Nemški mirovnik: »Na žalost sta neumnost in nesposobnost v zadevah vojne in miru izjemno nevarni!«

Medtem ko smo v Sloveniji te dni ob molku slovenskih mirovnikov lahko slišali in prebrali celo vrsto nebuloz o tem, kako je NATO za Slovenijo »najboljša varnostna polica« in še vrsto hvalnic o »uspehih« tega »zavezništva«, ki je v resnici Evropi organiziralo največjo vojno po koncu druge svetovne vojne, v Nemčiji mirovniki opozarjajo na pogubnost nemške politike hlapčevanja interesom ZDA.

V Nemčiji in Evropi so v času velikonočnh praznikov običajni tudi pohodi za mir.

Tega v Sloveniji, ki povečuje obrambne izdatke zaradi tujih, nepotrebnih in krivičnih vojn, medtem ko ji propadajo zdravstvo, šolstvo, sociala - žal ne poznamo.

To kaže tudi intervju z znanim nemškim mirovnim aktivistom Reinerjem Braunom v intervjuju za NachDenkSeiten, ki ga je naredil Marcusa Klöckner.

Braun, ki je bil aktivno vključen v »Krefeldski poziv« mirovnega gibanja v 1980-ih nima težav pri iskanju krivcev za vojno v Ukrajini.

Ni namreč bila Rusija tista, ki je korakala na zahod od leta 1990, »ampak Nato«, je prepričan nemški mirovnik.

Tega preprostega dejstva pa danes ne razume ali noče razumeti niti plejada slovenskih politikov in komentatorjev, katerih zgrešene poglede, skregane z dejstvi in razumom lahko preberete na primer tukaj.

Ali pa tukaj.

BREAKING | BERLIN, GERMANY.

Police violently cracked down on a mass sit-in in solidarity with Palestine in Berlin, Germany.
Footage shows police forcefully arresting several activists in an attempt to break up the protest. pic.twitter.com/jtVIuHMsl7

— Suppressed Voice (@SuppressedNws) March 30, 2024

V resnici pa je Nato »vojaško obkrožil Rusijo in množično kršil ruske varnostne interese,« ugotavlja Braun.

In opozarja: »Ne moremo si privoščiti frustracije, pasivnosti in umika.«

Takšnih aktivistov Slovenija žal ne pozna.

Mirovni in inštitut sicer še nosi to ime, a je z dvojim molkom in napačno opredelitvijo vojne prava senca nekdanje institucije in njenega delovanja, saj je večino časa ob razplamtevanju vojne v Ukrajini povsem neodziven.

Intervju z nemškim mirovnikom je seveda nekaj povsem drugega.

Kako je potekal si lahko preberete v nadaljevanju.

Marcus Klöckner: Gospod Braun, minister za gospodarstvo Robert Habeck je pravkar rekel, da Nemčija ni pripravljena na »kopensko vojno«. Kako gledate na to izjavo?

Reiner Braun: Ker je znano, da minister za gospodarske zadeve slabo razume svoj resor za "gospodarstvo", zagotovo ni pričakovati, da bo kvalificirano komentiral vprašanja varnostne politike. Zato je treba njegov poskus komentiranja »strateških vprašanj vojskovanja« uvrstiti v podobno kategorijo: nesposobnost, skrbno skrita pod agresivnostjo.

Na žalost sta neumnost in nesposobnost v zadevah vojne in miru izjemno nevarni, saj ustvarjata iluzijo, da bi vojno v Evropi lahko vodili in zmagali in ne bi vodila v popolno uničenje celine.

Izraz »strukturna nezmožnost Evrope za vojno«, ki so ga skupaj razvili Natovi generali, ministru zagotovo ni znan, a odraža realnost. Ker je znano, da minister nima močne socialne empatije, ni presenetljivo, da je očitno brezbrižen do milijonov mrtvih in ranjenih – nepredstavljivo je sicer na takšen način govoriti o vojni in s tem o življenju in smrti.

Kakšno politiko tu predlaga nemška stran?

