Ubežati majhnosti, okusiti svet in ponovno najti srce

Komaj polnoleten se je odločil raziskati svet, od koder se je - bogatejši za diplomo iz gledališke režije - po šestih letih iz Londona vrnil v domači Piran. Tamkajšnjemu občinstvu se je lansko poletje predstavil s svojo diplomsko predstavo, projektom po motivih Slehernika, z uprizoritvijo Genetovih Služkinj pa je v okviru letošnjega Primorskega poletnega festivala debitiral na odru koprskega gledališča.

Ivan Loboda Foto: osebni arhiv
Ivan Loboda Foto: osebni arhiv
V nasprotju z večino slovenskih gledaliških režiserjev niste študirali in diplomirali na ljubljanski akademiji, temveč na londonski Univerzi Middlesex. Zakaj prav London?

“V London nisem odšel zaradi študija, temveč zaradi nenadne odločitve, da zapustim Piran, Obalo, kjer sem se zaradi njune geografske pa tudi mentalne majhnosti pogosto čutil utesnjenega. Želel sem si živeti v milijonskem mestu, mestu, ki nikoli ne spi, kjer živijo ljudje različnih nazorov in ras, kjer me nihče ne pozna in kjer bom lahko živel tako, kot sem takrat hotel živeti. Vedel sem, da bom nekoč študiral, toda pred tem sem želel okusiti svet. Po dveh letih življenja v Londonu, zame takrat središču sveta - sem se odločil za študij režije.”

Vem, da ste pred odhodom v London razvijali kar nekaj svojih talentov, od igranja klavirja do plesa in športa ... Zakaj ste se pozneje odločili prav za gledališče?

“Res je, treniral sem športno gimnastiko in ples in kar trinajst let obiskoval glasbeno šolo. Klavir je postal moje izrazno sredstvo, nekajkrat sem tudi zmagal na tekmovanjih in prepričan sem bil, da bom študij nadaljeval na glasbeni akademiji in postal pianist. Toda zaradi vsakodnevnega igranja sem si moral priznati, da življenja ne želim preživeti sam s klavirjem in notami, zato sem klavir opustil in se ga še danes skoraj ne dotaknem več. V času šolanja na koprski likovni gimnaziji sem ob urah klavirja še risal in kiparil in takrat spoznal, da vse meni ljube umetnosti - gib, glasbo in likovnost - združuje gledališče, ki je takrat postalo stičišče vseh mojih zanimanj. Seveda sem tako kot večina najprej razmišljal o igralskem poklicu, a sem si pozneje priznal, da se bom v gledališču lažje izrazil kot režiser, ki ima proste roke pri ukvarjanju z glasbo, gibom in likovnimi elementi.”

“Želel sem si živeti v milijonskem mestu, mestu, ki nikoli ne spi, kjer živijo ljudje različnih nazorov in ras, kjer me nihče ne pozna in kjer bom lahko živel tako, kot sem takrat hotel živeti.”

Ivan Loboda

režiser

Koliko pa je k vaši odločitvi za študij pripomogel Gledališki trening, ki ste ga obiskovali v koprskem gledališču?

“Gledališki trening je imel odločilno vlogo! Čeprav sem dramski krožek obiskoval že v osnovni šoli, sem se šele na vajah Gledališkega treninga prvič scela soočil z gledališčem in procesom nastajanja predstave. Spomnim se, da me je Katja Pegan že takrat spodbujala k režiserskemu delu, manj igralstvu, zato gredo zasluge za moj študij režije tudi njej.”

Ste se tudi zato preizkusili v Piranu kot režiser Genetovih Služkinj še pred odhodom v London?

“Ne! Ko sem Služkinji režiral v Piranu, sem v Londonu živel že dve leti. Piranska uprizoritev je nastala iz zaobljube, da v primeru uspešno opravljenih sprejemnih izpitov pripravim predstavo v Piranu. Sprejemne izpite sem opravil spomladi in do poletja izpeljal premiero Služkinj z igralcem koprskega gledališča Igorjem Štamulakom ter ljubiteljskima igralkama. Izkušnje, ki sem si jih nabral - poleg režije sem prevzel še delo producenta, organizatorja, tehničnega vodje in še koga - so mi bile pozneje pri študiju v veliko pomoč, saj smo morali v okviru predmeta Gledališki umetniški projekti dejansko ustanoviti gledališko skupino, se spopasti z administracijo, papirologijo, najti sredstva in sponzorje ter pripraviti produkcijo.”

