Aleksander kralj zveni pompozno,
prebudi se kup asociacij,
novih se pojavi več kreacij,
imitirajo ki kralja grozno.
Eden takih si nadel ime je
to kraljevsko, kakor Zedinitelj
Karađorđević, Osvoboditelj
sebi pravi brez vsakršne meje.
Dana temu kralju je svoboda,
da svoj jezik prav vulgarno giblje,
v gibanju svobodnem tip se ziblje,
videti popolna je nezgoda.
Kralj ta Aleksander dovoljuje
čisto vse si, kar mu v glavo pade,
nepodpornike ko kvazivlade
s sodrgo naslavlja, imenuje.
Kdo je domišljavcu zgled? Nemara
Aleksander Véliki antični
ali Karađorđević dotični,
ki zanj v Srbiji živ krst ne mara?
Ne, obnaša se preveč prostaško,
kvečjemu imel bi za idola,
Aleksandra, vrgli ki s prestola
Srbi so v zaroti ga divjaško.
Let stodvajset je odtlej minilo
in še malo čez, kar so preklali
ga na dvoje, k vragu ga poslali,
to objestnežu se je zgodilo.
Kralj ta naš, ki kralja imitira,
najbrž zanj ne ve, a ga prekaša
po vulgarnosti, saj se obnaša
kot nekdo, ki nič ga ne ovira.
On že ve, zakaj vse to počenja,
le pozornost nase priteguje,
kdor pa sliši ga, se posmehuje:
Tip kraljevskega je pokolenja?