Cilj vladne politike in opozicije CDU/CSU je narediti Nemčijo »pripravljeno na vojno«. Pistorius to jasno izrazi, ko pravi: »Nemčija mora biti sposobna znova voditi vojno in zmagati!«

To je politika, ki se je globoko zapletla v lastno pripoved, da se mora »zaščititi« pred domnevno načrtovanimi napadi Rusije. Ta pripoved o domnevnem "ruskem napadu" nima nobene zveze z resničnostjo.

According to @RealPepeEscobar, a contingent of regular troops from #France, #Germany, & #Poland arrived by rail & air in #Chekassy, southern #Ukraine . It's described as a substantial #NATO force. They are being housed in schools. Ready for #WWIII for the sake of NATO expansion? pic.twitter.com/dORWCZFcXl

— Like Rst (@rst_like) March 23, 2024

Glede na pet - do sedemkratno premoč Nata v vseh oborožitvah in vojaških izdatkih, ki je v razmerju do Rusije 14:1, je torej treba domnevati, da ruska vlada načrtuje samomor.

A v resnici ni Rusija tista, ki koraka proti zahodu že od leta 1990, ampak se je Nato – v nasprotju s Pariško listino iz leta 1990 – od takrat naprej neprestano širil proti vzhodu, vojaško obkolil Rusijo in močno škodoval ruskim varnostnim interesom.

Nemška politika se je vedno povezovala s to globalno strategijo ZDA/Nata in je v zadnjih letih vedno bolj oblikovala zahteve po političnem in vojaškem vodstvu v Evropi.

Stavek: »Imeli bomo najmočnejšo konvencionalno vojsko v Evropi,« pravi Pistorius, ponazarja to nemško strategijo privilegiranega mlajšega partnerja ZDA in hkrati hegemona v Evropi, kar spominja na najhujše ekscese nemškega militarizma in njegovega usodne posledice.

Ta politika je izjemno nevarna in nosi tveganje stopnjevanja dinamike, ki bi lahko vodila v veliko (jedrsko) vojno.

Ali vidite nevarnost tretje svetovne vojne?

Dolga leta sem nasprotoval pretiranemu dramatiziranju politične situacije. Danes moram reči: Da, vidim nevarnost tretje svetovne vojne, pa ne samo v Evropi, to nevarnost vsebuje dinamika stopnjevanja vsaj treh velikih kriz oziroma konfliktov.

Ukrajinska vojna, vojna v Gazi s številnimi drugimi konflikti v Zahodni Aziji in konflikti v Južnokitajskem morju - ohlapno formulirani kot konflikt glede Tajvana - lahko privedejo do tretje, vseuničujoče svetovne vojne.

Po eni strani se ta norost skoraj ne odraža med prebivalstvom in se zavestno spodbuja v vojskujočih se strankah CDU/CSU, Zelenih in FPD ter delno tudi v SPD, ne da bi ti sploh začeli razumevati nevarnosti, ki jim izpostavljajo ljudi.

Ideja 'nikoli več Hirošime' jim je tako tuja kot besede Willija Brandta, da so vojne "ultima irratio".

Brezupna neodgovornost je še vedno vljuden način opisovanja Strack-Zimmermanna, Hofreiterja, Röttgena.

Za mirovno gibanje je pomembno, da pravočasno ustavi to iracionalno pot v samouničenje.

Vendar to zahteva bistveno večjo angažiranost civilne družbe.

Imate razlago, zakaj se o vojni zdaj tako odkrito govori tako v medijih kot v politiki? Kako se obnašajo mediji? Ali je glasovom mirovne politike dan prostor?

Temeljna sprememba globalnega razmerja moči na tem svetu in s tem povezana izguba hegemonije Zahoda, ki je svetu dominiral več kot 500 let, vodi v agresivno obrambno vedenje v korist izgubljenih privilegijev (dobičkov, plenjenja virov).

To še posebej velja za ZDA, ki so še vedno vojaško dominantna velesila, a so izgubile vse vojne in konflikte zadnjih let.

