Kolesarska bunker tura ob železni zavesi

Dober recept se ne menja in tudi v tem primeru je bilo tako. Zjutraj na kolo in proti Lendavi in do končnega cilja pred štartom: do vaško/gasilskega doma na Čentibi.

Vse se je obrnilo v popolnoma pravo smer, kakor pravimo. Najprej vreme, skoraj idealno, čeprav je proti koncu že malce bolj pripekalo, kar sem občutil na gornjem delu zgornjih okončin. Malce bolj me je ožgalo, kakor sem pričakoval. Tudi zaradi kolesarske majice brez rokavov … ampak jokali pa ne bomo!

Bilo je tudi primerno število kolesarjev, žal tokrat brez ženskih predstavnic – nekako ne preveč in ne premalo. Ker smo se vozili skupaj smo si lahko tudi privoščili, da se je trasa nekoliko prilagajala, tudi nekega hitenja ni bilo.
 
Že sam začetek trase se je spremenil in namesto, da bi vijugali po ravnem in skozi Lendavo, smo jo takoj mahnili v hrib nad Čentibo. Jejh… kot bi se vzpenjal na eno izmed skakalnic v Planici. Že po nekaj sto metrih in prehodu na travnato potko je bilo potrebno sestopiti. Ampak, tu je še šlo, nekoliko višje pa smo se ustavili, saj sem naredil nekaj fotografij, razgled je bil skoraj idealen. Malce meglic, vidi se to na fotografijah, nekega še bolj idealnega vremena vseeno nismo mogli naročiti. Formirali sta se potem dve skupini, čisto slučajno in sam sem naredil veliko napako.

Zaletel sem se dol po hribu kot vodilni druge skupine, prva je vseeno ušla za nekaj deset metrov naprej. In na enem ovinku namesto ravno in malce v hrib, sem zavil dol, ostali pa za mano. Znašli smo se v eni ozki dolinici brez izhoda in potrebno je bilo ponovno pešačenje po potki med travniki in goricami. Tu se pa nismo vzpenjali po skakalnici, ampak dobesedno po velikanki. Števec mi je pokazal 37-odstotno naklonino, po eni pavzi nekje na sredi vzpona sem zelo, zelo zadihan z ostalimi prilezel na vrh, kjer nas je že čakala prva skupina. Jejžeša, tekom cele ture ni bilo tako hudo.
 
Dalje je šlo bolj »prijazno«, do vrha ni bilo daleč, prispeli smo do nove ceste, ki pa je že na Madžarskem. Zraven, tri, štiri metre pa gozdno makadamska stezica, ki smo jo rajši uporabili. Obe cesti sta vodili do meje in do t. i. Piramide, najvišje točke tega hribovja nad Lendavo. V starih časih je bila tu opazovalnica in stražarji so lahko pravočasno opozorili prebivalce pred turško nevarnostjo.

Sama tura je vsebovala tudi obisk razglednega stolpa Vinarium nad Lendavo (je streljaj od Piramide) in to možnost smo izkoristili čisto vsi. S stolpa se kar ponuja razgled na štiri države. Na Hrvaško (tam imajo v načrtu tudi gradnjo podobnega stolpa pri Štrigovi), na Madžarsko, seveda na našo državo in v daljavi na Avstrijo. Meglica je malce motila razgled.

Po nekaj gasilskih fotografijah smo šli dol. Za razliko, ko sem se gor peljal z dvigalom, sem jo dol mahnil peš in pridno fotografiral. Na enem izmed nadstropij tudi prijetno presenečenje, neki slikar iz Bosne in Hercegovine je imel tu slikarsko razstavo. Ja, pametno izkoriščen prostor. Ker smo bili spodaj dobesedno atrakcija, smo dobili »sponzorsko« langaš z bučnimi semeni in oljem in nekaj okrepčila. Do tu smo prekolesarili in prehodili sedem kilometrov, ampak naredili tudi okrog 250 višincev. To je veliko za tako razdaljo.
 
Morali smo naprej, saj nas je čakala degustacija v enem novem kmečkem turizmu, lahko samo napišem, da je bilo vse kot v pravljici. Okolica, ureditev, prijaznost … tudi narezek nekaj posebnega. Tu vsenaokrog raste vinska trta in o produktih trte rajši drugič.

Spust je bil po neki cesti, kjer sem se peljal prvič, vodila pa je tudi mimo romskega naselja. Verjemite, niti nisem opazil, da se peljemo skozi tako naselje, ki je dokaj  urejeno. Pot nas je vodila naprej proti mejnemu prehodu Dolga vas, vendar smo že prej zavili med travnike in polja, hitro pa se tudi znašli v gozdu. Lepa makadamska cesta nas je pripeljala ponovno skoraj do Piramide. Tu smo zavili do mejnih kamnov in čez zeleno mejo prispeli do idilične vasice Ledvakecskes. Sledil je manjši, nezahteven spust in za spustom pač pride spet vzpon in ta je bil mimo zapuščene vojašnice nekdanje Madžarske ljudske armade.

Trenutno samo ruševina, katera dobesedno čaka, da se popolnoma sesede sama vase. Tu je že solidno pripekalo, ampak potrebno je bilo naprej do naše stalne postaje pri jezeru Lendvadedes, do tiste gostilnice. Še prej smo morali premagati tisti res nevaren spust, kjer lahko padec pusti večje posledice: stezica je asfaltirana, ob robovih je malce globlji jarek, naklonina pa tudi 20-odstotna oz. na trenutke celo več. Zadnjič smo to premagovali … v nasprotno smer! V idilični vasici Lendvadedes ob jezeru smo imeli malce daljši postanek, ob kramljanju pa seveda čas hitro mine in potrebno je bilo naprej, naprej. Vzponi so si sledili eden za drugim, tudi mimo, kot jaz pravim, madžarskega »Beverly Hillsa« smo se peljali, torej vasice Gosztola. Nekako nikoli nimam časa oz. prilike, da bi fotografiral nekaj teh vil v zaledju Lentija.
 
Vožnja skozi gozdove je bila čudovita in po spustu do Lovaszija smo prišli do našega glavnega cilja. Seveda se od zunaj ni nič videlo, vedeli pa smo, da je tu pod zemljo pravi labirint rovov. Bunker je po svoje nekaj posebnega, v petdesetih letih prejšnjega stoletja se je začel graditi kot neke vrste zaklonišče, če bi prišlo do vojne z Jugoslavijo. Teh rovov je za pet kilometrov, najnižja točka pa je trideset metrov pod zemljo. Sam bunker je imel praktično vse, da je lahko tu nekaj dni preživelo skoraj dva tisoč ljudi: električno centralo, bolnišnico, nekaj štabnih prostorov in več sam ne vem, kaj.

Prostori bi naj prvotno nudili zaščito delavcem na bližnjih črpališčih nafte in plina. V samem bunkerju je bilo precej hladneje, prijazni vodič nas je brez zadrege vodil levo in desno … skoraj v popolni temi. Sem se vmes šalil, da moramo biti z njim zelo, zelo prijazni oz. mu plačati na koncu, kajti če nas zapusti … tu bi težko našli pot ven. Na mojo prošnjo je naš vodič to prevedel in Madžar se je samo zasmejal. 

Po ogledu bunkerja… nas je čakalo še okoli 15 kilometrov kolesarjenja po čisti ravnici do končne destinacije v vasici Dolina, kjer smo ponovno jedli tisti res okusni bograč, pa tudi »rejtaše« smo dobili. Ostali kolesarji so se pozneje baje še enkrat vrnili v Čentibo, kjer je bil tisti dan pri vaško/gasilskem domu dan »rejtašof« in jih poskusili še tam. Aja, »rejtaš« je zavitek.

Domov ponovno s kolesom, nekih 35 kilometrov je bilo potrebno še prevoziti. Za razliko od zadnjič ni bilo dežja, ampak še vedno vroče.