Muanis Sinanović: “V mediteranskem Kopru se skriva posebna zgodba”

Na tretjem letošnjem Pogovoru o branju, ki jih organizirata Kulturni klub in Gledališče Koper, so gostili slovenskega pesnika, pisatelja in esejista Muanisa Sinanovića, ki je tokrat prvič obiskal naše mesto in bil očaran nad njim. Pogovor je vodila Diana Pungeršič; sogovornika je vodila skozi niz vprašanj o njegovem življenju in delu, on pa je s svojimi odgovori, bolje z živahno in vsebinsko polno pripovedjo, poslušalstvo zadržal v zbranosti in radovednosti skoraj pol ure več kot običajno.

KOPER > Rodil se je v Novem mestu (1989), kjer je bil njegov oče rudarski inženir v rudniku Kanižarica pri Črnomlju, a ker je kmalu zatem nekdanja država razpadla in so rudnik zaprli, se je družina morala odseliti. Kasneje je živel v Ljubljani, Celju, danes pa v Trbovljah. Starši, ki sicer izvirajo iz Sandžaka v Bosni in Hercegovini, so dali sinu lepo in nenavadno ime Muanis, redko celo v domačem okolju, kaj šele v Sloveniji, vendar s posebnim pomenom: prijatelj.

Nikoli si ni mislil, da bo pisatelj

Sinanović je bil v osnovni šoli sicer odličen učenec, a ni prav nič izstopal v pisanju spisov, sploh pa si ni mislil, da bo kdaj postal pisatelj. S to mislijo se je začel poigravati šele v srednji šoli; želel si je na klasično gimnazijo, a se je na očetov “praktični” nasvet vpisal na srednjo tehniško šolo za računalništvo (kjer so mu bile všeč edino ure slovenščine). V tistem času mu je oče kupil veliko zbirko knjig Vrhunci stoletja in prav ta ga je navdušila, odkrivati je začel notranje svetove.

Muanis Sinanović

pisatelj

“Že ko sem prišel danes v Koper, sem šel skozi središče mesta in se takoj počutil kot v neki drugi deželi; takoj zaslutim, kaj se skriva za nečim. V Kopru še nisem bil, v starem predelu mestu pa sem takoj začutil, da je to zgodba, o kateri se pri nas ne govori, ta mediteran je nekaj drugega kot osrednja Slovenija!”

Potem se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, smer filozofija in splošno jezikoslovje. Študij mu je odprl široka obzorja in kmalu se je preizkusil v pisanju. Najprej so to bile pesmi, postopoma pa se je iz čistega pesnika razvil v avtorja različnih literarnih zvrsti in prejemnika več nagrad. Sinanović je tako pri štiriintridesetih letih vidnejša literarna osebnost Slovenije, poleg beletristike piše tudi literarne in filmske kritike, objavlja v reviji LUD Literatura, Ekran, Kino, na Tretjem programu Radia Slovenija – programu Ars, je tudi urednik. O njem bomo gotovo še veliko slišali.

Trenutno v nepoetični fazi ustvarjanja

V Kopru je spregovoril predvsem o svoji zadnji knjigi kratke proze Na senčni strani blokov. Spraševalko je zanimal njegov odnos do pisanja ter razmerje med poezijo in prozo. Povedal je, da je trenutno v nepoetični fazi ustvarjanja, saj je njegovo naslednje delo, ki že nastaja, roman. Imel bo naslov Vse oči. Ta bo poln surovih emocij, bo manj čustven, saj danes v svetu ni veliko prostora za poetičnost. O pesmih pravi, da se mu le-te, čeprav jih hoče morda kdaj zavestno odrivati od sebe, pojavljajo same, včasih tudi v snu. Ko ustvarja prozo, pa ima pred seboj vedno neko zamisel, a ga pisanje kasneje lahko odpelje povsem drugam; sploh se mu to zdi zanj kot pisca poseben čar. Misli, da ni dobre proze, če se ne pustiš odpeljati drugam. Torej sklene: pri pisanju poezije ga vodi jezik, pri pisanju proze pa pripoved sama.

Pri ustvarjanju pesmi se na majhnem prostoru zgostijo neke celote in v pesmi osmislijo. Velike pripovedi pa so primer, kako pisatelji na poetičen način zgoščajo naše doživljanje. Vsaka zgodba zgosti nekaj, kar ni in ne more biti kopija naše resničnosti (ker če bi hotel napisati kopijo resničnosti, bi nastala neskončna knjiga, papir bi presegel zmožnosti sveta). In prav v tem zgoščanju je sorodnost vsake zgodbe.

Iz biografskih zametkov nastane nova entiteta

Med pisanjem si vzpostavi distanco med besedilom in sabo: iz biografskih zametkov na koncu nastane čisto druga identiteta. Zanimajo ga bivanjska vprašanja, a ne posameznik, konkretna oseba, temveč okoliščine. Vodi ga vprašanje: Kdo sem jaz, za čem stojim. A v prihodnjem romanu bo izhajal iz čisto osebne perspektive, to bo neke vrste samoanaliza.

In kako ga navdihuje sam prostor, v katerega prihaja (recimo v knjigi esejev so med drugim zapisi z njegovih številnih popotovanj po svetu, po Balkanu …)?

“Zelo me navdaja,” je odvrnil. “Jaz takoj vsrkam prostor v detajle. Že ko sem prišel danes v Koper, sem šel skozi središče mesta in se takoj počutil kot v neki drugi deželi; takoj zaslutim, kaj se skriva za nečim. V Kopru še nisem bil, v starem predelu mestu pa sem takoj začutil, da je to zgodba, o kateri se pri nas ne govori, ta mediteran je nekaj drugega kot osrednja Slovenija! Zato spreminjam svoj pogled na to, kaj smo Slovenci kot narod, tu je en element naše stvarnosti, ki še ni integriran v literarno poved.” Tema nove pripovedi?

Morda. Vsak človek nosi v sebi svojo zgodovino, svoj roman. Sinanović sedaj živi v Trbovljah in je odprt za različna srečanja z ljudmi, časom, prostorom. Tu je dobil drugačno izkušnjo in zgodbe, ki jih opisuje v knjigi Na senčni strani blokov, so zgodbe brezdomcev, ljudi s socialnega dna. Na vprašanje, koliko ga pri pisanju teh arhetipskih zgodb, ne zgodb posameznika, temveč splošnega, tipskega človeka, zanimajo družbena plat in socialna vprašanja, je odvrnil, da prav zato piše tovrstne eseje in zgodbe. Poudarja pa, da je v knjigi ogromno osebnih zgodb, v vsaki pa tudi odsev avtorja. Njegovi junaki se bojujejo z ogroženostjo, depresijo, obupom, iz vsega tega pa se rešujejo s hedonizmom, uživanjem, ki pa v resnici ni rešitev. Živimo v družbi različnih pogledov, ljudje imamo različna stališča in probleme. Svet danes ni več vizija mirnega življenja, temveč borba med malimi in velikimi, revnimi in bogatimi … Morda pa je rešitev skrita med vrsticami knjig?

Povabljeni k branju! In vsekakor ob novi knjigi, Muanis Sinanović, na ponovno snidenje v Kopru!

---