MALOMARNI POHODNIKI

Razkrivamo, zakaj še nikdar nihče ni plačal za reševanje, niti najmalomarnejši

Izdali so 12 zahtevkov za povračilo stroškov reševanja zaradi hude malomarnosti, niti eden ni bil plačan.
Fotografija: Za zimsko pohajanje v gorah sta potrebna oprema in znanje. FOTO: Boštjan Fon
Odpri galerijo
Za zimsko pohajanje v gorah sta potrebna oprema in znanje. FOTO: Boštjan Fon

Pred dvema tednoma je odmeval primer reševanja tujca iz Julijskih Alp, ki je imel na sebi lahke športne copate in trenirko ter se dva dni potikal po s snegom obloženih gorah. Tajvanec je bil brez primerne zimske opreme in drugi dan vandranja se je na poti na Triglav izgubil. Reševalci so ga našli po celem dnevu iskanja v težkih vremenskih razmerah. Bralci ste se ob objavi članka o tem zelo razjezili in pozivali gorsko reševalno službo, naj malomarnemu pohodniku zaračuna stroške reševanja.

Že več let, če ne kar desetletij, se v Sloveniji polemizira o tem, da bi bilo treba uvesti plačevanje reševanja v gorah, kot je to urejeno v vseh drugih alpskih državah. Pri nas je namreč reševanje še vedno brezplačno za vse. Pred leti so sicer uvedli pravilnik o izrednem plačevanju reševanja, če je vzrok za reševanje huda malomarnost pohodnika. Vendar pa po naših informacijah do zdaj še nihče ni plačal za reševanje v Sloveniji. Menda je bilo izdanih nekaj računov, ki pa niso bili poravnani, primeri pa so se leta svaljkali po sodiščih. Upravo za zaščito in reševanje smo povprašali, ali drži, da še nihče v Slovenji ni plačal reševanja, pa četudi se je v težavah znašel zaradi svoje velike malomarnosti. 

Doslej izdali 12 zahtevkov za povračilo stroškov, od leta 2011 ni bil izdan noben račun

»V praksi je bilo nekaj primerov, ko se je od povzročitelja nesreče oziroma ogroženosti, zaradi katere so nastali intervencijski stroški, zahtevalo povračilo intervencijskih stroškov, zlasti če je šlo za nesrečo oziroma ogroženost, ki je nastala zaradi očitne velike malomarnosti povzročitelja. Tako je bilo nekaj zahtevkov za povračilo intervencijskih stroškov zaradi reševanja v gorah (reševanje belgijskih skavtov na Bovškem, odklonitev pomoči gorskih reševalcev dveh alpinistov, ki sta klicala na pomoč, nato pa jo zavrnila ipd.). Od leta 2006 do leta 2011 je bilo takih zahtevkov 12, vse pa je uveljavljala Uprava RS za zaščito in reševanje. V letu 2011 je država sprožila tožbo zoper dva neplačnika računa za reševanje in je tožbo izgubila. Od takrat zahtevkov za povračilo stroškov niso izstavljali.

Vprašali smo tudi, ali se v prihodnje obetajo kakšne spremembe na področju plačevanja reševanja. »Ocenjujemo, da je sedanji sistem ustrezen in bistvenih sprememb ne načrtujemo. Plačilo stroškov reševanja zaradi večje malomarnosti bomo urejali ob naslednji spremembi zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN), ko bomo to področje ponovno proučili in pripravili ustrezne rešitve, ki bodo po verjetnosti šle v smeri obveznega zavarovanja za tako imenovane 'adrenalinske športe', ki jih bo določala vlada že na osnovi sedanjega 118. člena ZVNDN.«

Vsako leto več intervencij

Za zimsko pohajanje v gorah sta potrebna oprema in znanje. FOTO: Boštjan Fon
Za zimsko pohajanje v gorah sta potrebna oprema in znanje. FOTO: Boštjan Fon
Število intervencij v gorah letno narašča, približno 10 odstotkov več jih je vsako leto. Letos so reševalci do 26. novembra opravili že 573 intervencij, kar je največ doslej (lani skupaj 537). Vedno več je tudi reševanj nepoškodovanih pohodnikov, nam je povedal Jani Bele, predsednik komisije za informiranje in analize GRZS. Samo letos so imeli 25 primerov intervencij zaradi neprimerne osebne in tehnične opreme, 86 primerom pa je botrovala izčrpanost pohodnikov. Ob večini teh primerov se sproži razprava, zakaj v naši državi ne uvedemo plačljivega reševanja vsaj v okrnjeni obliki. Ampak rešitev ni. Omenjeni pravilnik dovoljuje izjeme, ki pa se v praksi niso izkazale za najuporabnejše. Ob tem naj poudarimo, da po podatkih iz leta 2010 državo ena sama gorska nesreča stane 4600 evrov, verjetno pa so stroški do zdaj še narasli. Minuta helikopterskega reševanja v povprečju stane 40 evrov.
Leto 2018 2017 2016 2015 2014
Skupno število reševanj 537 510 481 430 396
zaradi neprimerne opreme 25 33 47 46 24
zaradi izčrpanosti 86 85 78 86 33






O omenjeni problematiki smo se pogovarjali z Beletom.

