Je prišla na kratko tja in sedla,
kjer bil govor je o zgodovini,
rada znašla bi se na sredini,
pa bila promocija je medla.
Niso dali mesta ji visoko,
da bila bi videti bolj pristna,
da bi zdela se ljudem koristna,
posadili so jo bolj globoko.
Roke vtikala je v žepe vidno,
menda da si s čim jih ne umaže,
zlasti če prekmalu se izkaže,
za ravnanje kakšno gre perfidno.
Je sedela tam vsa kratkonoga,
kakor jo pregovor označuje,
zlasti ko z resnico se srečuje,
še bolj je pritlehna in uboga.
In ko slednjič je spregovorila,
sedem in pa petdeset da njena
srečna je številka, se je scena
vsem brez slepomišenja razkrila.
Sedem in pa petdeset v višino
in dodatnih sto v resnici meri,
kratkonoga stvar, ki izneveri
vsem se, ko potvarja zgodovino.
Vedno znova sebe promovira,
pa čeprav še sebi ne verjame,
v lastne se abotnosti ujame,
Laž, ki vse bolj v zemljo se udira.