"Militarist": Poland and Germany continue to prepare for the scenario of troops entering Ukraine.

Today it became known that the two countries will create an armored coalition "to support Ukraine."

"Since July, our combat groups, 2,500 Polish and 2,500 German soldiers will be… pic.twitter.com/f9S1l97DkV

— Victor vicktop55 (@vicktop55) March 27, 2024

Velja tudi za EU, ki je, ločena od navideznega boja za avtonomijo, v propadajočem zavezništvu z ZDA glede vseh temeljnih vprašanj vojne in miru.

Ne zanikam lastnih interesov EU, vendar so ti – organizirani prek Nata – le drugotnega pomena, ko gre za obrambo izkoriščevalskih prevladujočih struktur z ZDA.

Agresivnost je še posebej bojevita glede na krepitev Kitajske, stabilizacijo Rusije in razvoj BRICS Plus.

Tako imenovani kakovostni mediji to odražajo na avtoritaren način, ki ne tolerira nobenih protislovij.

S tem krepijo vojno politiko in so več kot le odmevna komora. Novinarji – daleč od tega, da bi izpolnjevali svojo vlogo četrte oblasti – postajajo vse bolj samozadostna, medsebojno podpirajoča ​​se elita, ki se počuti udobno poleg »bogatih in močnih«.

Sistematično so razviti in usposobljeni v čezatlantskih možganskih trustih in zato so njihove karierne priložnosti možne le, če se podredijo zahodni pripovedi. Izjeme in osip, ki obstaja, krepijo pravilo.

Razvoj protiprojektov je osrednji izziv. Mirovne politične glasove najdemo skoraj samo v samoorganiziranih in alternativnih medijih.

Pred nekaj tedni je uredništvo otroške informativne oddaje ZDF "logo" sestavilo kratek video, v katerem je mogoče videti govoreče rakete s človeškimi obrazi.

Berliner Zeitung videoposnetek opisuje takole : »V skoraj enominutnem posnetku sladki mali Taurus proti koncu reče: »Ni čudno, da me hočejo. Očitno sem boljša manevrirna raketa.« »Verjetno bolj kot ritnoluknjasta raketa, če se kmalu ne pojaviš tukaj,« se šali britanski Storm Shadow. »Naj uganem,« pravi SCALP, »ne smete iti v Ukrajino, ker vaš kancler spet cinca in okleva?« Britanska raketa pravi: »Nemški strokovni izraz za to je scholzen.« Mali Taurus je videti zelo skesan, ko razkriva: »Ne, tokrat je bil celo razlog za to. Ker imam tako velik domet, se boji, da bom letel čez tarčo in zadel Rusijo.« »Mhm,« pravi Madame SCALP, »in kaj je Rusija počela zadnji dve leti?«

Kakšno je vaše mnenje o tem ?

Zoprno, nagnusno in ogabno! Šokantno je, kako očitno se »kognitivno bojevanje« že uporablja kot metoda manipulacije naših otrok. To, kar se skriva, ni le v nasprotju z ustavo, ampak v nasprotju z osnovnimi načeli človečnosti.

Das Kinderfernsehen ZDF Logo!plus bringt Kindern sprechende Marschflugkörper auf ihren Bildschirm, die kindgerecht und als Komödie verpackt erklären, dass die Bundesregierung endlich auch den Taurus in die Ukraine schicken soll, obwohl mehr Waffen nur zu mehr Toten und sicher… pic.twitter.com/m0tzJgXpJ6

— Bastian Barucker (@BBarucker) March 1, 2024

Koliko let ste že v mirovnem gibanju? Nekaj ​​kriz in napetosti ste torej že doživeli. Ali je to, kar zdaj opazujemo, primerljivo? Ali pa ima to novo dimenzijo?

Primerjava zgodovinskih situacij zahteva veliko previdnost. Zato zelo oklevam, da bi to situacijo razglasil za edinstveno.

Vsekakor pa ostaja resnica, da je trenutna situacija izjemno konfrontacijska in nevarna – morda primerljiva s stanjem jedrske nevarnosti jeseni 1983 po začetku menevrov na vzhodu in protimanevrov na zahodu.