Kako komentirate ureditev glede reševanja in plačevanja reševanj v gorah v Sloveniji?
 
Počasi izgubljamo nadzor, število intervencij vsako leto narašča. Ljudje so popolnoma izgubili stik z naravo. Ne razmišljajo, upoštevajo samo izrecna navodila, pa še to mogoče ne. V zadnjih 15 letih smo veliko naredili pri izobraževanju ljudi, ki se odpravljajo v gore, in njihovi ozaveščenosti. Naredili smo zgibanke o tem, na kaj je treba paziti, zdaj smo postavili še table Mojce Planinke ob najbolj frekventnih planinskih izhodiščih o opremljenosti planincev. Mislim, da so Slovenci že veliko bolje informirani, kot so bili včasih. Hrvati na primer uporabljajo veleplakate na avtocestah, da je treba v gore s sabo vzeti vodo, ker imajo največ težav z dehidriranostjo pohodnikov. Ali naj mi na avtoceste damo Franceljna Planinca, da bo ljudem povedal, da se v gore hodi v gojzarjih? Kje se to konča? Ljudje morajo začeti uporabljati zdravo pamet! Nekaj bo treba spremeniti, ker počasi izgubljamo nadzor nad reševanjem.

Kakšno ureditev bi predlagali?

Moje osebno mnenje in ne mnenje GRS je, da bi morali počasi začeti razmišljati vsaj o uvedbi plačevanja reševanja za tujce. Takšno plačevanje imajo vse naše sosednje države in tudi mi si moramo ob obisku tujih gora urediti zavarovanje ali pa kriti astronomske stroške reševanja. Če bi bilo reševanje plačano, bi vsaj delno pokrili stroške reševanja v Sloveniji in lahko bi na primer nabavili novo opremo, ki je zdaj ob omejenem proračunu ne moremo.

Ali je med tistimi, ki jih rešujete zaradi slabe opreme in izčrpanosti več tujcev ali državljanov Slovenije?

Med ponesrečenimi je okoli 60 odstotkov Slovencev in 40 odstotkov tujcev, se pa to približuje razmerju 50 : 50. Ne vodimo pa statistike po narodnosti glede na vzroke za reševanje. Večina tujcev, ki so planinci, je dobro opremljena. Problem je s tujci, ki že doma ne hodijo v gore in nimajo potrebnega znanja in opreme za to.

Povečuje se število reševanj nepoškodovanih pohodnikov. Verjetno je razlog za to v telefonih. Včasih s sabo nismo imeli telefonov in je bilo treba pač stisniti zobe, da si prišel nazaj v dolino. Danes pač pokličejo reševalce. Poleg tega neizkušeni pohodniki menijo, da so zaradi telefona v roki varni. Zaradi tega so manj pazljivi in zelo veliko reševanj se zgodi, ker se v gorah izgubijo. V Sloveniji imamo 10.000 kilometrov označenih planinskih poti, zato je zlato pravilo hoje v gorah: Če pet (5) minut ne vidiš markacije, se obrni in pojdi nazaj, dokler je ne najdeš.

Kako in kdo se odloči, kaj je razlog za nesrečo?

Reševalec ob pisanju poročila, če je razlog zelo očiten. Je pa velikokrat zelo težko ugotoviti, kaj je dejanski vzrok nesreče. Na primer pri tem zadnjem reševanju prejšnji teden, ko smo reševali tujca, ki se je v supergah odpravil na Triglav … Vzrok reševanja ni bila slaba obutev, ampak to, da se je izgubil. Za to, da gre za hudo malomarnost, na podlagi katere se lahko po pravilniku izda račun za reševanje, pa se je v preteklosti vedno odločil policist, ki je velikokrat v helikopterski reševalni ekipi. Ampak tudi to ni bilo učinkovito. Kar dvakrat je bil račun na podlagi individualne presoje policista namreč izdan alpinistoma, ki pa reševanja nista klicala zaradi malomarnosti, saj so ti ljudje o gibanju v gorah zelo izobraženi. Tako da je to vedno subjektivna ocena, ki je zelo težavna.

Težava je tudi s pijanimi pohodniki, ki jih rešujemo. Mi jim namreč ne smemo izvesti testa alkoholiziranosti. To lahko naredi samo policist, ki je pa z reševalci po navadi samo v helikopterskih akcijah.

Preberite še:

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije