ceste na drugi strani, bi denimo lahko bile zasajene z živo mejo oz. z grmovnimi rastlinami,” navaja primer konkretne rešitve.
Bistvo kampanje ni, da bi z živimi mejami omejevali dostop. Gre za željo po naravi in človeku prijaznem urejanju prostora in njegovi izrabi. “Žive meje v naši pobudi niso mišljene kot pobuda k ograjevanju, temveč predvsem kot pobuda za dvig zavedanja o pomenu grmovnic v javnem prostoru. Vse druge funkcije žive meje so pri naši pobudi pomembnejše od funkcije ograjevanja.”
Je pa, dodaja dr. Simoneti, zagotovo živa meja bistveno manj grozeča in bolj prijazna do mimoidočih kot kovinske in betonske ograje. “Če prostor že ogradite, ga vsekakor raje ogradite z živo mejo kot z betonsko ograjo. Pa tudi ozelenitev obstoječe betonske ograje je lahko prvi korak v pravo smer.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje