Léa Seydoux, dekle, ki ji je uspelo osvojiti srce Jamesa Bonda in žirije canskega filmskega festivala.
“Starejša ko sem, bolj sem razodeta,” začenja svojo pripoved, pri tem pa doda, da je končno prišel čas, ko se lahko naužije slehernega trenutka. “Čutim, da sem se otresla vseh frustracij. Do zdaj sem iz sebe potegnila le najboljše. Kot mlado dekle nisem vedela, kaj hočem, niti česa vse sem sposobna. Danes sem samozavestna, zaradi česar se v svoji koži počutim dobro.” Za Leo pravijo, da je polna nasprotij. Trdi, da je izjemno sramežljiva, hkrati pa malce ekshibicionistična. Večino časa je redkobesedna, hkrati pa brez dlake na jeziku spregovori o svoji tesnobi.
Odraščala je v družini sedmih otrok. Njena mati je imela tri hčerke, prvo, kar 16 let starejšo od Lee, Camillo, danes stilistko, ki že nekaj let skrbi za Lejin videz. Starša sta se ločila, ko je imela Lea tri leta, in nato je imel oče še dva otroka z drugo soprogo. In čeprav bi marsikdo imel odraščanje v njeni družini za privilegij, je primanjkovalo trdne strukture. Po ločitvi je nastopilo melanholično obdobje brez kakršnihkoli pravil, pove, zato je v 15. letu že poiskala pomoč psihoterapevta. Ko je leta pozneje spoznala, da želi postati igralka, se je sloves njene družine bolj kot brezplačna vozovnica do uspeha zdel dodaten kos prtljage.
Bratje in sestre so bili prepričani, da je z njo nekaj narobe. “Videti sem bila kot fantek, imela sem kratko pristrižene lase,” pove. A bila je otrok, poln kreativnosti in sanj o petju. Ambicija so bili operni odri. Samokritično pravi, da nima pretirano dobrega glasu, vendar jo petje osvobaja. In šele ko je malce odrasla, se je na obzorju prikazala igra. Zanimivo je, zakaj se je odločila za njo. Zaljubila se je namreč v prepoznavnega francoskega igralca, čigar imena sicer ne bo nikoli razkrila, in se za igralski poklic odločila zato, da bi ga očarala.
V njeno vizijo je zarezal oster nož, saj jo je osupnila njegova aroganca, ko je igralca tudi spoznala, a kljub temu to ni zamajalo njenih želja. Seydouxeva je dokazala svojo marljivost in vsestranskost, nešteto talentov, ki jih ima. Sloviti ameriški režiser Quentin Tarantino si jo je zaželel in tudi vključil v igralsko zasedo svojega filma Neslavne barabe. Režiser Ridley Scott ji je namenil nekaj prizorov v Robinu Hoodu, Wes Anderson pa jo je po tem, ko je z njo soustvaril kratek film za modno hišo Prado, povabil na snemanje drame Grand Budapest hotel. In potem je tu Woody Allen, ki naj bi bil nad njeno prezenco tako očaran, da jo je izbral za vlogo v filmu Polnoč v Parizu.
Zaposlil jo je po kratkem telefonskem klicu, v katerem ga je zanimalo le dvoje. “Ali lahko nemudoma priletim na snemanje in kako dolgi so moji lasje,” pove Seydouxeva. Vse v zvezi z Léo - rojeno julija 1985 s krstnim imenom Léa Hélène Seydoux-Fornier de Clausonne - je odraslo in staromodno. Nič nenavadnega, da se je nad njo navdušil Allen, znan kot ljubitelj antikvariatov, šibko točko pa ima zanjo tudi Tom Cruise, ki jo je v delu franšize Misija: Nemogoče zaposlil kar brez tega, da bi zanjo opravljala avdicijo. Sramežljivost, ki jo je občutila v otroštvu, še vedno bdi nad njo. V delu s Scottom in Tarantinom ni mogla uživati.
“Bila sem preveč prestrašena, da bi se pogovarjala z njima,” se spominja. Zato ni nič nenavadnega, da je skupen jezik tako z lahkoto ujela z Allenom, z njegovo tesnobo in hkrati sposobnostjo, da obup sprevrže v komedijantsko delo. “Obožujem to, da humor najde v tragičnem življenju.” Doma v Franciji je njena zvezda zelo svetla. Prvič so jo na zaslonih uzrli leta 2009 in še istega leta je dobila nagrado za najboljšo novinko na canskem filmskem festivalu. Direktor festivala Thierry Frémaux jo je famozno opisal kot mešanico Brigitte Bardot in Kate Moss.
Filmsko ustvarjanje ima zakoreninjeno v genih - njen prastric vodi Gaumenot, ki je priznan kot kinematografski dinozaver oziroma eno od najstarejših filmskih podjetij na svetu. Drugi prastric, Michael Seydoux, je režiral film Crano de Bergerac z Gerardom Depardieujem v glavni vlogi. Še mama Valérie Schlumberger je pogosto opisana kot nekdanja igralka, čeprav se je javnosti poznano pojavila le v enem filmu. “Mama je bila odprtega duha, veljala je za eno od najlepših žensk v Parizu. Ni bila slavna, ampak bila je zvezda,” pojasni Lea.
“Pojavila se je v enem, ikoničnem filmu, vendar nikoli ni želela biti igralka.” Oče pa je izvršni direktor francoskega podjetniškega giganta za elektroniko, Parrot. Ime mu je Henri in je najboljši prijatelj Christiana Loubutina. Seydouxeva priznava, da starši niso nikoli posvečali pretirane pozornosti njeni karieri. “Mislim, da še do nedavnega ni dojela, kaj delam. Ona je v svojem svetu, kot jaz - velika sanjačica.” Mama trenutno polovico življenja pušča v Senegalu, kjer vodi dobrodelno dejavnost. Družina Seydoux je steber francoske družbe in Lei je bilo vedno dovoljeno sanjati.
“Od rane mladosti mi je bilo dovoljeno vse, kar sem želela. Vem, da je bilo dobro, saj sem tako postala odgovorna sama zase, morala sem se naučiti zaupati sebi in svojim čutom. Hkrati pa je šlo za preveč svobode.” Bila je izgubljena najstnica sredi Pariza, nikogar ni zanimalo, kdaj bo prišla domov, s kom se druži in kaj počne. In ravno v življenju brez mej se je ujela v utesnjujoč občutek. “Ne želim, da ima moj sin George enako otroštvo kot jaz. Želim, da občuti pravo otroštvo,” pove.
Ravno zato jo zmoti stereotipno prepričanje ljudi, da ji je bilo zaradi priimka vse podarjeno. Danes ni poročena z očetom svojega otroka, ki, mimogrede, ni igralec. Obožuje novo perspektivo življenja, ki ji ga je podarilo materinstvo, nov pogled na delo in družino, in kako ji je ta pomagal na novo ovrednotiti svoje otroštvo. Zaljubila se je v izkušnjo rojstva in v vpogled, ki ji ga je dal v magično žensko telo.
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Profimedia
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