Zagotovo ni pozabljeno ime Petrov, ki nas je verjetno rešilo katastrofe. Spomniti se je treba dramatične stopnjevanja kubanske raketne krize leta 1962.

Danes zagotovo živimo v posebno akutnih in zelo eksplozivnih razmerah, dinamika eskalacije – konvencionalne in jedrske – je velika.

Tako obsežnega, globalnega vala ponovnega oboroževanja in notranje militarizacije še nismo doživeli. Čezatlantski Nato je s širitvijo v Azijo in Afriko postal globalni Nato. To zgodovinsko edinstveno prevladujoče vojaško zavezništvo je močnejše in nevarnejše kot kdaj koli prej.

Zdi se, da se izraz "mir" danes skoraj ne uporablja več.

Skoraj nihče več ne govori o miru, popuščanju napetosti, razorožitvi ali skupni varnosti – in ko to počnejo, to počnejo na obrekljiv način. Pogled na zgodovino mirovnega gibanja vam lahko pomaga pridobiti moč in se naučiti za današnji čas.

To še posebej velja za osnovno načelo, da je mirovno gibanje preživetveno zavezništvo najširših družbenih sil, ki nas povezuje kljub vsem razlikam: NE vojni! V tem izzivu ne smemo dovoliti, da nas razdelijo ali izločijo. Želimo si mir v svetu, ki je ekološko, socialno in razvojno politično na robu.

Že sedaj se soočamo z edinstveno dimenzijo izzivov.

Izjava "svet je na prelomni točki" je bolj resnična grožnja, kot si pogosto mislimo.

Zato je edino, kar preostane, zanašanje na lastne moči in prepričanja – ne glede na to, kako težko je.

Širjenje tega vpogleda in njegovo razvijanje za pridobitev večine je odgovornost mirovnega gibanja proti spremembi miselnosti, ki jo politiki in njihovi intelektualni vojni hujskači, kot so Münkler, Masala in Mölling, brezvestno spodbujajo.

Kako bi lahko sprostili razmere z Rusijo? Kaj bi bilo treba politično storiti, da bi dosegli mir?

Mir v Evropi je možen samo z Rusijo in nikoli brez ali proti Rusiji. Ta izjava velja ne glede na posamezno vlado v Moskvi ali Berlinu.

Temelji na osnovni ideji politike skupne varnosti.

Poročilo Olofa Palmeja iz leta 1982 in njegova posodobitev iz leta 2022 pravita: »Vse države imajo pravico do varnosti, ta varnost pa je mogoča samo ena z drugo in ne druga proti drugi. V jedrski dobi vojna ne more biti več sredstvo politike, ampak le priložnost za uničenje v obsegu brez primere.

Koncept skupne varnosti mora nadomestiti sedanje odvračanje in oborožitev.«

Kakšni so vaši zaključki iz tega?

Potrebujemo torej vrnitev k politiki skupne varnosti. Seveda, tako kot v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, tega ni mogoče doseči čez noč in to kot prve korake zahteva ukrepe za krepitev zaupanja, ki morajo vsekakor vključevati krčenje sankcij - za katere je znano, da so za nas bolj škodljive kot za Rusijo - vse do njihove odprave.

Toda kako bo to delovalo?

Ključno bo, da se Nemčija tudi v ukrajinski vojni vrne k diplomaciji in vsaj podpre mirovna prizadevanja globalnega juga ter bistveno zmanjša dobavo orožja.

Nadaljnja usmeritev Bundeswehra v vojno proti Rusiji je v nasprotju z načeli skupne varnosti, namesto tega je nujna vrnitev k nadzoru nad oborožitvijo in končno k razorožitvi na regionalni in svetovni ravni. To vključuje različne pogodbe o sodelovanju na področju znanosti, okolja, zdravja itd. ter vsestransko gospodarsko sodelovanje.

To zagotovo zahteva novo vladno konstelacijo, ki si jo lahko predstavljam le brez ZELENIH, CDU in FDP (tudi AfD je tako ali tako vojna stranka), pa tudi z bistveno spremenjeno družbeno klimo.