“V času šolanja na koprski likovni gimnaziji sem ob urah klavirja še risal in kiparil in takrat spoznal, da vse meni ljube umetnosti - gib, glasbo in likovnost - združuje gledališče, ki je takrat postalo stičišče vseh mojih zanimanj.”

Se študij režije na Otoku razlikuje od študija gledališke režije pri nas?

“Zagotovo. V Londonu - in najbrž v tujini sploh - je pri študiju večji poudarek namenjen sodobnemu, postdramskemu gledališču in performasu, manj klasičnemu, tradicionalnemu. S sodobnim gledališčem in performativnimi umetnostmi smo se ukvarjali predvsem v zadnjem letniku, kjer smo imeli kar dva predmeta, pri katerih smo obravnavali performans, in profesorja, ki je bil pri poučevanju bodyarta že kar preveč nazoren z žeblji (smeh). Toda ne glede na to, kje kdo v Evropi študira gledališko režijo, verjamem, da so si procesi dela režiserjev vendarle povsod podobni.”

Vaša diplomska produkcija, projekt Slehernik, za katerega ste prejeli tudi posebno nagrado za umetniški dosežek, je na lanskoletnem PPF marsikoga presenetila. Bi lahko rekli, da je ta uprizoritev že nakazala vašo gledališko poetiko in estetiko?

Slehernik, projekt po motivih srednjeveške moralitete z enakim naslovom, sodi v polje postdramskega gledališča, v njem pa sem raziskoval odrski gib, ples in uporabo svetlobe na odru – igralci so z lučmi plesali, drug drugega osvetljevali, svetloba jim je dajala besedo in pozornost. Ker gre za moj prvi projekt, v katerem sem podal avtorsko interpretacijo dramske predloge, lahko rečem, da Slehernik že nakazuje smer, v katero se bosta razvijali moja gledališka poetika in estetika.”

Direktorica Gledališča Koper Katja Pegan vam je konec lanske sezone zaupala režijo Služkinj, ki jih je v program uvrstila kot zamenjavo za nedokončano koprodukcijsko uprizoritev z banjaluškim gledališčem. Ste imeli kakšno težavo pri sprejemu odločitve, da na hitro vskočite v projekt? Je bila odločitev lažja tudi zato, ker ste, kot ste omenili, Služkinji režirali že v Piranu?

“Bil bi bedak, če ne bi sprejel ponudbe, saj je bila to priložnost za mojo prvo režijo po diplomi. Takrat se nisem zavedal, v kaj se spuščam, saj sem imel za priprave le mesec dni časa, za vaje - od prve bralne pa do premiere - natanko štiri tedne, kar je polovica običajno odmerjenega časa za študij predstave. Koliko mi je pomagalo, da sem to besedilo že režiral? Morda mi je prihranilo nekaj časa pri spoznavanju z besedilom, a je bilo hkrati tudi moteče; med eno in drugo uprizoritvijo so namreč minila komaj tri leta, zato so mi pri branju v ušesih še vedno odzvanjali glasovi in melodija prvih igralcev. Prav truditi sem se moral, da jih pozabim, da pozabim celotni projekt. Tega si nisem najbolj želel, vendar sem vedel, da to moram storiti zavoljo nove postavitve, nove verzije istega besedila. Po nekaj bralnih vajah je bilo dosti lažje in sem se lahko prepustil toku in novi interpretaciji.”

Kaj je v tem besedilu tako privlačnega, da se ga gledališki ustvarjalci lotevate znova in znova?

“Besedilo režiserju in igralcem dopušča veliko, res veliko ustvarjalne svobode, ki je ob prvem branju morda niti ne prepoznamo, vsa vnovična branja, pa ustvarjalcem razkrivajo njegovo absurdnost ter odpirajo vedno nove rešitve in ključe za njegovo uprizarjanje. Tekst je svoboden, odprt, dopušča poigravanja, tudi z liki in žanrom, saj lahko izzveni kot karikatura, psihodrama ali približek komedije.”

Pri izbiri igralcev ste sledili Genetovi sugestiji ter v vlogah obeh služkinj in gospodarice zasedli igralce, ne igralk. Zakaj?