K temu mora pomembno prispevati mirovniško gibanje.

»Ljudska diplomacija od spodaj« mora zagotoviti ustrezne socialne pogoje na obeh straneh. Različne izkušnje družbenega sodelovanja od 80. do 2000. let so vsekakor v pomoč.

Brez mirovnega gibanja in Globalnega juga, ki je globoko zavezan politiki skupne varnosti kot del multipolarnosti, ne bo oživitve politike detanta.

Globalni jug z mnogimi enakimi političnimi stališči, kot jih ima mirovno gibanje, je dejavnik upanja za globalne spremembe.

Doseganje te temeljne preusmeritve mednarodne politike proti poraženemu, v vojno usmerjenemu »Zahodu« je osrednji svetovni politični izziv. K temu bo dalo svoj prispevek močno, neodvisno mirovno gibanje - v svetovnem merilu verjetno le malo, a toliko pomembnejše.

Bliža se velika noč. To je tudi čas »velikonočnih pohodov.«

Razveseljuje število velikonočnih pohodov, ki jih je več kot 100, kar je celo več kot lani. Velikonočne pohode pripravljajo tudi novoustanovljene mirovne iniciative, predvsem v manjših krajih. Kako dobro bodo ti obiskani in kakšno karizmo bodo imeli, je odvisno tudi od bralcev NachDenkSeitena.

Vsi ne vedo, kaj so "velikonočni pohodi"?

Pozivi jasno kažejo bistvene pomisleke: ustavitev vojn – pogajanja in diplomacija ter konec skoraj norega kopičenja oborožitve.

Slogan »Proti vojni – proti socialni vojni«, ki ga lahko slišimo ob različnih priložnostih, bi lahko bil izhodišče za udeležbo za mnoge, ki so se v zadnjih letih podali na ulice in branili svoje osnovne pravice ali poklicne interese.

Širjenje in odpiranje novim ljudem mora biti ključna skrb – zlasti ker socialni rezi, ki jih povzročajo militaristi, vse bolj prizadevajo velike dele prebivalstva.

Zagotovo bodo k nam prihajali ljudje, s katerimi se v preteklosti in morda še danes nismo o vsem dogovorili.

Sposobnost razprave, pripravljenost na razpravo in odprtost naj določajo naš pristop. Vzgoja proti manipulaciji, zanemarjanju, podtikanju, a tudi pošten pristop do sprenevedanja naj določata naše vedenje.

Zato je pretirano zaskrbljeno zavračanje novih sodelavcev. To zahteva jasno zavrnitev desničarskih radikalnih pozicij, saj ostaja veljavna izjava Wolfganga Abendrotha: “Fašizem ni mnenje, ampak zločin!”

Zakaj moramo za vse proteste kmetov, delavcev, intelektualcev, za proteste proti NATU, proti vojni, za mir izvedeti najprej iz ruskih, kit., ind. medijev. So mediji EU, SLO tu zato, da preprečijo dostop do informacij? Je naloga medijev cenzura, propaganda? @novinarSI @mk_gov_si https://t.co/pse8K2WDke

— gregor preac (@GPreac) March 31, 2024

Različni pozivi sindikatov k velikonočnim pohodom so obetaven znak, da je mogoče preseči politiko mirovanja in premirja naprednih velikih družbenih organizacij.

Želim pa tudi jasno povedati: ne moremo si privoščiti frustracij, pasivnosti in umika.

Vsaka oblika individualne dejavnosti pomaga, prispeva - ali kot so zapisali glasbeniki skupine Boti v svoji znani pesmi: "mehka voda kamen razbija".

Rad pa bi tudi dodal: stvari se morajo nadaljevati po velikonočnih pohodih, pa naj bo to proti kopičenju orožja ali manevrom, vojni v Gazi ter za prekinitev ognja in pogajanja v Ukrajini.

Mislim, da se bomo letos spet srečali v Berlinu na vsedržavnih demonstracijah.