“Z moško zasedbo se je Genet želel oddaljiti od nasprotij in konfliktov, ki vznikajo med konkretnimi liki - služkinjama in sestrama Claire in Solange ter njuno gospodarico Gospo - in poudariti problem razlik med razredi, opozoriti na zatiranje in upor nižjih slojev ter predstaviti idejo razrednega boja, ki jo poosebljata služkinji. Avtorjevi pobudi sledi tudi naša uprizoritev, vendar s to razliko, da si morajo gledalci na vprašanje, ali so trije liki v predstavi moški, ki se preoblečeni v ženske pretvarjajo, da so ženske, ali moški, ki so na odru ženske, odgovoriti sami. Od njihovega razumevanja vloge moških v tej uprizoritvi je odvisno tudi njihovo dojemanje predstave.”

Bi bila predstava drugačna, če bi vloge odigrale igralke?

“Vsak igralec v predstavo vnese drugačno energijo in če bi obstoječo zasedbo zamenjali z novimi igralci, bi nastala zelo podobna, a hkrati zelo drugačna uprizoritev. Če bi v vlogah zasedel igralke, bi uprizoritev izgubila velik del grotesknosti, zagotovo pa bi poudarila psihopatski odnos med sestrama, ki temelji na ljubosumju, kakršnega lahko občutijo le zatirane ženske. Uprizoritev bi se oddaljila od naše komedije absurda in se bolj približala psihološki drami, trilerju, drami o dveh ženskah, ki bi se med seboj lahko pobili. In nenazadnje - le katera igralka bi hotela biti na odru taka, kot je Blaž v vlogi Solange.” (smeh)

Kako sta se v vlogah služkinj znašla vaša mlajša kolega, v času premiere še študenta dramske igre na AGRFT v Ljubljani?

“Ker je bil študij predstave kratek, spopasti pa sta se morala še z ženskima likoma, sta bili vlogi zanju zagotovo zahtevni. Vesel sem, da sta ju sprejela kot igralski izziv in bila odprta za moje ideje in hitre spremembe. Dobro smo se ujeli, najbrž tudi zato, ker smo 'na istem bregu', šele na začetku karierne poti, pripravljeni pomagati drug drugemu za dosego skupnega cilja - predstave.”

V Gledališču Koper ste zaposleni za določen čas kot organizator otroškega gledališkega programa, izkušnje pa si pridobivate tudi z asistiranjem že bolj uveljavljenim režiserjem. S kom ste pridobili najdragocenejše izkušnje?

“Asistiral sem štirim režiserjem in se od vsakega tudi nekaj naučil, največ - tako osebno kot profesionalno - pri študiju Hiše Bernarde Alba v režiji Yulie Roschina. Yulia je namreč režiserka, ki režira s srcem in intuicijo, zato sem se ob njej znova naučil prisluhniti srcu, ki sem ga najverjetneje zapustil takrat, ko sem 'zapustil' klavir. Opogumila me je, da se med ustvarjanjem predstave prepustim čustvom, ki jih bom pozneje lahko predal občinstvu, in me naučila, da posamezne prizore lahko 'režira' le čustvo, ki mu je treba zaupati bolj kot razumu.”

Širša javnost vas vse bolj prepoznava kot režiserja občinskih in državnih proslav. V čem se te razlikujejo od večine drugih slovesnosti?

“Ne maram proslav z dolgimi govori pred modro zaveso, zato si prizadevam, da iz vsake proslave naredim manjšo predstavo, ki se loči od uvodnega, protokolarnega dela, v katerem ni napovedovalca in je čas odmerjen le enemu govorcu. Drugi del proslave zato predstavi zgodbo, v kateri s pomočjo odrskega dogajanja predstavim tematiko praznovanja - obletnico ali nagrajenca - vsi nastopajoči pa v zgodbi živijo svoje fiktivno, od proslave ločeno življenje. Nastopajočih nikoli ni veliko, saj imamo za pripravo na voljo le tri kratke vaje, nepopustljiv pa ostajam pri tehničnih zahtevah - svetlobi in zvoku - ki morata dosegati vsaj minimalne gledališke standarde.”

Vas v prihodnji sezoni čaka nova režija?

“Za zdaj ne. Do konca sezone me čakata še dve asistenci režije v Kopru in ena v Ljubljani, nato pa podiplomski študij gledališke režije, najverjetneje na ljubljanski akademiji.”


Najbolj brano